Jedro

Tožnica ob normalni povprečni pazljivosti in glede na izkušnje, ki jih ima z daljšim bolniškim staležem, iz sklepa ZZZS, v katerem je navedeno, da se predlog osebnega zdravnika za ugotovitev začasne nezmožnosti z dela zavrže, ni mogla sklepati, da ima odobren bolniški stalež. Ker na delo kljub temu ni prišla, ji je tožena stranka zaradi izostanka z dela najmanj pet delovnih dni zapored utemeljeno izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2008 nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 10. 2008 in ji še traja, da se izdana izredna odpoved odpravi in toženi stranki naloži, da sprejeme tožnico nazaj na delo, ji čas od 8. 10. 2008 do vrnitve nazaj na delo vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico in ji izplača neizplačane plače od 9. 10. 2008 dalje, kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zapadlih plač do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339 člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navajanja in trditev tožeče stranke, da je pravočasno klicala toženo stranko, kar je storila običajno, če ni bila zmožna za delo in je verjelo navajanjem tožene stranke, da tožnica delodajalca ni obvestila o svoji odsotnosti. Tožnica je odločbo ZZZS z dne 15. 10. 2008, s katero so jo obvestili, da se predlog njene zdravnice o podaljšanju bolniške zavrže, prejela dne 17. 10. 2009 (očitno 2008), to je na isti dan, kot je prejela vabilo tožene stranke na zagovor. Tožnica je bila prepričana, da ji je bila bolniška podaljšana do 8. 11. 2008, ne glede na odločbo z dne 18. 9. 2008, po kateri bi bila dne 9. 10. 2008 zmožna za delo. V tem prepričanju je bila opravičljivo, saj za delo ni bila zmožna. V izreku odločbe ZZZS je naveden datum 8. 11. 2008 in tožnica ni mogla vedeti, da je pri zapisu datuma prišlo do pomote, saj jo je kot bolnega človeka zanimal le datum podaljšanja bolniške. Prav tako tožnici ni bilo znano, kaj pomeni zavrženje. Na samem zagovoru pri toženi stranki se je pogovor odvijal le okoli tega, kaj piše v odločbi in kako jo razume, nič pa je niso povprašali o njenem zdravstvenem stanju in zakaj ni prišla na delo. Tako tožnica meni, da ni razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj niso izpolnjeni vsebinski razlogi za odpoved delovnega razmerja. Tožnica s svojim ravnanjem, ko ni prišla na delo, kar je toženec glede na njeno invalidnost tudi lahko upravičeno pričakoval, ni izkazala tako velike mere nezanesljivosti in nezaupanja, da toženec ne bi mogel nadaljevati delovnega razmerja s tožnico. Nesporno pa je tudi, da ustreznega dela z omejitvami po odločbi ZPIZ o prerazporeditvi tožnice, tožena stranka nima, kar je potrdil tudi sam toženec. Zaradi tega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v celoti, ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ker je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 24. 10. 2008 tožnici izdala tožena stranka zakonita. Toženec je tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet delovnih dni zapored ne pride na delo, o razlogih odsotnosti pa delodajalca ne obvesti, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS št. ... z dne 18. 9. 2008 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 12. 9. 2008 do 8. 10. 2008, od 9. 10. 2008 pa je bila po odločitvi imenovane zdravnice ZZZS zmožna za delo. Tožnice na delo ni bilo od 9. 10. 2008 do 17. 10. 2008. Tožena stranka ji je skladno s 83. členom ZDR omogočila zagovor 24. 10. 2008, ki se ga je tožnica udeležila in ji nato istega dne izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpovedni razlog utemeljen. Tožnica je zatrjevala, da ji je osebna zdravnica rekla, da ji je bolniška podaljšana, v izreku sklepa ZZZS z dne 15. 10. 2008 pa, da je zapisano, da se ji bolniška izteče 8. 11. 2008. Osebna zdravnica je dne 8. 10. 2008 na ZZZS vložila predlog za ugotovitev tožničine začasne nezmožnosti za delo tudi po 9. 10. 2008, s sklepom ZZZS št. ... z dne 15. 10. 2008, pa je bil ta predlog zavržen. V tem sklepu je še navedeno, da je tožnica nadalje zmožna za delo kot invalid III. kategorije z omejitvami po odločbi ZPIZ št. ... z dne 8. 11. 2008. Iz obrazložitve sklepa je tudi razvidno, da je podani predlog osebnega zdravnika temeljil na enakem zdravstvenem stanju, ki je bilo tudi podlaga za izdajo odločbe, s katero je bila tožnici začasna nezmožnost za delo zaključena in je iz tega razloga imenovana zdravnica predlog tožničine osebne zdravnice zavrgla. V izreku tega sklepa je resnično citiran napačen datum odločbe ZPIZ in sicer 8. 11. 2008 namesto pravilno 8. 11. 2007, vendar se ta datum nanaša na odločbo ZPIZ in tako sklepa ni mogoče razumeti tako, da je imenovana zdravnica odločila, da je tožnica začasno nezmožna za delo do tega datuma. Iz sklepa pa tudi povsem jasno izhaja, da se predlog osebnega zdravnika za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 9. 10. 2008 zavrže in nikjer ni navedeno, da je bila tožničina začasna nezmožnost za delo po tem datumu ugotovljena. Sodišče prve stopnje tako ni verjelo tožnici, pri čemer je upoštevalo tudi njeno izpovedbo, da kljub temu, da ima zgolj štiri razrede osnovne šole, zna brati in pisati, da ima od leta 2004 odprt s.p., da ni bila prvič v bolniškem staležu, saj je bila začasno odsotna z dela celo leto 2007, da ji je bolniški stalež odobravala osebna zdravnica, dobivala pa je tudi odločbe ZZZS in je vedno razumela, da ji je bil bolniški stalež odobren. Kot dokaz za opravičeno zadržanost z dne od 9. 10. 2008 do 30. 10. 2008, je tožnica toženi stranki predložila potrdilo, ki ji ga je z datumom 30. 10. 2008 izstavila njena osebna zdravnica in ga je tožnica toženi stranki posredovala dne 25. 10. 2008. To potrdilo pa upravičene odsotnosti tožnice za to obdobje ne izkazuje, saj tožničina osebna zdravnica o njeni odsotnosti po 8. 10. 2008 ni bila pristojna odločati, sploh pa je bilo potrdilo izdano 24. ali 25. 10. 2008 z datumom za nazaj, za čas od 9. 10. 2008, poleg tega pa je osebna zdravnica toženi stranki v dopisih z dne 4. 11. in 13. 11. 2008 napisala, da je bolniški list, ki ga je za tožnico izdala za čas po 8. 10. 2008 neveljaven in ničen, ter toženo stranko prosila, da naj ji ga vrne. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi morala tožnica dne 9. 10. 2008 priti na delo. O svoji odsotnosti delodajalca ni obvestila, prav tako je na delo ni bilo niti po prejemu sklepa z dne 15. 10. 2008. Šele po prejemu pisne obdolžitve in vabila na zagovor je dne 20. 10. 2008 poklicala delodajalca.

Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje opredelilo do tistih navedb pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločitve.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navajanja in trditev tožnice, da je pravočasno poklicala toženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica šele 20. 10. 2008, torej po prejemu tako pisne obdolžitve in tudi sklepa ZZZS z dne 15. 10. 2008 slišala z delodajalčevo ženo K. Od 9. 10. 2008 do 20. 10. 2008 torej z delodajalcem ni komunicirala in ga tudi ni obvestila o vzrokih, zaradi katerih na delo 9. 10. 2008 ni prišla. Kot je prepričljivo ugotovilo že sodišče prve stopnje, ob normalni povprečni pazljivosti, glede na izkušnje, ki jih tožnica ima z daljšim bolniškim staležem, nikakor ne bi mogla izreka sklepa z dne 15. 10. 2008 razumeti kot podaljšanje bolniškega staleža do 8. 11. 2008. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica v tem obdobju ni bila zmožna za delo, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnica v zagovoru pred delodajalcem ni sklicevala na to, da za delo ni zmožna in so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnice na zagovoru delodajalec ni povprašal po njenem zdravstvenem stanju. Iz pisne obdolžitve in vabila na zagovor (A6), je jasno razvidno, da gre za neupravičen izostanek z dela več kot pet dni, ker je tožnica v času od 9. 10. 2008 do 17. 10. 2008, to je polnih sedem dni neupravičeno izostala z dela. Tako je bila tožnica vabljena na zagovor, da svoj izostanek pojasni in je imela takrat možnost, da pojasni morebitne razloge, zakaj se po 9. 10. 2008 ni počutila zmožna za delo.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na tožbo, saj z njim k pravilni odločitvi ni pripomogla.