Jedro

Goljufija v smislu kazenskega prava ustreza pojmu prevare v civilnem pravu. V primeru, ko je bil posel sklenjen pod prevaro, pa je zakonodajalec predpisal sankcijo izpodbojnosti in ne ničnosti. Če je v zakonu predpisana kot sankcija določene kršitve izpodbojnost, sodišče nima podlage, da bi stopnjevalo sankcijo v ničnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so nične pogodba št. 30, sklenjena med E. d.o.o., družbenikov N. I. in A. I. ter R. M. in V. M. z dne 27.7.1993; posojilna pogodba z dne 19.7.1993, sklenjena med N. I. in M. M.; aneks k posojilni pogodbi z dne 20.2.1994, sklenjeni med M. M. in N. I., R. M. in V. M., overjen pod opr. št. Ov 1 in sporazum, sklenjen pred Temeljnim sodiščem v Kopru, enota v Piranu 27.7.1993 med R. M. in V. M. ter N. I. in M. M.. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti prvo in drugotoženi stranki pravdne stroške v višini 1.946,69 EUR in tretjetoženi stranki v višini 2.397,30 EUR v petnajstih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilno sodbo se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je prava neuka stranka. Vse svoje premoženje je zastavila za tuj dolg. V zameno je dobila 18.000,00 DEM posojila, ki ga je vrnila do 2/3. Sklenjena pogodba je bila oderuška, kar ima za posledico njeno ničnost. V času sklenitve pogodbe je bila v hudi finančni stiski, ki jo je tožena stranka izkoristila. Izkoristila je njeno zaupanje, da je podpisala sporazum, s katerim je zastavila svoje stanovanje za zavarovanje toženkinega posojila v višini 62.000,00 DEM z obrestno mero 30% letno. Nična je tudi posojilna pogodba z dne 19.7.1993, ki sta jo sklenila M. M. in prva toženka, saj ima nedopustno podlago oz. je bila kavza te pogodbe v tem, da je prva toženka pridobila od tožnice zavarovanje za denar, ki ga je prejela prva toženka. Zaradi tega posla sta prva in druga tožena stranka v kazenskem postopku, ki se vodi pod opr. št. K 1, zaradi kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ. Tožnica ima pravni interes, da se ugotovi ničnost te posojilne pogodbe, saj je prav zaradi te posojilne pogodbe bil sklenjen sporazum o zastavi nepremičnine pred sodiščem v Piranu. Tožnica je privolila v sklenitev sporazuma na podlagi predhodno sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 27.7.1993, torej istega dne s toženko. Tožnica je dala zavarovanje za posojilo, ki ga je prejela toženka. Zastavila je svojo nepremičnino. Prepričana je, da sta prvo in drugotožena stranka ves čas vedeli, da tega posojila ne bosta vrnili in bo posojilodajalec dobil denar iz prodane nepremičnine. To dejstvo potrjuje okoliščina, da se vodi zoper prvo in drugotoženo stranko kazenski postopek. Tožnica zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe št. 30/93 tudi zato, ker gre za simuliran pravni posel, saj ga je prva toženka sklenila samo zato, da je dobila zavarovanje za svoje posojilo na nepremičnini tožnice. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Neupravičeno se verjame toženki in njenim izjavam, čeprav se je toženka znašla v kazenskem postopku zaradi goljufije. Neživljenjsko je sklepanje sodišča, da je tožnica zato, ker je bila v hudi finančni stiski potrebovala 50.000,00 DEM in imela namen skleniti pogodbo, da dobi dejansko samo 18.000,00 DEM. Med tem kar je dobila in tem kar je navedeno, da prejme, gre za očitno nesorazmerje, saj tožnica za razliko med 50.000,00 DEM in 18.000,00 DEM to je 32.000,00 DEM ni imela nobene koristi niti protidajatve. Eno temeljnih načel obligacijskega prava pa je načelo enake vrednosti dajatev. Tožena stranka je izkoristila njen šibki položaj, podani so vsi elementi iz 141. člena ZOR. Sprašuje se, zakaj bi tožnica financirala kapital v podjetje tožene stranke, če od tega ne bi imela ničesar. Namen tožene stranke je bil od vsega začetka jasen, z goljufijo je skušala priti do denarja, kar se je izkazalo v številnih pravdah, ki tečejo zoper njo. Izpolnjen je tako objektivni element oderuštva, saj gre za očitno nesorazmerje med izpolnitvama obeh pogodbenih strank kot tudi subjektivni element. Tožena stranka je iz zavestnega ravnanja, ki je bil v prikrajšanju druge pogodbene stranke, dosegla premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje se ni vprašalo, zakaj toženka ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, to je zakaj ni odplačevala kredita, čeprav je tožnica odplačala 2/3 svojega. Odločitev izpodbijane sodbe je neživljenjska, ko ugotavlja, da naj bi pogodbene stranke sodelovale ter naj bi mož tožnice za firmo E. d.o.o. opravljal prevozništvo. Tudi to dejstvo ne opravičuje nesorazmerja pogodbenih obveznosti, saj je za 18.000,00 DEM, ki ga je dobil kot kredit za nakup kamiona, s katerim naj bi opravljal prevoze za to podjetje, kar 32.000,00 DEM pustil kot kapital v podjetju. Če bi opravljal prevoze, bi se dolg do tožene stranke samo še povečal, zato tožnica ne razume sklepanja sodišča za kakšno poslovanje naj bi šlo, saj bi skupno poslovanje le še povečalo nesorazmernost pogodbenih obvez ene in druge pogodbene stranke. Ni razvidno kakšno korist je tožnica imela od vložka 32.000,00 DEM v podjetje tožene stranke. Pogodbo št. 30 s podjetjem E. d.o.o., je podpisala prva tožena stranka osebno. Pri spregledu pravne osebnosti družbeniki odgovarjajo za obveznost družbe. Prav na podlagi te pogodbe je prišlo tudi do sklepanja vseh ostalih sporazumov in pogodb, ki so zato, ker je prva nična, tudi ostali nični. Sodišče pa se posebej glede ostalih pogodb v sodbi ne izreče, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Podana je tudi kršitev postopka, saj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica in bi gotovo lahko pripeljali do drugačne odločitve, če bi bili izvedeni. Sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, saj ni zaslišalo priče V. M., N. V., ni vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Piranu pod opr. št. R 1. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Vse okoliščine, ki jih tožnica v pritožbi navaja, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi presojalo in je dejansko stanje že pravilno in popolno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

S pogodbo št. 30/93 z dne 27.7.1993 se je tožnica dogovorila o obsegu in pogojih medsebojnega poslovanja. Ne gre torej samo za posojilno pogodbo, po kateri naj bi z možem prejela 18.000,00 DEM posojila, ki sta ga potrebovala za nakup kamiona, ampak iz te pogodbe sledi, da bo tožničin mož v skladu z 2. členom pogodbe opravljal za podjetje, prevoz in dostavo blaga. V 3. členu pa je bilo jasno zapisano, da pogodbene stranke skupno najamejo posojilo in ga vložijo v skupno poslovanje. V 4. členu je opredeljen skupen znesek, ki bo pridobljen iz posojila in skupno vložen v podjetje. Ob takšni vsebini pogodbe, ki jo je tožnica podpisala, ne držijo pritožbene navedbe, da je med dajatvama obeh strank očitno nesorazmerje, pri čemer primerja samo znesek, ki ga tožnica prejme za nakup kamiona in znesek, ki se bo vložil za poslovanje podjetja, saj kot povedano po pogodbi o medsebojnem sodelovanju ne bi tožnica pridobila samo 18.000,00 DEM posojila, ampak gre za dogovor o skupnem poslovanju. Očitnega nesorazmerja dajatev ob takšnih pogodbenih določilih tožnica zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazala. Sodišče prve stopnje je imelo v vsebini pogodbe, ki sta jo stranki sklenili, podlago za zaključek, da sta se s to pogodbo dogovorili o sodelovanju pri poslovanju. Če se je kasneje - v izpolnitveni fazi - ta dogovor izjalovil, pa to na veljavnost pogodbe v času sklenitve ne more vplivati.

Tudi razlogi izpodbijane sodbe, da ni izkazan subjektivni element oderuštva prepričajo. Dejstvo, da je bila tožnica v času sklepanja prvega posla v težki finančni situaciji samo po sebi še ne dokazuje subjektivnega elementa. Tožnica bi morala dokazati enega od znakov osebnega stanja, ki je opredeljen v 119. členu Obligacijskega zakonika, to je bodisi stisko, težko gmotno stanje, nezadostno izkušenost, ipd. in dejstvo, da je tožena stranka takšno njeno subjektivno stanje izkoristila. Iz okoliščin, v katerih je prišlo do sklenitve pogodbe, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica sama obrnila na toženo stranko, ker je potrebovala kredit in se zavestno odločila za sodelovanje s firmo tožene stranke, ker je pričakovala, da si bo na ta način finančni položaj izboljšala. Ta dejstva ne utemeljujejo tožničinih navedb, da je tožena stranka izkoristila njeno težko finančno situacijo. Zato prepriča sklep, da sta se stranki dogovorili za skupno poslovanje, v katerega je tožnica sama privolila. V fazi sklepanja pravnih poslov, ki jih tožnica napada, zato ni elementov, ki bi jih morala dokazati za oderuško pogodbo.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem izpodbijane sodbe, da pogodba ni nična iz drugih razlogov, ki jih zatrjuje tožnica. Dejstvo, da teče zoper prvo in drugo toženo stranko kazenski postopek, v tem pravdnem postopku ni odločilno, saj obstoj kaznivega dejanja ni pogoj za nastanek civilnopravne posledice, ki jo uveljavlja tožnica. Goljufija v smislu kazenskega prava ustreza pojmu prevare v civilnem pravu. V primeru, ko je bil posel sklenjen pod prevaro, pa je zakonodajalec predpisal sankcijo izpodbojnosti in ne ničnosti. Če je v zakonu predpisana kot sankcija določene kršitve izpodbojnost, sodišče nima podlage, da bi stopnjevalo sankcijo v ničnost. Kvečjemu bi ob predpisani ničnostni sankciji stranka lahko uveljavljala manjšo sankcijo, to je izpodbojnost, ne pa obratno. Razlogi za ničnosti in izpodbojnost sicer v zakonu niso navedeni taksativno. V primeru, ko je glede določenih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da je posel veljaven, zakonodajalec že sam izbral sankcijo (kot v primeru napak volje, ko je predpisal sankcijo izpodbojnosti), je sodišče pri odločanju o sankciji vezano na takšno zakonsko določbo. Izpodbojnost se lahko uveljavlja le v določenem roku in samo zato, ker je stranka ta rok zamudila, ne more zahtevati naj sodišče izreče strožjo sankcijo (ničnost).

Ne drži pritožbena navedba, da v izpodbijani sodbi ni glede ostalih pogodb, za katere tožnica trdi, da so nične, obrazložitve. Na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na tožničinem stanovanju bil sklenjen na sodišču, da je sodnica o vsebini in pravnih posledicah takšnega sporazuma zastaviteljico (tožnico) poučila, da sta zastavitelj in posojilojemalec lahko različni osebi, da zato tožnica ničnosti tega sporazuma ni dokazala. Ta stališča so pravilna in jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Glede posojilne pogodbe, sklenjene med prvo toženko in tretjim tožencem, pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da njena vsebina ni v nasprotju z moralo ali pravnim redom in ni nična.

Izpodbijana sodba ima torej tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožba neutemeljeno očita tudi bistveno kršitev postopka. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).