Jedro

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 2000 proti toženi stranki zastaralni rok začel teči znova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 od vročitve te sodbe 22.054,90 EUR ter ji povrniti 176,00 EUR izvršilnih stroškov in 2.305,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa od stroškov postopka še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo dalje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe 1.299,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa od stroškov pritožbenega postopka še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48657/2018 z dne 12. 6. 2018 razveljavi v celoti in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 22.054,90 EUR in izvršilnih ter pravdnih stroškov tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.173,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila kreditna pogodba med tožečo stranko in kreditojemalcem F. P. veljavno sklenjena ter da je veljavna tudi poroštvena izjava tožene stranke, ki je h kreditni pogodbi pristopila kot solidarna porokinja in plačnica. Tožeča stranka je zoper kreditojemalca kot glavnega dolžnika 30. 6. 2000 vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave neplačanih obveznosti, vendar izvršilni postopek na dan glavne obravnave še ni končan. Ugovoru zastaranja je tožena stranka nasprotovala, ker terjatev ni zastarala, saj je z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika 30. 6. 2000 pretrgala zastaranje proti vsem dolžnikom kreditne pogodbe, tudi za terjatev zoper toženo stranko kot solidarno porokinjo in plačnico. Ob vložitvi predloga za izvršbo zoper toženko izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika še ni bil končan. Zato je napačno stališče sodišča, da je zoper toženko zastaranje začelo teči ponovno prvi dan po tem, ko je bil zoper glavnega dolžnika vložen predlog za izvršbo, to je 1. 7. 2000. Sodišče se zmotno sklicuje na četrti odstavek 1019. člena ZOR in v izpodbijani sodbi napačno povezuje dva popolnoma različna instituta, pretrganje zastaranja in zadržanje zastaranja. Ker izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika še ni končan, zastaranje proti njemu ne teče. Obveznost glavnega dolžnika še ni zastarala, zato zastaranje proti solidarni porokinji in plačnici ni nastopilo. Če je zastaranje pretrgano z dejanjem pred sodiščem, začne ponovno teči, ko je sodni postopek končan. Pravilno je stališče sodišča, da zadržanje zastaranja proti glavnemu dolžniku nima učinka proti poroku. Vendar v zadevnem primeru zastaranje ni bilo zadržano, zato uporaba določb o zadržanju zastaranja za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravilna.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Dopolnitev odgovora na pritožbo je vložena prepozno, zato pritožbeno sodišče te vloge tožene stranke ni upoštevalo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je toženka s poroštveno izjavo (priloga A3) prevzela poroštvo za plačilo posojila po kreditni pogodbi (priloga A2), veljavno sklenjeni 11. 2. 1994 med tožečo stranko kot banko kreditodajalko in F. P. kot kreditojemalcem. Toženka je v izjavi poroka z dne 15. 12. 1993 soglašala, da k pogodbi o kreditu pristopa kot porok in plačnik ter solidarno jamči za vračilo kredita po navedeni pogodbi. Zaradi neplačevanja kreditnih obveznosti je tožeča stranka z dnem 20. 10. 1999 odstopila od pogodbe in prenesla neplačani del obveznosti na sporne terjatve. Opomin in obvestilo o višini neplačanega dolga je glavnemu dolžniku poslala 16. 9. 1999 in 15. 11. 1999, obvestilo o zahtevku pa tudi delodajalcem porokov. Na podlagi vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je zoper glavnega dolžnika izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi 12. 9. 2003. Postopek za izterjavo dolga po kreditni pogodbi zoper glavnega dolžnika je še v teku. Zoper glavnega dolžnika je bil 18. 12. 2018 uveden postopek osebnega stečaja, ki še ni končan.

6. Pri presoji toženkinega ugovora zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 1019. člena v času sklenitve pogodb veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)1. Po določbi 361 ZOR (enako 336. člen OZ) zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej od dospelosti terjatve. Zastaranje nastopi, ko se izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. Vendar pa zakon določa nekatere okoliščine, ki vplivajo na tek zastaralnih rokov, in sicer tako, da povzročijo zadržanje zastaranja ali pretrganje zastaranja.2 Najbolj tipično upnikovo sredstvo za pretrganje zastaranja je vložitev tožbe pred sodiščem zoper dolžnika. V primeru zahtevka zoper poroka je ZOR zastaranje urejal v 1019. členu, in sicer je v tretjem odstavku določal, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti upniku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic3. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 2000 proti toženi stranki zastaralni rok začel teči znova. Zato je pravilno stališče pritožbe, da je toženkin ugovor zastaranja neutemeljen in ga je potrebno zavrniti.

7. Toženka je poleg zastaranja ugovarjala tudi neveljavnost kreditne pogodbe ter posledično poroštvene izjave. Sodišče prve stopnje je ta ugovor pravilno zavrnilo in utemeljilo zaključek, da je bila kreditna pogodba veljavno sklenjena, prav tako toženkina poroštvena izjava, ki jo je toženka podpisala. Na poroštvo je pristala zaradi prijateljskega razmerja do dolžnika oziroma njegove pokojne žene in kot izhaja iz izpovedi toženke, se je tudi v celoti zavedala posledic svojega ravnanja. Tožeča stranka je višino terjatve natančno pojasnila ter odgovorila na toženkino vprašanje glede morebitne delne poravnave terjatve v izvršilnem postopku s strani dolžnika oziroma ostalih porokov. Po pojasnilu tožeče stranke minimalno poplačilo v izvršilnem postopku na višino glavnice v obravnavani zadevi ni vplivalo. Glede na trditveno in dokazno gradivo tožeče stranke je ugovor toženke, da izračun in stanje kredita na dan 20. 10. 1999 ne odraža pravega dejanskega stanja, preveč splošen in že zato neutemeljen.

8. Toženka je ugovarjala plačilu neporavnanih kreditnih obveznosti, predvsem pa zahtevanim zakonskim zamudnim obrestim, tudi s trditvijo, da je tožeča stranka ni ustrezno obvestila in pozvala na plačilo zapadlih kreditnih obveznosti glavnega dolžnika s tem, ko je obvestila njenega nekdanjega delodajalca. V zvezi s tem se je toženka sklicevala na opustitev notifikacijske dolžnosti po določbi 1025. člena OZ4. Po tej določbi mora upnik obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Posledica opustitve notifikacijske dolžnosti je torej zgolj odškodninska odgovornost upnika. Toženka v zvezi s tem ni podala nasprotnega zahtevka za plačilo odškodnine (v višini zakonskih zamudnih obresti), niti ustreznega pobotnega ugovora.

9. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja zapadlo in neplačano terjatev v višini 11.027,45 EUR, obračunano na dan 20. 10. 1999, ki se nanaša na zneske zapadlih in neplačanih glavnic ter preostalih neplačanih glavnic, neplačanih in zapadlih revalorizacijskih obresti, realnih obresti ter zamudnih obresti (natančna specifikacija v dopolnitvi tožbe z dne 23. 10. 2018). Zakonske zamudne obresti od zapadlosti terjatve 20. 10. 1999 tožeča stranka skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 uveljavlja le do višine zneska glavnice, torej 11.027,45 EUR.

10. Ker je dejansko stanje v sodbi v celoti in pravilno ugotovljeno, vendar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo glavnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do višine glavnice ter izvršilnimi stroški, ki so v sklepu o izvršbi VL 48657/2018 z dne 12. 6. 2018 Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, odmerjeni na 176,00 EUR. Navedeni sklep o izvršbi je bil namreč na podlagi določbe drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju po vložitvi obrazloženega ugovora razveljavljen v celoti. O zahtevku in stroških je sodišče zato odločalo v pravdnem postopku.

11. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v postopku uspela, ji mora tožena stranka povrniti njene potrebne stroške postopka (154. in 155. člen ZPP). Na podlagi določb Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah je tožeča stranka upravičena do povrnitve 2.305,00 EUR stroškov pravdnega postopka (600 odvetniških točk za dopolnitev tožbe, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 450 točk za drugo pripravljalno vlogo, 2 x po 300 točk za narok, materialni stroški in DDV ter sodna taksa 631,00 EUR). Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 1.299,00 EUR (450,00 EUR za sestavo pritožbe, 9,00 EUR materialni stroški in 165,00 EUR DDV ter 675,00 EUR sodna taksa). Tako priznane stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa mora plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Določba 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastaranje obveznosti glavnega dolžnika v razmerju do obveznosti poroka ureja v bistvenem delu enako. 2 381. do 386. člen OZ ter 387. do 393. člen ZOR. 3 VSK sklep I Cp 1214/2003. 4 Enako 1010. člen ZOR.