Jedro

Središčno vprašanje v tej zadevi je pravica tožene stranke kot tuje države do imunitete pred civilno sodno jurisdikcijo naše države ali krajše - gre za vprašanje njene sodne imunitete. Na to vprašanje je že 15. 12. 1998 odgovorila Občna seja Vrhovnega sodišča s pravnim mnenjem, ki je, dokler se ne spremeni na novi občni seji, obvezno za vse senate Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). To mnenje se glasi: "V odškodninskem sporu zaradi škode, ki je posledica dejanj tuje države ob izvrševanju njene oblasti (acta iure imperii), uživata po pravilih mednarodnega prava sodno imuniteto pred našim sodiščem." Tožena stranka, ki oporeka pristojnosti slovenskega sodišča, uživa torej imuniteto v primeru, kakršen je konkreten. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na trditvah o povzročitvi škode z oblastnim ravnanjem organov Republike Avstrije na njenem ozemlju.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 619,65 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo odškodnine zaradi domnevno neprimernega ravnanja avstrijskih policistov ob njenem zaslišanju na policijski postaji v Republiki Avstriji.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije in tožbo zavrglo ter zavrnilo predlog tožnice za povračilo pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

4. Tožnica je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

**Razlogovanje sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o lastni nepristojnosti za odločanje utemeljilo na (prenovljeni) Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (OJ L 351, 20. 12. 2012, v nadaljevanju Uredba (EU) št. 1215/2012), v skladu s katero je glede na sedež tožene stranke podana pristojnost sodišča v Republiki Avstriji; v Avstriji pa je tudi kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka.

7. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je (kot je trdila pritožnica) v zadevi treba uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP), ne pa Uredbe (EU) št. 1215/2012, saj se slednja ne uporablja pri ugotavljanju odgovornosti države za dejanja in opustitev pri izvajanju državne oblasti. Vendar pa tudi ob uporabi ZMZPP v obravnavani zadevi ni podana pristojnost slovenskega sodišča - niti po kriteriju stalnega prebivališča toženke, niti po kraju nastanka škode ali škodljivih posledic.

**Navedbe v revizijskem postopku**

8. Revidentka meni, da je pristojnost slovenskega sodišča podana na podlagi 30. člena ZMZPP, ki določa, da se, če je to za oškodovanca ugodnejše, namesto kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, lahko uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Oškodovanka ima namreč stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tam ji je nastala oziroma ji še nastaja škoda (duševne bolečine zaradi škodnega dogodka).

9. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je treba uporabiti Uredbo (EU) št. 1215/2012, v skladu z njenima členoma 4 in 7 pa je podana pristojnost avstrijskega sodišča. Hkrati opozarja na pravilo mednarodnega običajnega prava, po katerem države pred tujimi nacionalnimi sodišči uživajo imuniteto za svoja oblastna ravnanja (acta iure imperii).

**O utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Tožnica je zoper Republiko Avstrijo vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je bila povzročena s protipravnim ravnanjem avstrijskih oblastnih organov na ozemlju Republike Avstrije. Uveljavljala je torej odškodnino zaradi oblastne protipravnosti organov tuje države, se pravi javnopravno odškodninsko obveznost tuje države zaradi njenih oblastnih ravnanj. Ko je tako, ima pritožbeno sodišče vsekakor prav, da Uredba (EU) št. 1215/2012 v tem primeru ni uporabljiva, saj prvi odstavek 1. člena njeno uporabo izključuje v vseh zadevah odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Moti pa se pritožbeno sodišče, ko odločitev utemeljuje z določbami ZMZPP. V obravnavanem primeru, ko gre za tožbo zoper tujo državo, bi moralo kot iztočnico uporabiti določbo 28. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), ki napotuje na uporabo pravil mednarodnega javnega prava. ZMZPP vsebuje namreč pravila o mednarodni pristojnosti, ki se nanašajo na pristojnost našega sodnega sistema v razmerju do sodnih sistemov drugih držav (primerjaj tretji odstavek 18. člena ZPP), ko gre za zadeve s tujim elementom. Ne posega pa v vprašanje imunitete tujih oseb, pa naj gre za fizične osebe kot predstavnike tujih držav ali funkcionarje tujih državnih organov in člane mednarodnih organizacij ali pa za mednarodne organizacije ali tuje države kot pravne osebe in njihovo premoženje. Kajti osebe, ki uživajo imuniteto, sploh niso podvržene naši jurisdikciji, naši civilni sodni oblasti. Sodna imuniteta ni predmet mednarodnega zasebnega, marveč mednarodnega javnega prava.

12. Središčno vprašanje v tej zadevi je zato pravica tožene stranke kot tuje države do imunitete pred civilno sodno jurisdikcijo naše države ali krajše - gre za vprašanje njene sodne imunitete. Na to vprašanje je že 15. 12. 1998 odgovorila Občna seja Vrhovnega sodišča s pravnim mnenjem, ki je, dokler se ne spremeni na novi občni seji, obvezno za vse senate Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami in dopolnitvami). To mnenje se glasi: "V odškodninskem sporu zaradi škode, ki je posledica dejanj tuje države ob izvrševanju njene oblasti (acta iure imperii), uživa ta po pravilih mednarodnega prava sodno imuniteto pred našim sodiščem."1 Tožena stranka, ki oporeka pristojnosti slovenskega sodišča, uživa torej imuniteto v primeru, kakršen je konkreten. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na trditvah o povzročitvi škode z oblastnim ravnanjem organov Republike Avstrije na njenem ozemlju.

13. Ker sta tako sodišči navkljub prezrtju določbe 28. člena ZPP in z njo povezanega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998 v samem izreku, da se tožba zavrže, pravilno odločili, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

**Revizijski stroški**

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP revizijsko sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko mora toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Toženka je priglasila 1.227,10 EUR za odgovor na revizijo (postavka TP 3c) in 613,55 EUR (enotna postavka), skupaj 1.840,65 EUR. Stroški za postopke pred slovenskimi sodišči se odmerijo v skladu s slovenskimi predpisi, pri čemer je v obravnavani zadevi treba uporabiti Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015), zato je revizijsko sodišče presojalo, ali priglašeni znesek toženki pripada tudi po tej pravni podlagi. Za odgovor na revizijo ji je tako glede na vrednost spornega predmeta priznalo 1.350 točk (odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3 - 900 točk, zvišano za 50%), kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znaša 619,65 EUR. Ni pa ji priznalo priglašenega zneska 613,55 EUR, saj Odvetniška tarifa "enotne postavke" ne pozna.

1 Gl. Pravna mnenja II/98, str. 6 - 12. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-13/99 z dne 8. 3. 2001.