Jedro

Objekt kazensko pravnega varstva kaznivega dejanja ponarejanja listin je v prvi vrsti pravni promet. Zakonski opis navedenega kaznivega dejanja sicer ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, vendar pa lahko drugemu zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin nastane škoda in je lahko njegova osebna ali premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, če državni tožilec od njega odstopi. Opredelitev oškodovanca namreč temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena, pri čemer mora biti iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica.

Vsebina prvega odstavka 252. člena KZ-1 je neločljivo povezana z 251. členom KZ-1, saj zakon v 252. členu KZ-1 taksativno našteva pet specialno določenih alternativ ponarejanja listin. S tem je zakonodajalec jasno začrtal meje kaznivega dejanja ponarejanja listin, določba pa je namenjena poenotenju teorije in sodne prakse pri razlagi 251. člena KZ-1. Gre za interpretacijsko pravilo za uporabo 251. člena KZ-1, kar pomeni, da bi se vsi taksativno našteti primeri lahko izpeljali iz kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, četudi jih zakon ne bi posebej uredil.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 64389/2020 z dne 7. 5. 2021 spoznalo obdolženega B. B. za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano A. A. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke A. A., ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožnik z navedbami, da oškodovanka kot tožilka A. A. ni upravičena do statusa oškodovanke, zaradi česar ne more prevzeti kazenskega pregona, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Pritožniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 1 razlogov izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da ima A. A., ne glede na to, da se obdolženemu B. B. očita storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, status oškodovanke v smislu šeste alineje 144. člena ZKP. Objekt kazensko pravnega varstva kaznivega dejanja ponarejanja listin je v prvi vrsti pravni promet. Zakonski opis navedenega kaznivega dejanja sicer ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, vendar pa lahko drugemu zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin nastane škoda in je lahko njegova osebna ali premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, če državni tožilec od njega odstopi. Opredelitev oškodovanca namreč temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena, pri čemer mora biti iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica.1 Prav slednje neutemeljeno pogreša pritožnik v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je obdolženec s svojim ravnanjem A. A. kršil njene pravice v postopku naročanja oziroma pridobitve nove registrske tablice v zvezi z vozilom, ki je njena last. Imenovana se namreč z izdajo nove registrske tablice ni strinjala, niti s samim postopkom ni bila seznanjena, zaradi česar je mogoče nedvomno zaključiti, da je obdolženec z očitanimi ravnanji prekršil njeno pravico. Obdolženec je torej posegel v upravičenja, ki jih je imela A. A. kot lastnica spornega vozila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je A. A. podelilo status oškodovanke in ji dovolilo prevzeti kazenski pregon. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, v nasprotju sam s sabo in z razlogi izpodbijane sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, nato pa na strani 11 izpodbijane sodbe navedlo, da je obdolženec storil posebni primer ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče namreč v zvezi z uveljavljano procesno kršitvijo ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo jasne, določne in tehtne razloge, da je obdolženec z očitanimi ravnanji izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Na strani 11 izpodbijane sodbe pa je zgolj k temu dodalo, da predstavlja izdaja listine v imenu kakšne osebe brez njenega pooblastila celo posebni primer ponarejanja listin v smislu 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1. Zaradi takšnega pojasnila pa izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, prav tako ni v nasprotju sam s sabo in z razlogi sodbe. Razen tega pa je vsebina prvega odstavka 252. člena KZ-1 neločljivo povezana z 251. členom KZ-1, saj zakon v 252. členu KZ-1 taksativno našteva pet specialno določenih alternativ ponarejanja listin. S tem je zakonodajalec jasno začrtal meje kaznivega dejanja ponarejanja listin, določba pa je namenjena poenotenju teorije in sodne prakse pri razlagi 251. člena KZ-1. Gre za interpretacijsko pravilo za uporabo 251. člena KZ-1, kar pomeni, da bi se vsi taksativno našteti primeri lahko izpeljali iz kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, četudi jih zakon ne bi posebej uredil.2 Kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, je mogoče ugotovljena dejstva obravnavane zadeve (konkretni dejanski stan) subsumirati (tudi) pod pravno normo (abstraktni zakonski stan) iz prvega odstavka 251. člena KZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito spoznalo obdolženca za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, uveljavljana kršitev pa ni podana.

7. Pritožnik s pritožbenimi navedbami, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar brez uspeha. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, namreč po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi primerno obrazloženi. Obdolžencu se očita, da je uporabil ponarejeno listino kot pravo. Pojem uporabe se nanaša na ravnanje storilca, s katerim napravi listino dostopno osebi, ki bi naj bila s tako izpostavitvijo listine preslepljena. V obravnavani zadevi je očitano izvršitveno ravnanje izraženo z navedbami, da je obdolženec zaposleni delavki pri družbi L. d.o.o., C. C., za namen pridobitve nove registrske tablice za osebni avtomobil, v lasti A. A., predložil obrazec „Vloga za registracijo vozila oziroma druge postopke v zvezi z vozilom“, na podlagi katerega je bila izdana nova registrska tablica, čeprav je vedel, da je dokument ponarejen, ker se je na njem predhodno sam podpisal v rubriki „Podpis lastnika/uporabnika vozila“ brez pooblastila lastnice in uporabnice vozila, na katero se podatki v vlogi nanašajo in ki z izdajo nove registrske tablice ni soglašala. Pritožnik s pritožbenimi navedbami, da zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, ker je obdolženec vlogo podpisal v svojem imenu, povsem prezre bistvo obtožbenih očitkov. Obdolžencu se namreč očita, da je uporabil vlogo, ki jo je podpisal brez pooblastila oškodovanke kot tožilke, ki je bila lastnica in uporabnica vozila in na katero so se nanašali podatki v vlogi. Navedeno nedvomno pomeni, da je obdolženec uporabil ponarejeno listino kot pravo in da je s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanje listin. Dilemo, ali je izdaja listine brez pooblastila zajeta v kaznivem dejanju ponarejanje listin, pa je nenazadnje rešil zakonodajalec sam, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Prav tako je neutemeljena v tej zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč na več mestih obrazložitve svoje sodbe (točke 5, 8, 9 in 10) natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je listina, ki jo je obdolženec predložil C. C., zaposleni pri družbi L. d.o.o., z namenom pridobitve nove registrske tablice, ponarejena. Sicer pa je iz vsebine nadaljnjih pritožbenih navedb v tej smeri razbrati, da se pritožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in tako po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene graje pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi B. B. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da je bil obdolženec tisti, ki je bil izdajatelj in podpisnik listine, saj je bil lastnik in uporabnik spornega vozila. Prav tako se pritožnik ne strinja z dokazno oceno, saj meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedbi priče C. C. 10. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovanke kot tožilke A. A. in priče C. C. ter listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega izvršitvenega ravnanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bila priča C. C. v svoji izpovedbi prepričljiva, v njeno verodostojnost pa utemeljeno ni mogoče podvomiti, saj je o odločilnih dejstvih ves čas izpovedovala skladno. Nenazadnje pa je njena izpovedba skladna tudi z izpovedbo oškodovanke kot tožilke A. A., ki je povedala, da je po tem, ko je opazila, da se obdolženec vozi s spornim avtomobilom, s katerega je pred tem snela eno registrsko tablico, opravila poizvedbe pri priči C. C., ki ji je povedala, da je bil obdolženec pri njih ter se izdajal za njenega partnerja in ji rekel, da oškodovanka kot tožilka z dvigom tretje tablice soglaša. 11. Na dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je obdolženec priči C. C. predstavil kot mož oziroma zakonski partner oškodovanke kot tožilke ter da ji ni povedal, da oškodovanka kot tožilka več ne živi na istem naslovu, da ni članica njegovega gospodinjstva in da bi naj bil on (op. neformalni) lastnik vozila, pa ne more vplivati niti elektronsko sporočilo, na katerega se sklicuje pritožba. Priča C. C. je namreč povsem življenjsko razumljivo pojasnila, da je bila izjava (priloga B4) obdolžencu naknadno (7. 8. 2020) poslana, ker so kasneje od oškodovanke kot tožilke izvedeli, da ni podala ustnega soglasja (kar je sicer mogoče v skladu s četrtim odstavkom 55. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) k izdaji tretje registrske tablice. Takšno ravnanje priče pa ni nenavadno, pač pa izkustveno sprejemljivo. V nadaljevanju je bil namreč zaradi izostanka pooblastila oškodovanke kot tožilke upravni postopek izdaje tretje registrske tablice po uradni dolžnosti izrečen za ničnega. Glede v pritožbi izpostavljene okoliščine, da oškodovanka kot tožilka naj ne bi bila izključna lastnica spornega vozila, pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. V razmerju do tretje osebe (zaposlene delavke pri družbi L. d.o.o., C. C.) je namreč bistveno formalno lastništvo spornega vozila, glede katerega ni nobenega dvoma, da je le-to pripadalo oškodovanki kot tožilki. Razen tega pa je dokazni postopek pokazal, da obdolženec priči C. C. ni povedal, da bi naj bilo lastništvo vozila sporno.

12. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

13. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, krivdo obdolženca ter okoliščine, v katerih je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje (po razpadu življenjske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko kot tožilko, ko si skupnega premoženja še nista razdelila) je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je pravilno upoštevalo olajševalne okoliščine, ki so navedene v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin utemeljeno ni zasledilo.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tar. št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2938/2010 z dne 8. 8. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 41454/2013 z dne 22. 5. 2014. 2 Primerjaj Stajnko J., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 1194.