Jedro

Sodišči sta pravilno pojasnili, da uporabe kriterijev za izbiro delodajalcu glede na opredelitev vsebine odpovedi iz 87. člena ZDR-1 ni treba posebej zatrjevati oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, takšna obveznost delodajalca pa tudi ne izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnica v reviziji.

Tožnica je v svojih vlogah zatrjevala le, da ji je toženka odvzela vse delo, stranke oziroma realizacijo na področju oglasnega trženja, kar je sodišče v dokaznem postopku upoštevalo in se do navedb tudi obrazloženo opredelilo. Pravilno pa kot prepoznih (pri čemer trditvena podlaga ne morejo biti navedbe v prilogi tožbe oziroma navedbe, dane v drugem postopku, na katere se je tožnica v tožbi zgolj sklicevala) ni upoštevalo navedb, da se je delo oziroma realizacija, ki ga je tožnica opravila, pripisalo drugim tržnikom pri toženki. Zato kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 7. 2014, za razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje, za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 2. 9. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, obračun in plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo davkov in prispevkov in prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zahtevek za plačilo 19.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. V reviziji tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil ekonomske ali organizacijske narave, temveč več let trajajoč mobing nad tožnico, katerega končna posledica je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, po tem, ko je tožnica vložila tožbo zaradi mobinga. Ker se sodišče do trditvene podlage tožnice glede dejanj mobinga ni opredelilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je podala zadostno trditveno podlago. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice v zvezi z obstojem trpinčenja in diskriminacije, s čimer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da trditvena podlaga ni podana ter da gre za informativne dokaze. Prav tako je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj sodba nima razlogov, oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih) ter kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče kljub predlogu ni združilo predmetne zadeve s postopkom zaradi mobinga v skladu s 300. členom ZPP, čeprav bi bilo to zaradi smotrnosti postopka in pravilne ugotovitve dejanskega stanja nujno potrebno. Obrazložitev sodišča v zvezi s tem je materialnopravno zmotna, saj obstoj mobinga vsaj nakazuje na to, da ne obstojijo zakoniti razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revizija nadalje navaja, da se sodišče pri presoji ekonomskega razloga ni opredelilo do navedb tožnice, ki izkazujejo, da se je finančno stanje toženke v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi izboljševalo ter je tudi pred tem toženka poslovala z izjemno visokim dobičkom. Zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice, in sicer zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C., ker naj ne bi mogle izpovedati o poslovanju toženke in obstoju poslovnega razloga, kljub temu, da bi njihovo zaslišanje bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Materialnopravno je zmotno presojalo navedbe tožnice glede neracionalnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica ni zatrjevala, da je bila odpoved nezakonita iz tega razloga, temveč je izkazovala, da ni obstajal ekonomski razlog za odpoved, saj bi bilo sicer ravnanje toženke bolj racionalno. Prav tako se sodišče do navedb tožnice, da bi se znižanje stroškov lahko doseglo na bolj racionalen način, v kolikor bi bil resnični cilj reorganizacije nižanje stroškov, ni obrazloženo opredelilo. Tožnica nadalje navaja, da organizacijski razlog ni podan, temveč se je zgolj iz ekonomskega razloga zmanjšalo število zaposlenih. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišči nista opredelili do navedb tožnice, da sta bila sklep z dne 6. 6. 2014 ter dokument (realizacija sklepa) prirejena potrebam tega postopka; toženka ni izkazala, da bi bil sklep ob izdaji objavljen, oziroma da bi bili zaposleni z njim seznanjeni; pri tem v odpovedi pogodbe o zaposlitvi predmetni sklep sploh ni omenjen. Sodišče je materialnopravno zmotno ugotovilo, da kriterij izbire presežnih delavcev ni bil diskriminatoren do tožnice. Kriterij je namreč zajemal le doseženo realizacijo na področju trženja, tožnica pa je imela kot projektni vodja I poleg trženja (ki je obsegalo le manjši del njenih delovnih obveznosti) še veliko drugih zadolžitev. Enoten kriterij realizacije trženja je toženka izbrala za zaposlene na delovnem mestu tržnik in zaposlene na delovnem mestu projektni vodja, kljub temu, da je opis delovnih nalog na teh dveh delovnih mestih povsem različen. Sodišče se do teh navedb tožnice ni vsebinsko opredelilo. Tožnica se ne strinja z ugotovitvami sodišča druge stopnje, da gre pri navedbah glede diskriminatornosti kriterija zaradi različnih delovnih nalog za nedopustno pritožbeno novoto, saj je takšne navedbe podala že v tožbi. Podani sta kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se prav tako ni opredelilo do navedb tožnice glede posledic vložitve tožbe zaradi mobinga zoper toženko, in sicer da je toženka po vložitvi tožbe že pred vročitvijo odpovedi skušala tožnico prisiliti, da bi sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma sprejela pogodbo o zaposlitvi, s katero bi bila degradirana. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da so njene navedbe glede odvzema realizacije prepozne, saj jih je podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2014 in v tožbi zaradi mobinga, na katero se je v celoti sklicevala kot na svojo trditveno podlago. Ker sodišče ni upoštevalo teh navedb, je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smeli upoštevati navedb toženke, da je bila le-ta podana tožnici iz razloga delovne uspešnosti, saj tega razloga toženka v odpovedi ni navedla. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 27/2013 z dne 2. 9. 2013 in sklep VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013. Nadalje navaja, da je sodišče pavšalno, neobrazloženo in zmotno (pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 263/2004 z dne 19. 4. 2005) zavrnilo obveznost toženke, da delavce predhodno seznani z možnostjo, da bo na podlagi kriterija dosežene realizacije izbran presežni delavec. Sodišče prve stopnje je pristransko postopalo in vodilo postopek, kar je vplivalo na končno odločitev sodišča druge stopnje.

4. Toženka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bila podana, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice glede dejanj mobinga. Očitane kršitve so pavšalne, saj tožnica ne pojasni, do katerih navedb glede konkretnih dejanj (mobinga) se sodišče ni opredelilo. Poleg tega pa se sodišče pravilno ni opredelilo do tistih navedb tožnice, ki jih je podala v prilogi tožbe in v drugem postopku (v tožbi zaradi mobinga z dne 24. 3. 2014). Ni namreč sprejemljivo, da se tožnica na takšne navedbe sklicuje kot na trditveno podlago spora. Navedbe na katere tožnica opira svojo zahtevo za sodno varstvo, morajo biti razvidne že iz tožbe. S tem (in nadaljnjimi, v skladu z zakonskimi zahtevami pravočasno navedenimi dejstvi) je začrtana dejanska podlaga spora.1 Revizija pavšalno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče zavrnilo izvedbo vseh predlaganih dokazov tožnice v zvezi z mobingom. Pri tem ne navede, katerih dokazov sodišče ni izvedlo in glede katerih konkretnih dejanj mobinga so bili ti dokazi predlagani. Sodišče pa je zaradi pomanjkljive trditvene podlage povsem utemeljeno zavrnilo tiste dokazne predloge tožnice in toženke, ki so bili predlagani glede dogodkov, ki jih je tožnica navajala v tožbi, vloženi zaradi mobinga. Sodišče nadalje tudi ni kršilo določb 300. člena ZPP, zato ne more biti podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranka sicer lahko predlaga, naj se dve pravdi združita, vendar sodišče na njen predlog ni vezano. Vprašanje, ali bo odredilo združitev postopkov, je stvar formalno procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča.2

8. Tožnica v reviziji pavšalno in neutemeljeno uveljavlja obstoj kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da se sodišče pri presoji ekonomskega razloga ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki izkazujejo, da se je finančno stanje toženke v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi izboljševalo ter je le-ta tudi pred tem poslovala z izjemno visokim dobičkom. V nadaljevanju sicer navaja, da se je v zvezi s temi trditvami sklicevala na objavo članka v Slovenskih novicah, bonitetna poročila za toženko od leta 2011 do leta 2014, iz katerih je razvidno, da je že v letu 2013 toženka imela 705.672,00 EUR dobička, v letu 2014 pa kar 2,1 milijona EUR dobička iz poslovanja, izjavo predsednika uprave Bojana Petana na seji Sveta delavcev dne 30. 4. 2014, kjer je povedal, da se je realizacija oglasnega prostora s 84 % v letu 2013 dvignila na 97 %, ter na navedbe toženke, ki je zatrjevala, da je segment v katerem je delala tožnica, bistven segment glede celotnih prihodkov toženke. Do teh navedb se je izčrpno opredelilo tako sodišče prve stopnje v točkah od 7 do 10 obrazložitve sodbe, kot tudi sodišče druge stopnje v točkah 10, 13 in 14 obrazložitve sodbe. Tožnica dejansko nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč prve in druge stopnje ter pod videzom uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa revizije ni mogoče vložiti. Revizija nadalje uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da razlogi sodišča za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice za zaslišanje A. A., B. B. in C. C. glede poslovanja toženke, niso sprejemljivi. Pri tem navede, da naj bi predlagane priče vedele izpovedati o poslovanju toženke in neobstoju poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje (kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje) je v točki 3 obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj izvedba teh dokazov ni bila potrebna in pravilno ugotovilo, da predlagane priče niso primerne za dokazovanje rezultatov poslovanja toženke. Neutemeljen je tudi očitek tožnice, da se sodišče ni obrazloženo opredelilo do njenih navedb, da bi se znižanje stroškov lahko doseglo na bolj racionalen način, v kolikor bi bil resnični cilj reorganizacije nižanje stroškov. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da smotrnost spremembe organizacije delovnega procesa in učinki na poslovanje toženke ne morejo biti predmet sodne presoje.

9. Revizija navaja, da organizacijski razlog ni podan, temveč se je zgolj iz ekonomskega razloga zmanjšalo število zaposlenih. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je motiv za organizacijske spremembe lahko tudi ekonomske narave, vendar to še ne pomeni, da organizacijski razlog ne obstoji. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila (tudi) ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženki. Nadalje navaja, da se sodišči nista opredelili do navedb tožnice, da sta bila sklep z dne 6. 6. 2014 ter dokument (realizacija sklepa) prirejena potrebam tega postopka. Navedbe tožnice o antidatiranosti oziroma prirejenosti dokumentov so pavšalne in temeljijo le na tem, da toženka kriterija uspešnosti v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne omenja, do česar pa sta se sodišči opredelili, zato bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišči sta pri tem pravilno pojasnili, da uporabe kriterijev za izbiro delodajalcu glede na opredelitev vsebine odpovedi iz 87. člena ZDR-1 ni treba posebej zatrjevati oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, takšna obveznost delodajalca pa tudi ne izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnica v reviziji. Prav tako za zakonitost uporabe kriterija ni odločilno, ali je bil sklep ob izdaji objavljen oziroma, ali so bili zaposleni z njim seznanjeni.

10. Sodišče se je do navedb tožnice glede diskriminatornosti kriterija zaradi različnih delovnih nalog opredelilo. Pravilno je presodilo, da gre za nedopustno pritožbeno novoto, zato nanje ni odgovarjalo. Tožnica je v tožbi sicer navedla, da je njeno delovno mesto zajemalo različne delovne naloge, vendar je s tem utemeljevala le to, da potreba po delu na njenem delovnem mestu ni prenehala. Ni pa trdila tudi, da je bil zaradi različnih delovnih nalog kriterij izbire diskriminatoren (torej, da je enoten kriterij realizacije trženja toženka izbrala za zaposlene na delovnem mestu tržnik in zaposlene na delovnem mestu projektni vodja, kljub temu, da je opis delovnih nalog na teh dveh delovnih mestih povsem različen, ter da je trženje obsegalo le manjši del delovnih obveznosti tožnice). Ker revizija diskriminatornost kriterija utemeljuje na nedopustni pritožbeni novoti, tudi ni utemeljen očitek, da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo.

11. Revizija nadalje navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb tožnice glede posledic vložitve tožbe zaradi mobinga zoper toženko, in sicer da je toženka po vložitvi tožbe že pred vročitvijo odpovedi skušala tožnico prisiliti, da bi sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma sprejela pogodbo o zaposlitvi, s katero bi bila degradirana. Tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni zatrjevala, da je toženka po vložitvi tožbe že pred vročitvijo odpovedi skušala tožnico prisiliti, da bi sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato kršitev sodišča druge stopnje iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Navedbe tožnice, da jo je skušala toženka prisiliti, da bi sprejela pogodbo o zaposlitvi, s katero bi bila degradirana (že v letu 2012 ji je bila ponujena premestitev na delovno mesto komercialista, kar bi zanjo pomenilo nižjo plačo) za ugotovitev diskriminatornosti kriterija niso pravno relevantne (kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve sodbe), zato se sodišče druge stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Revizija neutemeljeno očita sodišču, da je zmotno ugotovilo, da so navedbe tožnice glede odvzema realizacije prepozne (saj naj bi jih le-ta podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2014 in v tožbi zaradi mobinga, na katero se je sklicevala kot na svojo trditveno podlago). Tožnica je namreč v svojih vlogah zatrjevala le, da ji je toženka odvzela vse delo, stranke oziroma realizacijo na področju oglasnega trženja, kar je sodišče v dokaznem postopku upoštevalo in se do navedb tudi obrazloženo opredelilo. Pravilno pa kot prepoznih (pri čemer trditvena podlaga ne morejo biti navedbe v prilogi tožbe oziroma navedbe, dane v drugem postopku, na katere se je tožnica v tožbi zgolj sklicevala) ni upoštevalo navedb, da se je delo oziroma realizacija, ki ga je tožnica opravila, pripisalo drugim tržnikom pri toženki. Zato kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Neutemeljen je tudi očitek revizije glede pristranskosti postopanja in vodenja postopka sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

13. Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

14. Tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1143/2012 z dne 6. 2. 2013 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 451/2010 z dne 8. 12. 2010. 2 N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga (151. do 305. člen), Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 638.