Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na področju oglasnega trženja. Tožena stranka ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega in organizacijskega razloga. Ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je izkazan, ker je tožena stranka prišla v težko finančno in gospodarsko situacijo zaradi upada branosti in prodaje edicij, zlasti pa zaradi zmanjšanja prihodkov iz naslova prodaje oglasnega prostora. Predsednik uprave je sprejel sklep, da je treba zaradi obstoja poslovnega razloga na področju oglasnega trženja sprejeti ukrepe na področju stroškov dela tako, da se zmanjša število zaposlenih, kar predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je delavce, ki opravljajo delo, povezano s trženjem oglasnega prostora, zakonito primerjala med seboj na podlagi doseženega delovnega rezultata, pri čemer je upoštevala odsotnosti z dela, in odpoved podala delavcema, ki sta dosegla najslabši rezultat.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2014, za razvezo pogodbe ob zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje, priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 2. 9. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, to je obračun plače, plačilo davkov in prispevkov, plačilo neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter zahtevek za plačilo 19.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški, za katere predlaga, da ji jih povrne tožena stranka. Meni, da bi glede na navodila pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa sodišče prve stopnje moralo presoditi obstoj mobinga pred in po vložitvi tožbe zaradi mobinga, da bi lahko ugotovilo pravi razlog za odpoved, in pri tem opozarja na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Sodišču prve stopnje očita, da nepravilno ni izvedlo predlaganih dokazov za ugotovitev teh dejstev. Sklicuje se na dejstvo, da je kot del trditvene podlage podala navedbe v tožbi zaradi trpinčenja z dne 24. 3. 2014. Pove, da je v njej med drugim navedla, da so ji bile odvzete stranke in je bilo delo, ki ga je opravila, pripisano drugim tržnikom, zaradi česar je dosegla nižjo realizacijo, teh trditev pa tožena stranka ni prerekala. Ker se sodišče prve stopnje do teh trditev ni opredelilo, zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pove, da se je izvajanje mobinga nad njo pred vložitvijo tožbe zaradi tega odražalo na njenih delovnih rezultatih, odpoved pa je dobila samo tri mesece po njeni vložitvi. Meni, da tožena stranka kot kriterija za izbiro presežnih delavcev ne bi smela upoštevati dosežene realizacije, saj se je nad njo izvajal mobing tudi tako, da se ji je znižala realizacija. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni preverilo navedb tožnice, ki jih je navajala v tožbi zaradi mobinga in ni zaslišalo prič, ki bi te navedbe lahko potrdile. Navaja, da je sodišče prve stopnje ne v prejšnjem ne v ponovljenem postopku ni popolno zaslišalo glede mobinga. Dalje zatrjuje neverodostojnost priče A.A., ker tožnica ravno njej očita izvajanje mobinga, ter priče B.B., ki je v ponovljenem postopku izpovedovala drugače kot v prvem. V zvezi s svojim pogovorom z nadrejeno A.A. po vložitvi tožbe zaradi mobinga se sklicuje na njeno izpoved in na izpovedi C.C. ter B.B. Navaja še, da je tožena stranka obdobje tožničine odsotnosti zaradi bolniške štelo v realizacijo, zaradi vsakodnevne stresne situacije pa ji je bilo delo onemogočeno. Trdi, da sodišče v ponovljenem postopku sploh ni ugotavljalo ravnanj tožene stranke po vložitvi tožbe zaradi mobinga, tožnica pa v svojem zaslišanju ni smela izpovedovati o teh ravnanjih, prav tako so bili zavrnjeni drugi dokazi za njihovo potrditev (vpogled v zdravstveni karton, postavitev izvedenca, zaslišanje zdravnika in psihiatrinje). Meni, da ni pomembno le mnenje tožnice, zakaj je dobila odpoved, temveč tudi ravnanje tožene stranke in predvsem A.A., potem ko je bila vložena tožba zaradi mobinga, o čemer bi tožnica lahko izpovedala. Meni še, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati D.D., ki je bila pooblaščenka za mobing pri toženi stranki, in E.E., ki je bil z zadevo seznanjen, prav tako pa sta bila neutemeljeno zavrnjena dokazna predloga glede poslovnega razloga za zaslišanje F.F. in G.G., ki bi o poslovnih rezultatih tožene stranke v spornem obdobju lahko nepristransko izpovedala. Zatrjuje pristransko vodenje postopka s strani sodišča prve stopnje in opozarja na izločitev prve sodnice in predodelitev zadeve drugi, ki je zgolj še opravila narok in zaslišanje prič. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo vpogledati v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 405/2014, v katerem je tožnica uveljavljala sodno varstvo zaradi mobinga, ugotavljati obstoj mobinga kot predhodno vprašanje ali združiti postopka. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji oceni obstoja poslovnega razloga v celoti sledilo interpretaciji poslovnih rezultatov, ki jih je podala tožena stranka, kljub temu da so v neskladju s poslovnimi izkazi, ki izhajajo iz javno dostopnih evidenc, ki jih je predložila tožnica in ki izkazujejo izjemno uspešno poslovanje tožene stranke, saj je bilančni dobiček iz leta 2012 v višini 2.276.680,00 EUR narasel na 2.927.153,77 EUR. Meni, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja v skladu s preiskovalnim načelom na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 moralo izvesti dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke in naložiti stroške za izvedbo dokaza toženi stranki, saj bi se z izvedbo tega dokaza izkazalo, ali so trditve tožene stranke resnične. Navaja, da ni imela sredstev za založitev zneska, potrebnega za plačilo teh stroškov. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedenca finančne stroke predlagala tudi tožena stranka in bi moralo vsaj polovico predujma naložiti v plačilo njej. Po njenem mnenju bi bilo treba glede na to, da je tožena stranka odpoved utemeljevala z zniževanjem stroškov, primerjati pogodbe (zunanjih) sodelavcev, ki so prav tako opravljali trženje oglasnega prostora, oziroma primerjati prihodek, ki ga prinese posamezni delavec, in opravljeno delo s stroškom, ki ga delavec predstavlja. Meni, da bi se na podlagi take primerjave izkazalo, da odpoved za toženo stranko ni bila ekonomična, zato tudi poslovni razlog ni podan. Navaja tudi, da iz bonitetnih poročil tožene stranke izhaja, da se poslovanje tožene stranke iz leta v leto izboljšuje in se sklicuje na podatke o čistem dobičku in zmanjšanju kratkoročnih obveznostih ter na izjavo predsednika uprave v H. Priča I.I., ki je sestavil interne listine, po njenem mnenju ni verodostojna in objektivna priča ter opozarja na neskladnost njegove izpovedi o nižanju stroškov z vsakoletnim povečanjem čistega dobička, razvidnega iz uradnih evidenc. Navaja še, da je zmanjševanje števila edicij tožene stranke tudi posledica usmerjanja v elektronski medij, na katerem se tudi oglašuje. Meni, da se je v času odpovedi trend upadanja poslovanja že počasi izboljševal. Kot neprepričljivo graja stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, kako tožena stranka posluje na splošno, slabo poslovanje segmentov, v katerih je delala tožnica, pa bi se po njenem mnenju odrazilo na poslovanju celotne družbe. Opozarja na nasprotujoče navedbe tožene stranke v zvezi s tem. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče napačno presodilo, da izjava J.J. o odličnem poslovanju v letu 2014 ni relevantna, ker je bila tožnici odpoved dana v prvem trimesečju leta 2014, v resnici pa ji je bila odpoved dana 1. 7. 2014. Dalje navaja, da tudi iz elektronskega sporočila A.A. z dne 5. 3. 2014 izhaja, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni obstajal poslovni razlog za odpoved. Kot materialnopravno zmotno graja obrazložitev sodišča, da se je tožena stranka lahko zakonito odločila, da bo na določenem delovnem mestu zmanjšala število izvajalcev, delo pa prenesla na zunanje izvajalce. Meni, da razlog, naveden v odpovedi, ni bil organizacijski, ampak ekonomski, prav tako je sodišče prve stopnje toženi stranki dopustilo širjenje odpovednega razloga v zvezi z uporabo kriterija delovne uspešnosti, ki ga je tožena stranka začela omenjati šele po opozorilu tožnice na sodbo opr. št. VIII Ips 81/2010. To po njenem mnenju ni v skladu s sodno prakso (npr. odločbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 27/2013 in opr. št. VIII Ips 245/2012). Navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je bila kršena prepoved diskriminacije, pri kateri mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja. Dalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka predhodno ni bila dolžna seznaniti z možnostjo, da bo na podlagi kriterija delovne uspešnosti izbran presežni delavec in se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 263/2004, po kateri se zahteva enakopravno obravnavanje vseh delavcev na podlagi vnaprej določenih objektivnih kriterijev. Sklicuje se tudi na Kolektivno pogodbo časopisno informativne založniške in knjigotrške dejavnosti, po kateri je kriterij doseganja delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala najmanj zadnjih 6 mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. Trdi, da je bila uporaba tega kriterija diskriminatorna do tožnice, prav tako pa tega kriterija ni mogoče uporabiti za delavce z različnimi delovnimi zadolžitvami. Navaja, da je bilo trženje oglasnega prostora le ena izmed njenih delovnih obveznosti projektnega vodje I, saj so te obsegale predvsem vodenje projektov, koordinacijo itd. in ne trženja, zato primerjava njene realizacije in realizacije komercialistov, ki so večinoma le tržili, ni ustrezna. Trdi, da je A.A. vedela, da ima tožnica najnižjo realizacijo in je bil zato izbran ta kriterij za določitev presežnega delavca. Sodišču prve stopnje očita, da se do teh trditev in trditev o odvzemu realizacije ni opredelilo, čeprav jih je pravočasno navajala v tožbi zaradi mobinga, na katere vsebino se je sklicevala kot na svojo trditveno podlago v tem sporu, tožena stranka pa jih ni obrazloženo prerekala. Dalje navaja, da se sodišče prve stopnje glede tega, da naj tožnica ne bi bila odpuščena, ker je bila aktivna članica v sindikatu, sklicuje zgolj na izjavo A.A. in B.B. ter na to, da se C.C. v zvezi s tem ne spomni, da bi kdo to rekel, sodišče pa je zavrnilo vse dokazne predloge tožnice, s katerimi bi lahko dokazala nasprotno, kar po njenem mnenju kaže na pristranskost sodišča. Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru mobing povsem ločen pravni institut, saj je po njenem mnenju odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica mobinga, kajti zaradi tega je dosegla najnižjo realizacijo, poleg tega pa je bila izbira kriterija za odpoved pogodbe o zaposlitvi presežnega delavca pristranska z namenom, da bo pogodba odpovedana ravno tožnici. Sklicuje se na izpoved C.C., da so se ob vložitvi tožbe zaradi mobinga pojavile govorice, da bo tisti, ki bo vložil tožbo, odpuščen, in da tudi sama sklepa, da je tožnica dobila odpoved zaradi tega, ker je vložila tožbo. Pove, da navedena priča ni bila odpuščena, ker je po pogovorih z A.A. tožbo umaknila. Odpoved K.K. je bila po njenem mnenju podana zgolj zaradi upravičene odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek, da tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi kot posledica mobinga. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicuje pritožnica.

6. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišču prve stopnje se namreč ni bilo treba opredeljevati do posameznih ravnanj, ki jih je tožnica zatrjevala kot dejanja mobinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu, saj to ni bilo predmet tega individualnega delovnega spora. Spor v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu se namreč vodi posebej in v njem se bo razčiščevalo vprašanje, ali je bila tožnica trpinčena na delovnem mestu pri toženi stranki. Sklicevanje na navedbe, podane v drugem sodnem postopku oziroma v drugih vlogah, ki jih stranka ne povzame, se namreč ne šteje za trditveno podlago spora. Tožnica je v predmetnem sporu tako zatrjevala le, da je izpodbijana odpoved posledica vložene tožbe zaradi mobinga, kar je skladno z navodili pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presojalo v okviru v tem sporu podanih trditev tožnice. Tožena stranka je navedene trditve tožnice v tem postopku ustrezno prerekala, tožničinih trditev v drugem sodnem postopku pa ji ni bilo treba izpodbijati in ne dokazovati njihove neresničnosti. Prav tako se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do trditev v zvezi s tem, da se je delo (realizacija), ki ga je tožnica opravila, pripisalo drugim tržnikom pri toženi stranki. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da je tožnica podala te trditve prepozno, zato je z njimi prekludirana. Do tožničinih trditev o tem, da so ji bile odvzete stranke, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in tako pritožbena navedba v tej smeri ni utemeljena.

7. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnica predlagala. Ker trpinčenje na delovnem mestu ni bilo predmet tega spora, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vse dokazne predloge, ki so se nanašali na trpinčenje na delovnem mestu. V zvezi s trditvijo, da je bila odpoved posledica vložene tožbe zaradi mobinga, tožnica v tem postopku ni predlagala zaslišanja prič, ampak je predložila listinska dokaza (tožba zaradi mobinga - A 11 in elektronsko sporočilo z dne 8. 7. 2014 o razdelitvi tožničinih podjetij za trženje med druge delavce pred iztekom odpovednega roka), predlagala lastno zaslišanje in vpogled v spis Delovnega in socialnega sodišča opr. št. I Pd 405/2014. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze tožene stranke, s katerimi je ta nasprotovala postavljeni trditvi, da je bil razlog za odpoved vložitev tožbe zaradi mobinga, pravilno pa ni vpogledalo v drug spis, saj tožnica ni navedla, v katere listine naj se vpogleda in za dokazovanje katerih svojih (konkretnih) trditev predlaga vpogled vanje. Trditveno in dokazno breme sta namreč povezani, zato mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, saj sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala - informativni dokaz (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 353 in 357). Prav to pa izhaja iz pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vpogled v sodni spis v zvezi z mobingom in na ponovno zaslišanje tožnice v zvezi s trditvami o vloženi tožbi zaradi mobinga kot razlogu za odpoved. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi razloge za zavrnitev izvedbe dokazov z vpogledom v zdravstveni karton in za postavitev sodnega izvedenca medicinske oziroma psihiatrične stroke ter zaslišanje prič F.F., E.E. in G.G., s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih v izogib ponavljanju ne povzema. Kot odgovor na pritožbeno navedbo pa še dodaja, da tudi kolikor bi bili ti dokazi predlagani v zvezi z ugotovitvijo vzročne zveze med odpovedjo in vloženo tožbo zaradi mobinga, bi šlo za nedopustne informativne dokaze, saj tožnica na podlagi teh dokazov ne bi mogla navajati dodatnih konkretnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi kazala na to, da je bila resnični razlog za odpoved vložena tožba zoper toženo stranko. Tožnica je, zaslišana kot stranka, podala svoje mnenje, da je odpoved posledica vložene tožbe zaradi mobinga, kolikor pa bi, zaslišana kot stranka, prvič omenjala posamezna ravnanja pri toženi stranki po vloženi tožbi zaradi mobinga, pa tega sodišče ne bi smelo upoštevati, saj je zaslišanje namenjeno dokazovanju že postavljenih trditev. Sodišče prve stopnje zaradi nedopustitve njenega dodatnega zaslišanja tako ni kršilo določb pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi v zvezi s predlaganim dokazom s postavitvijo izvedenca finančne stroke, razloge za to pa je prav tako izčrpno navedlo. Prvotno sta postavitev izvedenca te stroke za dokazovanje (ne)obstoja ekonomskega razloga predlagali obe stranki, na naroku 29. 1. 2015 pa je tožena stranka ta dokazni predlog umaknila, tako da je bila založitev predujma za izvedbo tega dokaza skladno z določbo 153. člena ZPP dolžnost tožnice (BPP tožnici ni bila odobrena). Ne določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 13/21 – ZDR‑1) ne določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, 2/02 in nasl. – ZDSS‑1) pa ne dajejo podlage za to, da bi lahko sodišče naložilo založitev predujma za izvedbo dokaza toženi stranki. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na prvi odstavek 34. člena ZDSS-1, ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov (in založitve predujma za njihovo izvedbo). Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Ni pa navedena določba uporabljiva v primeru, ko stranka ne založi stroškov za izvedbo dokaza.

9. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica v pritožbi utemeljuje tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja mobinga nad tožnico pri toženi stranki kot predhodnega vprašanja oziroma ker ni združilo obeh zadev in ju obravnavalo skupaj. Skladno s 13. členom ZPP gre za predhodno vprašanje, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. Vprašanje, ali je tožena stranka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1, ni vprašanje v zvezi z obstojem pravice ali pravnega razmerja, pač pa gre za dejansko vprašanje. Pa tudi sicer od odgovora na vprašanje, ali je bila tožnica v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki trpinčena na delovnem mestu, ni odvisna odločitev sodišča v tem individualnem delovnem sporu - odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zadevi nista vsebinsko povezani na način, da ne bi bilo mogoče o vsaki izmed njiju odločiti ločeno. Pritožbeno sodišče razume, da tožnica doživlja vsa ravnanja tožene stranke kot celoto, vendar pa je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje pravilno presojalo le zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O odškodnini zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu v predmetni zadevi sodišče ni odločalo, zato so bili dokazi v zvezi s posameznimi ravnanji v tem okviru pravilno zavrnjeni. Glede na vse navedeno so tožničini očitki o kršitvah iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zapisom mnenja predsednika uprave tožene stranke v časopisu H. v zvezi s poslovanjem tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se navedena izjava nanaša na (celotno) leto 2014, medtem ko je bila odločitev o odpovedi tožnici sprejeta na podlagi podatkov o poslovanju v prvem trimesečju tega leta. Pritožba tako napačno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnici podana odpoved v prvih treh mesecih leta 2014. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilen zaključek, da poslovanje tožene stranke kot celote ni odločilno pri ugotovitvi, da je obstajal tako ekonomski kot organizacijski razlog za odpoved, kar pomeni, da taka izjava, tudi če ne bi šlo zgolj za povzetek izjave v časopisu H., za odločitev v zadevi ni pravno pomembna, tako da tudi eventualno nasprotje med izjavo in ugotovitvami sodišča ne bi pomenilo zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša le na odločilna dejstva.

11. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pristranskost. Res je, da je bila predsednica senata, ki je vodila prvi postopek pred sodiščem prve stopnje, izločena iz sojenja v predmetni zadevi in je bila zadeva dodeljena drugi sodnici. Vendar pa je iz sklepa o izločitvi razvidno, da je bila sodnica izločena zaradi sorodstvenega razmerja z eno od v ponovljenem postopku predlaganih prič, in sicer takoj po podaji tega dokaznega predloga. Tožnica ne opredeljuje nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da sta prva ali druga predsednica senata ravnali pristransko, razen trditev o tem, da ji med njenim zaslišanjem ni bilo dovoljeno pojasnjevati posameznih ravnanj v zvezi z mobingom in trditev o tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njene dokaze, s katerimi bi lahko izkazala, da je bila odpuščena, ker je bila aktivna članica sindikata. Glede prvega je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da te trditve niso bile zatrjevane v tem postopku kot dejanski razlog za odpoved in da se v zvezi s tem vodi poseben postopek, zato v tem postopku pravilno niso bili izvedeni dokazi, ki se nanašajo na samo trpinčenje na delovnem mestu tožnice pri toženi stranki. Taka odločitev sodišča prve stopnje tako ne dokazuje sicer povsem splošno zatrjevane pristranskosti sodišča prve stopnje. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tožnice za dokazovanje, da je bila tožnica odpuščena, ker je bila aktivna članica sindikata, samo zase ne pomeni pristranskosti sodišča. Ker tožnica v zvezi s tem ne zatrjuje ničesar bolj konkretnega, iz njenih pritožbenih navedb pa po vsebini izhaja, da nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da tožnici odpoved ni bila podana zaradi aktivnega delovanja v sindikatu, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo o pristranskosti sodišča in o kršitvi pravil postopka zaradi tega naslova.

12. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v ponovljenem postopku odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je 1. 7. 2014 tožena stranka podala tožnici na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva v predmetni zadevi. Ta pa so: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na področju oglasnega trženja ter ji je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi poslovnega in organizacijskega razloga 1. 7. 2014, - da je izkazan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka prišla v težko finančno in gospodarsko situacijo zaradi upada branosti in prodaje edicij, zlasti pa zaradi zmanjšanja prihodkov iz naslova prodaje oglasnega prostora, pri čemer za predmetno zadevo ni bistveno, kako tožena stranka posluje na splošno; - da je predsednik uprave 6. 6. 2014 sprejel sklep (B 9), da je treba zaradi obstoja poslovnega razloga na področju oglasnega trženja sprejeti ukrepe na področju stroškov dela tako, da se zmanjša število zaposlenih, kar predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da je tožena stranka delavce, ki opravljajo delo, povezano s trženjem oglasnega prostora, zakonito primerjala med seboj na podlagi doseženega delovnega rezultata, pri čemer je upoštevala odsotnosti z dela, in odpoved podala delavcema, ki sta dosegla najslabši rezultat (tožnici in komercialistu K.K.); - da tožena stranka tožnici pred odpovedjo ni načrtno odvzemala strank (in s tem povzročila njene nižje realizacije), ampak je šlo za splošno spremembo glede načina dela pri trženju oglasnega prostora; - da izpodbijana odpoved ni posledica tega, da je tožnica 24. 3. 2014 zoper toženo stranko vložila odškodninsko tožbo zaradi mobinga.

13. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja glede obstoja poslovnega razloga s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v zvezi s tem. Tožnica v pritožbi navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede ugotovitve obstoja ekonomskega razloga (težke finančne in gospodarske situacije zaradi upada branosti in prodaje edicij, zlasti pa zmanjšanja prihodkov iz naslova prodaje oglasnega prostora) pravilne in ustrezno obrazložene in niso v neskladju s podatki in listinami, na katere opozarja tožnica v pritožbi. Ob tem je treba ponovno opozoriti, da za dokaz ekonomskega razloga ni odločilno, kako je tožena stranka poslovala kot celota, prav tako pa na odločitev o obstoju ekonomskega razloga ne vpliva eventualno izboljšanje poslovanja tožene stranke po tem, ko se je odločila podati odpoved tožnici in njenemu sodelavcu.

14. Tožnica nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v dokazno oceno glede poslovnih rezultatov tožene stranke, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj je to natančno primerjalo vse razpoložljive podatke, tako tiste, predložene s strani tožene stranke, kot tudi tiste, ki izhajajo iz javno dostopnih evidenc in jih je predložila tožnica ter odločilo tudi na podlagi izpovedi prič. Svojo dokazno oceno je tudi prepričljivo obrazložilo. Poleg tega je treba opozoriti, da je v predmetni zadevi tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici utemeljevala z ekonomskim in z organizacijskim razlogom. Ker za zakonitost odpovedi zadostuje, da je podan le eden izmed njiju, tožnica ne bi uspela z zatrjevanjem o nezakonitosti redne odpovedi niti, če bi dokazala, da pri toženi stranki ni prišlo do upada poslovanja, vezanega na njeno delo, saj je izkazan tudi obstoj organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je predsednik uprave tožene stranke sprejel sklep, da se na področju oglasnega trženja sprejme ukrep na področju stroškov dela tako, da se zmanjša število zaposlenih v oglasnem trženju. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka primerjati prihodek, ki ga prinese posamezni delavec, in opravljeno delo s stroškom, ki ga delavec predstavlja, oziroma drugače, da bi moralo sodišče v sporu glede zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga presojati, ali je bila odločitev delodajalca finančno smotrna. Za kaj takega sodišče nima pooblastila, saj gre za odločitev, ki je v pristojnosti delodajalca, prav tako je v pristojnosti delodajalca odločitev, da bodo določene naloge opravljene s strani zunanjih izvajalcev.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi vložitve tožbe zaradi mobinga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da to ne drži. Pravilno je tudi upoštevalo pravila o porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič. Glede tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi I.I., B.B. in A.A., ne pa na tožničino izpoved in izpoved priče C.C. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno v zvezi s tem, zavrača kot neutemeljene. Ob tem zgolj dodaja, da je res, da je tožnica prav A.A. očitala mobing, vendar pa to samo zase ne pomeni neverodostojnosti njene izpovedi v zvezi z vprašanjem, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica mobinga, tudi glede na to, da ni ona sprejela odločitve, da se tožnici odpove pogodba o zaposlitvi, njena izpoved pa je podprta tudi z izpovedjo B.B., ki je glede relevantnih dejstev ves čas izpovedovala enako, in z listinskimi dokazi. Pritožba tudi priči I.I. očita neverodostojnost in neobjektivnost, ki naj bi bila posledica dejstva, da je on sestavil listine o poslovnem položaju tožene stranke, vendar pa to samo zase prav tako ne zadostuje za zaključek, da je njegovo pričevanje neverodostojno. Tožnica v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da kljub vloženi tožbi zaradi mobinga delavki C.C. pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga s trditvami, da C.C. ni bila odpuščena, saj naj bi po vložitvi tožbe po pogovorih z A.A. tožbo umaknila. Dalje v pritožbi trdi tudi, da sodelavec K.K. ni delal na primerljivem delovnem mestu kot tožnica ter da mu je bila odpoved podana zgolj zaradi opravičenja odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. To so nedopustne pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na to se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

16. V pritožbi tožnica podaja tudi navedbe, ki se nanašajo na kriterij, ki ga je tožena stranka uporabila za določitev delavcev, katerih delo je zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno oziroma nasprotuje zakonitosti izbire tožnice kot delavke, ki ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka v tem sodnem postopku nedopustno širila odpovedne razloge oziroma, da je v postopku (pre)pozno zatrjevala kriterij delovne uspešnosti, na podlagi katerega je opravila izbiro delavcev za odpoved. Pravilne uporabe kriterijev za izbiro delodajalcu ni treba posebej zatrjevati oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (čeprav je to vsebinsko mogoče razbrati tudi iz same odpovedi, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), šele v primeru spora je delodajalec dolžan dokazati obstoj in pravilno uporabo kriterijev za izbiro presežnih delavcev. Kaj takega ne izhaja iz sodnih odločb, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica. V predmetni zadevi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo trdila, da je pri izbiri delavcev, katerih delo ni več potrebno, upoštevala kriterij doseženega delovnega rezultata, ter za te svoje trditve predložila listinske dokaze oziroma predlagala zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka spremljala delovne rezultate tožnice in primerljivih delavcev 6 mesecev pred odločitvijo o odpovedi, za zakonitost uporabe tega kriterija pa ni odločilno, ali je s tem seznanila delavce. To ne izhaja niti iz sodne odločbe, na katero se tožnica v zvezi s tem sklicuje. Ne drži pritožbena navedba, da pri tožnici niso bile upoštevane odsotnosti, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so bile upoštevane, zgolj splošna tožničina navedba pa take ugotovitve ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka od septembra 2013 dalje spremenila sistem pridobivanja strank za trženje oglasnega prostora tako, da je vsak delavec lahko pridobil katerokoli stranko in je njemu štela tako dosežena realizacija. Temu tožnica niti ne nasprotuje, pravno nepomembno za izid tega spora pa je, da se ji je tak način dela zdel sporen oziroma sama ni delala na tak način. Glede na to je pravilna ugotovitev, da tožena stranka tožnici v času uporabe kriterija ni načrtno odvzemala strank, da bi tožnica dosegla slabšo realizacijo. Tožničine trditve o nasprotnem in trditve o tem, da je predhodni mobing vplival na njene delovne rezultate, pa so presplošne in nedokazane. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so bile tožničine trditve o tem, da je sama stranke pridobila, realizacija pa se je prištela sodelavcem, prepozne in je bila z njimi prekludirana. Nedopustna pritožbena novota pa so trditve iz pritožbe, da je bil doseženi delovni rezultat v preteklih 6 mesecih zaradi načina, kako je bil uporabljen, diskriminatoren do tožnice, saj naj bi bilo trženje oglasnega prostora le ena izmed njenih delovnih obveznosti, preostalega dela pa naj tožena stranka ne bi ovrednotila. Skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP tako pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, da je dokazala pravilno uporabo kriterija za primerjavo delavcev, dokazala, da ni kršila prepovedi diskriminacije pri izbiri tožnice kot delavke, ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi.

17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

20. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.