Jedro

Ponarejenost listine se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni.

Presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba v pravni opredelitvi kaznivega dejanja spremeni tako, da se obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. točki prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1. II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 251. člena KZ-1 določilo zaporno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo sodno takso v višini 204,00 EUR.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornikov očitek, da obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, ocenjuje kot neutemeljen. Pritrjuje oceni pritožbenega sodišča, da vsebuje opis dejanja vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Kot pravilno ocenjuje stališče prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec s tem, ko je podpisal listino, na kateri so se podatki glasili na oškodovanko kot lastnico, ustvaril vtis, da oškodovanka naroča tablico, on pa dejanje opravlja na podlagi njenega pooblastila. Vrhovna državna tožilka kot neutemeljeno ocenjuje tudi zagovornikovo stališče, da sodišče B. B. ne bi smelo podeliti statusa oškodovanke in ji dovoliti prevzeti pregona, ter se v tem delu sklicuje na razloge sodb nižjih sodišč. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti in odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo oškodovanki in njeni pooblaščenki, ki nista podali odgovora. Odgovor vrhovne državne tožilke je poslalo tudi obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil ter vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

_Zatrjevana kršitev kazenskega zakona_

5. Zagovornik meni, da dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Navaja, da obsojenec sporne listine ni ponaredil niti je ni spremenil, prav tako ponarejene ali spremenjene listine ni uporabil kot prave. Na listini so podatki oškodovanke kot tožilke B. B., sicer formalne lastnice avtomobila. Podatkov o tem, kdo je formalna lastnica, ni spremenil, podpisal pa je sebe. S temi navedbami zagovornik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena KZ-1. 6. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 izvrši, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Obsojencu se v izreku izpodbijane sodbe očita, da je ponarejeno listino uporabil kot pravo, ko je zaposleni pri družbi A. d.o.o. predložil obrazec, to je vlogo za pridobitev nove registrske tablice, kjer je bila kot lastnica navedena B. B., čeprav je vedel, da je listina ponarejena, ker se je nanjo predhodno sam podpisal brez njenega pooblastila, ki se z izdajo nove tablice ni strinjala. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo vozilo, za katero je obsojenec pridobil tretjo registrsko tablico, predmet skupnega premoženja, njegova formalna lastnica je bila oškodovanka, ob razpadu skupnosti je med njima prišlo do spora glede pravice obsojenca, da to vozilo uporablja in je oškodovanka, da mu to onemogoči, z vozila snela eno od registrskih tablic.

7. Ponarejanje pomeni izdelovanje nepravih listin, kar pomeni vsako listino, ki vzbudi vtis nečesa nepravilnega, neresničnega.1 Za nepravo listino (materialni falsifikat) gre takrat, ko je ne izdela tisti, ki iz listine izhaja kot njen izdajatelj.2 Obsojenec je uporabil listino, na kateri je bil podpisan on, čeprav so bili na njej napisani podatki oškodovanke. Pritrditi je treba zagovornikovim navedbam, da listina ni ponarejena že s tem, ker se ime lastnice avtomobila ne sklada s podpisnikom vloge. Obsojenec z vložitvijo listine, na kateri je bil njegov podpis, namreč ni ustvarjal vtisa, da je listino v celoti izdelala oškodovanka, kar pa ne pomeni, da je bilo obsojenčevo ravnanje nekaznivo. Težišče očitka namreč ni v tem, da je obsojenec uporabil listino, na kateri je pod oškodovankinimi podatki njegov podpis, pač pa v tem, da iz listine nepravilno izhaja, da je imel za vložitev obsojenec oškodovankino pooblastilo. S tem je v izreku sodbe konkretiziran poseben primer ponarejanja listin iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1, ki ga izvrši, kdor izda listino v imenu kakšne osebe brez njenega pooblastila ali v imenu osebe, ki je ni. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja očitek, da je obsojenec sebe podpisal pod vlogo za izdajo registrske tablice. Na vlogi so bili navedeni podatki formalne lastnice avtomobila, podpisal pa jo je on. S tem je ustvaril vtis, da je imel za podajo take vloge njeno pooblastilo, kar pa ni ustrezalo resničnosti, saj se oškodovanka z izdajo tretje registrske tablice ni strinjala. Z vložitvijo listine je prikazoval, da je izjavo v njej podala oškodovanka, on pa jo je uradni osebi izročil po njenem pooblastilu, v resnici pa ji, kot domnevni izdajateljici, listine miselno ni mogoče pripisati. Ponarejenost se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni.3 Z ustvarjanjem vtisa, da je v listini izražena volja osebe, katere podatki so na njej napisani, vložil in podpisal pa jo je on z njenim pooblastilom, ki pa ni bilo dano, je konkretiziran poseben primer uporabe neprave listine.

8. Zagovornik izpodbijani sodbi očita, da je bil obsojenec spoznan za krivega, ker je lažno prikazoval, da ima pooblastilo formalne lastnice za pridobitev tretje registrske tablice. Ravno s tem pa je konkretizirana kaznivost njegovega ravnanja. Pri tem tudi ni pomembno, da pooblastilo ni bilo del vloge, niti, da ga od obsojenca nihče ni zahteval. Za izvršitev oblike kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 je sicer ključno, da je zatrjevano pooblastilo iz listine na nek način razvidno. Storilec na listino navadno napiše svoje ime z dostavkom »po pooblastilu«, »po nalogu«, »zanj« ali na kakšen drug način navede, da listino podpisuje po pooblastilu izdajatelja listine.4 Lažno prikazovanje obstoja pooblastila je v predmetni zadevi v tem, da je listino, kjer je kot lastnica navedena le oškodovanka, obsojenec podpisal in jo osebno tudi predložil uradni osebi. Splošno znano je, da se pod listino podpiše oseba, ki je listino izdala, kdo drug pa le po njenem nalogu. S tem, ko je uporabil listino s svojim podpisom in jo spravil v promet, je ustvaril vtis, da deluje v imenu in na račun osebe, ki je v njej navedena kot njena izdajateljica.

9. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je bil predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti.5 Kaznivo dejanje je namreč nepravilno pravno opredeljeno po prvem odstavku 252. člena KZ-1. Nižji sodišči sta sicer ugotovili, da je obsojenec izvršil (tudi) poseben primer ponarejanja listin po 3. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 (sodišče prve stopnje na strani 11 točke 9 in višje sodišče v točki 6 obrazložitve), vendar bi morali dejanje tako pravno opredeliti v izreku sodbe. Ker tega nista storili, je podana kršitev kazenskega zakona. Izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zato v pravni opredelitvi spremenilo tako, da se obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1.6

10. Za presojo v predmetni zadevi pa je popolnoma nepomembno, ali je avtomobil sodil v skupno premoženje obsojenca in oškodovanke ali je bil del posebnega premoženja enega njiju ter kdo je bil njegov dejanski uporabnik. Zagovornik zato more uspeti z navedbo, da je obsojenec sebe podpisal kot uporabnika in hkrati lastnika. Obsojencu se namreč ne očita, da bi vlogo vložil v svojem imenu (kot eden od dveh skupnih lastnikov ali dejanski uporabnik), pač pa, da je to storil v imenu oškodovanke, za kar pa ni imel pooblastila, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (točka 9 na strani 11 sodbe).

_Upravičenost prevzema za pregon s strani oškodovanke kot tožilke_

11. Zagovornik kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da v predmetni zadevi ni podana obtožba upravičenega tožilca. Okrožno državno tožilstvo je na naroku dne 31. 3. 2021 umaknilo obtožni predlog, sodišče pa dovolilo, da je pregon prevzela B. B. kot formalna lastnica avtomobila. Po zagovornikovem stališču nižji sodišči nista podali nedvoumnih odgovorov, zakaj ji je bil dodeljen status oškodovanke, kakšna škoda ji je zaradi ponarejene listine nastala in na kakšen način je prekršena ali ogrožena njena premoženjska pravica. Kaznivo dejanje ponarejanja listin je namreč umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Po stališču zahteve je oškodovanec lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan, kar mora biti jasno razvidno že iz opisa kaznivega dejanja, kar pa je po zagovornikovem stališču v predmetni zadevi umanjkalo.

12. Oškodovanec je po 6. alineji 144. člena ZKP tisti, kateremu je kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, v primerih, ko je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, pa se za oškodovanca štejejo tudi njen zakonec oziroma oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti, njeni krvni sorodniki v ravni vrsti, njen posvojenec ali posvojitelj, njeni bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je bila dolžna preživljati. Oškodovanec ima položaj posebnega procesnega subjekta, na to vlogo pa zakon veže določene pravice. Med najpomembnejšimi je ta, da lahko oškodovanec prevzame pregon zoper obdolženca, če državni tožilec odstopi od njega (60. in 61. člen ZKP), s čimer prevzame vlogo oškodovanca kot tožilca in s tem stranke v postopku.

13. Drži, na kar opozarja zagovornik, da je kaznivo dejanje ponarejanja listin v KZ-1 umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Dobrini, zaščiteni s tem dejanjem, sta varnost in zanesljivost pravnega prometa. Ne gre za individualni dobrini, saj pristnost listine ni zaščitena zgolj zaradi varstva posameznikov, pač pa zaupanja vseh akterjev, ki bi potencialno lahko bili udeleženi v pravnem prometu.7 Zavarovane kazenskopravne dobrine za presojo, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, seveda niso brez pomena, vendar bi bila razlaga, za katero se zavzema zagovornik, po kateri je pojem oškodovanca strogo vezan in omejen na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem, preozka. Vrhovno sodišče je že odločilo, da pojem oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice.8 Kršitev ali ogrozitev pravice ni nujno in v vsakem primeru popolnoma enoznačna z abstraktno kazenskopravno dobrino, ki jo posamezno kaznivo dejanje varuje. Umestitev kaznivega dejanja v določeno poglavje glede na sorodnost varovanih dobrin, v tem primeru varnost pravnega prometa, zato tudi ne pomeni, da nobena druga posameznikova pravica ne bi mogla biti ogrožena ali kršena. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.9 Nenazadnje tudi zakonsko besedilo 6. točke 144. člena ZKP procesnega položaja oškodovanca ne veže na kršitve ali ogrozitve točno določenih pravic, pač pa govori o »kakršnihkoli« pravicah.10

14. Eden od primerov kaznivega dejanja, ki sicer na abstraktni ravni varuje neko dobrino splošnosti, vendar se njegove posledice v praksi lahko kažejo v konkretnem oškodovanju posameznikov, je kaznivo dejanje ponarejanja listin.11 Povsem enostavno si je mogoče zamisliti situacijo, ko nekdo s ponarejeno listino doseže oškodovanje tujega premoženja ali to vsaj poskuša. Ni najti razumne razlage za to, da sodišča osebi, katere premoženjska pravica je v takem primeru oškodovana ali ogrožena, glede na zgoraj navedena izhodišča ne bi priznala procesnega položaja oškodovanca. Vrhovno sodišče zato kot pravilno ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje, da lahko B. B. v položaju oškodovanke kot tožilke prevzame pregon. V opisu kaznivega dejanja je namreč navedena kot lastnica avtomobila, za katerega je obsojenec skušal pridobiti dodatno registrsko tablico. Lastninska pravica daje lastniku pravico posesti, uporabe in uživanja stvari ter razpolaganja s stvarjo, pri čemer lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice.12 Oškodovanka je imela pravico, da kot lastnica avtomobila odloča o tem, ali bo zahtevala izdajo nove registrske tablice. Hkrati je kot lastnica od drugih upravičena zahtevati, da se od takih vlog, za katere jih ni pooblastila, vzdržijo. Ogrozitev lastninske pravice se v predmetni zadevi kaže v tem, da bi obsojenec s pridobitvijo nove registrske tablice oškodovanko v njeni razpolagalni pravici omejil. Oškodovanka je bila zato upravičena prevzeti kazenski pregon, zatrjevana kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

C.

15. Zahteva za varstvo zakonitosti je glede na obrazloženo utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP pri opredelitvi kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je dejanje v izreku opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1. KZ-1 v prvem odstavku 252. člena predpisuje izrek kazni po prvem odstavku 251. člena KZ-1, zato Vrhovno sodišče v višino kazni, določene v izrečeni pogojni obsodbi, preizkusno dobo in pravno podlago za določitev višine zaporne kazni ni posegalo. Druge navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, zato jo je sodišče v preostalem delu po določbi prvega odstavka 425. člena zavrnilo.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 J. Stajnko: Komentar 251. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1177. 2 Ibid., str. 1177-1178. 3 J. Stajnko: Komentar 252. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1198. 4 Ibid., str. 1199. 5 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 801. 6 prim. M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 595. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 195/2005 z dne 17. 11. 2005.; J. Stajnko: Komentar 251. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1165. 8 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 29182/2014 z dne 13. 7. 2017 in I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012. 9 Za tako razlago se zavzema Berislav Pavišić v komentarju k hrvaškemu Zakonu o kazenskem postopku (B. Pavišić, Komentar zakona o kaznenom postopku, Rijeka, Dušević § Krškovnik d.o.o., 2011, str. 412). 10 Nekoliko drugačno stališče, da je pojem oškodovanca v formalnem smislu treba presojati s pomočjo tega pojma v materialnopravnem smislu in da je oškodovanec tisti, ki je predmet neposrednega varstva posameznega kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022. Vendar je šlo pri tej razlagi za obiter dictum presojo, ali je treba kot oškodovanca pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe (prvi odstavek 190. člena KZ-1), obravnavati le otroka ali tudi starša, ki mu je stik z otrokom zaradi storilčevega ravnanja onemogočen. Ključni argument je bil v potencialnem konfliktu interesov otroka in starša, dobrina, ki se jo z obravnavanim kaznivim dejanjem zasleduje, pa je največja otrokova korist. Poleg tega je kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe osebno kaznivo dejanje, pri katerem je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev. Presoja zaradi različnih izhodišč zato ni primerljiva z vprašanjem oškodovanca pri kaznivem dejanju ponarejanja listin, saj pri obravnavanem kaznivem dejanju ni mogoče govoriti o „konkurenci“ oškodovancev, kar je bilo sicer težišče razprave pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe. 11 Stališče, da gre pri kaznivem dejanju ponarejanja listin (“krivotvorenje”) za primer, ko je treba glede na konkretne okoliščine vprašanje oškodovanja presojati širše od abstraktno varovane kazenskopravne dobrine, izhaja tudi iz Pavišićevega komentarja (ibid., str. 412). 12 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 206.