Jedro

Ker je tožnik v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve za dodelitev izredne denarne socialne pomoči v povprečju prejel plačo v višini skoraj dveh minimalnih plač, njegovo preživetje ni bilo ogroženo, zato ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Centra za socialno delo ... št. ... z dne 18.3.2006 in odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 4.7.2006 ter se naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, v katerem mora upravni organ upoštevati pravno mnenje sodišča, v roku, ki naj ne bi bil daljši od 30 dni od pravnomočnosti sodbe dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da Center za socialno delo glede na 13. člen Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 36/2004, Uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZSV-UPB-1) ni vezan na cenzus dohodka, ki ga je prejel, ampak je predvsem dolžan proučiti dane razmere, ki bi očitno vplivale na dodelitev izredne socialne pomoči. Na sodišču je pojasnil vse razloge, ki so takrat pripeljali do takšne situacije in se stanje ni izboljšalo. Sodišče je sledilo zgolj subjektivni oceni, da je treba gledati le dohodkovni cenzus. Tega pa je opredelilo tako, kot bi ves denar prejel na svoj transakcijski račun, čeprav so bili razvidni odtegljaji osebnega dohodka zaradi nakupa drv za zimo. Sodišče ni v ničemer presojalo zakonitosti diskrecijske pravice, po kateri je Center za socialno delo odločal in le citiral zakonske določbe, ni jih pa obrazložil. Poleg tega je stališče strokovnega sveta sprejeto 11.4.2006, odločba prve stopnje pa izdana 18.3.2006. Navaja, da materini dohodki ne zadostujejo za preživetje. Še posebej na ogromne dodatne stroške, pa ne more prispevati k skupnim stroškom izrednega dogodka. Organi, ki so odločali o zadevi, niso odločali o tem, kako naj s tem dohodkom preživi, poleg tega pa ni uspel v celoti realizirati vseh poškodb.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z bistvenimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V predmetni zadevi gre za spor v zvezi z dodelitvijo izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4.7.2006 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo ..., št. ... z dne 18.3.2006, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Pravna podlaga v sporni zadevi je ZSV-UPB1. Ta v 19. členu določa, da se z denarno socialno pomočjo upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljenje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Šteje se, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom. Primarna dolžnost je, da vsakdo po svojih sposobnostih skrbi za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom.

Glede na izrecno določbo 31. b člena ZSV-UPB1 pa se ne glede na določila zakona, lahko samski osebi oziroma družini dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba oziroma družina iz razlogov, na katera ni mogla oziroma ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Izredna pomoč se dodeli glede na potrebe samske osebe oziroma družine in se lahko dodeli v enkratnem znesku, kadar gre za trenutno ogroženost. Ker je trenutna materialna ogroženost pravni standard in v zakonu ni posebej definiran, je potrebno, da jo Center za socialno delo ugotavlja za vsakokraten primer posebej glede na izkazane okoliščine in dokaze, ki jih je posameznik predložil. V postopku Center za socialno delo ugotavlja obstoj izjemne trenutne materialne ogroženosti, torej ali gre pri posamezniku za takšno stanje in situacijo oziroma dogodek, da je zaradi njega materialno ogrožen, ker trenutno začasna sredstva, s katerimi razpolaga, ne bi zadoščala niti za preživetje, če bi reševal situacijo, do katere je prišlo zaradi nenadnega, nepričakovanega dogodka ali do nujno potrebnih večjih izdatkov. Pri tem pa ne ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji iz 25. a člena ZSV-UPB-1 za siceršnjo dodelitev denarnega dodatka, pač pa upošteva, da je namen dodatka za dodelitev izredne denarne socialne pomoči izključno za premostitev trenutne materialne ogroženosti posameznika. Glede na diskrecijsko pravico, ki jo Centru za socialno delo daje določba 31.b člena ZSV-UPB1, lahko pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enako možnih odločitev tisto odločitev, ki jo šteje, glede na konkretni primer, za najbolj smotrno oziroma primerno. Predpis ne določa najboljše odločitve, temveč izbiro v konkretnem primeru prepušča organu, da na podlagi dejstev in okoliščin, ki predstavljajo dejansko stanje, v mejah pooblastila in v skladu z namenom samega zakona, odloči o uveljavljani pravici.

Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pri tožniku stanja zaradi nastalega dogodka, ko so v hiši, v kateri stanuje še njegova mati, zaradi mraza popokale cevi in jih je bilo potrebno zamenjati, materialne ogroženosti ni ugotovilo in posledično tudi ni ugotovilo podlage za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je takšen zaključek na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob upoštevanju določb ZSV-UPB-1, pravilen, izpodbijana sodba pa zakonita. Zaradi reševanja nastalega dogodka in zaradi izdatkov, ki jih je imel z njim tožnik, njegovo preživetje ni bilo ogroženo. Sredstva, s katerimi je razpolagal v relevantnem obdobju, to je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve za dodelitev izredne denarne socialne pomoči (dne 13.2.2006), ko je v povprečju prejel 94.910,00 SIT plače, kar predstavljajo takšna sredstva skoraj dve minimalni plači, torej več kot minimalno plačo in so glede na kriterij iz 2. odstavka 19. člena zakona zadoščala za preživetje. Sodišče prve stopnje je v tem obsegu zadevo pravilno presojalo. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dohodke brez odtegljajev. S plačilom dolga oziroma odtegljaja tožnik izkazuje lasten dohodek.

Neutemeljene so tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe, ko tožnik zgolj navede, da je bilo stališče strokovnega sveta sprejeto 11.4.2006, odločba prve stopnje pa je bila izdana 18.3.2006, ne navede pa, na kaj se te navedbe ali očitki nanašajo oziroma kakšen vpliv je to imelo na samo zadevo. Dejstvo, da tožnik živi v hiši skupaj z materjo, ki prejema pokojnino in varstveni dodatek, pa ni bistveno vplivalo na samo odločitev v sporni zadevi.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.