Jedro

Tožnik je delal pri toženi stranki na način, da so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1 (delo je opravljal po navodilih delodajalca; vključen je bil v delovni proces; za delo je prejel plačilo). Tožnik je bil vsakodnevno prisoten na delu približno 8 ur. Tožena stranka je določala vsebino njegovega dela, torej sestavo in montažo televizijskih prispevkov ter mu pri tem dala dodatne pogoje glede montaže. Zato je tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 6. 1. 2011 dalje za nedoločen čas (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela „asistent montažer“ v 16. plačnem razredu, povečanem v skladu z merili tožene stranke za napredovanje in ga pozvati na delo (točka II izreka); za tožnika od 6. 1. 2011 obračunati plačo, ki bi jo prejel za opravljanje dela „asistent montažer“ (16. plačni razred), ga prijaviti v obvezna zavarovanja in zanj plačati ustrezne davke in prispevke od 6. 1. 2011 dalje (točka III. izreka); tožniku od 6. 1. 2011 dalje plačati razliko med neto plačo po obračunu plače za opravljanje dela „asistent montažer“ 16. plačni razred in prejetim honorarjem do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec (točka IV izreka); obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, za leto 2012 v znesku 763,06 EUR in za leto 2013 v znesku 783,66 EUR, po plačilu akontacije dohodnine pa tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za vsako leto tečejo od 2. 7. dalje do plačila (točka V izreka). Višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 9. 2002 do 5. 1. 2011, priznanje pravic iz delovnega razmerja v tem obdobju in višji znesek regresa za letni dopust ter tek za zamudnih obresti (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 288,31 EUR in sicer tako, da v roku 15 dni del stroškov v višini 194,49 EUR povrne tožniku, del stroškov v višini 93,82 EUR pa nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila pod izvršbo (točka VII izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožbo zavrže, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da za izdajo sodbe niso bile izpolnjene ustrezne procesne predpostavke, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnikov zahtevek je zahtevek za transformacijo pogodbenega razmerja v delovno razmerje. Za vložitev takšnega zahtevka je v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 potrebno zahtevati predhodno odpravo kršitve pri delodajalcu. Sodišče na obstoj te procesne predpostavke pazi po uradni dolžnosti ter je dolžno, preden tožbo sploh sprejme v obravnavo, stranko pozvati, naj obstoj predpostavk za vložitev tožbe izkaže. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zaradi česar je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožbo je štelo za pravočasno, pri čemer se je oprlo na tretji odstavek 200. člena ZDR-1, ki se nanaša na sodno varstvo v primeru, ko tožbo vloži delavec brez predhodne zahteve pri delodajalcu. Vendar pa se ti primeri taksativno nanašajo le na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, druge načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in na odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Zato se tožnik po stališču tožene stranke ne more uspešno sklicevati na 30 - dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, če ni postavil zahtevka za nedopustnost odpovedi oziroma drugega načina prenehanja delovnega razmerja. Nadalje opozarja, da je tožena stranka želela nadaljevati pogodbeno razmerje s tožnikom ter mu je ponudila v podpis novo pogodbo o avtorskih storitvah, vendar je podpis takšne pogodbe tožnik zavrnil. Tako ne torej gre za odpoved s strani delodajalca, temveč za odpoved s strani delavca. Zaradi navedenega sploh ni podana podlaga za uporabo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami), po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v prvem odstavku 200. člena določa, da ima delavec, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko skladno z določbo drugega odstavka 200. člena ZDR-1 delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Po določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s pogodbami o avtorskem delu oziroma s podjemnimi pogodbami (v spornem obdobju sta stranki sklepali obe vrsti pogodb), obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 18. členu ZDR-1 domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava (pogodba o avtorskem delu oziroma podjemna pogodba), ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje). Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 17. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa bi (delovno) razmerje že prenehalo, pa lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Tožniku je razmerje s toženo stranko na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o avtorskem delu prenehalo veljati 30. 6. 2013, tožba za ugotovitev, da ima do tega datuma obstoječe razmerje elemente delovnega razmerja, pa je bila skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 vložena v predpisanem 30-dnevnem roku. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklepanje tožene stranke, da glede na to, da tožnik ni vložil predhodne zahteve pri delodajalcu v smislu prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, oziroma, ker je neposredno vložil tožbo na sodišče, niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe in bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. Ker je tožnik pri toženi stranki delal do 30. 6. 2013, tožbo pa je vložil 19. 7. 2013, je torej tožba vložena znotraj 30 - dnevnega roka, kot ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Ker je tožniku 30. 6. 2013 potekla pogodba o avtorski pogodbi, je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke za to, da bi tožnik morala skleniti novo pogodbo o avtorskem delu, ki mu jo je tožena stranka ponudila v podpis, oziroma da odklonitev podpisa nove avtorske pogodbe pomeni odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika. Takšna razlaga ni utemeljena, saj je bistveno, da je tožniku potekla pogodba, ni pa bil dolžan skleniti nove pogodbe, ki ni v skladu z ZDR-1. Zato nepodpis nove avtorske pogodbe ne pomeni, da je tožnik odpovedal delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi in da sploh ne more po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 zahtevati sodnega varstva.

Tožena stranka se sicer pritožuje zoper celotni ugodilni del sodbe, vendar v pritožbi ne navaja drugih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti preverilo pravilnost uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je tožnik delal pri toženi stranki na način, da so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1. Torej, da je osebno opravljal delo po navodilih delodajalca, da je bil vključen v delovni proces ter za delo prejel plačilo. Ugotovljeno je namreč, da je tožnik od 6. 1. 2011 dalje delal pri toženi stranki tako, da je bil vsakodnevno prisoten na delu približno 8 ur, kar izhaja iz evidence prisotnosti na delu, da je tožena stranka določala vsebino njegovega dela, torej sestavo in montažo televizijskih prispevkov ter mu pri tem lahko dala tudi določene dodatne pogoje glede montaže (na primer hitro izmenjevanje kadrov zaradi vtisa časovnega pritiska). Pravilno je dosojena tudi plača tožnika, saj je njegovo delovno mesto „asistent montažer“ uvrščeno v 5. tarifni razred oziroma v 16. izhodiščni plačni razred.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bil tožniku pravilno dosojen regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013. Tožnik je upravičen do regresa v znesku minimalne plače, ki je veljala na 1. 7. v posamičnem letu. Del zahtevka za plačilo regresa za letni (za leti 2011 in 2012) se nanaša na čas veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), ki je v prvem odstavku 131. člena določal, da je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Regres se mora po drugem odstavku 131. člena ZDR delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Povsem enako določa tudi ZDR-1 v prvem in drugem odstavku 131. člena. Minimalna plača je v letu 2011 znašala. Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom, opravljeno od 1. januarja 2011 dalje je 748,10 EUR (Uradni list RS, št. 3/2011), za leto 2012 je 763,06 EUR (Uradni list RS, št. 5/2012) in za leto 2013 je 783,66 EUR (Uradni list RS, št. 8/2013).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).