Jedro

Ker gre v danem primeru ravno za primer, ko tožnica zahteva odškodnino zaradi neustreznega ravnanja državnih organov druge države, za določitev pristojnosti v predmetnem sporu ni mogoče uporabiti navedene Uredbe. Dejstvo, da ima tožba civilnopravni značaj, ker se z njo zahteva denarna odškodnina, je v tem primeru brez vsakršnega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v I. in II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije (I. točka) in se tožba z dne 15.1.2015 zavrže (II. točka), zavrnilo je tudi predlog toženke za povrnitev pravdnih stroškov (III. točka).

2. Zoper sklep se glede odločitve o pristojnosti in zavrženja tožbe pritožuje tožnica. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da gre za obligacijskopravno odškodninsko tožbo zoper policijo v Avstriji. Tožnici so bile kršene osebnostne pravice, zato se uporabi 30. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki pravi, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, če je za oškodovanca ugodnejše, pa pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj mogel in moral predvideti. V konkretnem primeru se uporabi slovensko pravo, ker bi povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti, saj ima oškodovanka stalno prebivališče v Sloveniji. Slovenski pravni red drugega zakona, ki bi urejal premoženjskopravna razmerja z mednarodnim elementom ne pozna in je edini veljavni in merodajni zakon na ozemlju RS. Uredba držav članic nima nadzakonske veljave, še manj veljave, ki bi presegla Ustavo RS. Uredba (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba) zgolj dispozitivno ureja možnost, da je oseba s stalnim prebivališčem države članice lahko (in ne mora) tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti v drugi državi članici, kjer je prišlo do škodnega dogodka. ZMZPP je hierarhično nad Uredbo in izrecno določa pristojnost slovenskega sodišča, ureditev v uredbi pa je zgolj dispozitivna, zaradi česar je podana pristojnost slovenskega sodišča, krajevno pristojnega po dejanskem prebivališču tožnice. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, izpodbijani sklep spremeni in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala odškodnino za premoženjsko (izguba dohodka) in nepremoženjsko škodo (strah in duševne bolečine), ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja policistov v Avstriji, ki so ji kršili osebnostne pravice in z njo grdo ravnali. Gre torej za spor z mednarodnim elementom. Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za nepristojno in tožbo tožnice zavrglo, vendar je zavzelo napačno stališče, da se v predmetni zadevi uporabi citirana Uredba. Po določbi 1. člena navedene Uredbe se namreč slednja uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah ne glede na naravo sodišča, ne zajema pa davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Ker gre v danem primeru ravno za primer, ko tožnica zahteva odškodnino zaradi neustreznega ravnanja državnih organov druge države, za določitev pristojnosti v predmetnem sporu ni mogoče uporabiti navedene Uredbe. Dejstvo, da ima tožba civilnopravni značaj, ker se z njo zahteva denarna odškodnina, je v tem primeru brez vsakršnega pomena.(1)

6. Tako je deloma pritrditi pritožbi tožnice, da se uporabi domača zakonodaja, v danem primeru ZMZPP. Kljub temu pa je na obširne pritožbene navedbe o uporabi Uredbe tožnici pojasniti, da v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji za njeno uporabo, imajo uredbe Evropskih skupnosti neposreden učinek tudi v Sloveniji(2). Glede na uporabo določb ZMZPP je najprej ugotoviti, da po domicilnem kriteriju (kriteriju stalnega prebivališča toženca kot je določen v prvem odstavku 48. člena ZMZPP) ni podana pristojnost slovenskega sodišča, saj toženka nima prebivališča v Republiki Sloveniji. Za spore o nepogodbeni odškodninski obveznosti sicer isti zakon določa pristojnost slovenskega sodišča, če je bilo na ozemlju RS storjeno škodno dejanje ali če je na ozemlju RS nastopila škodljiva posledica (prvi odstavek 55. člena ZMZPP). Za kraj nastanka škode in škodljivih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo oškodovanca oziroma zoper oškodovanca in ne kraj kjer nastaja kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira, ne glede na to, ali gre za telesne ali duševne bolečine.(3) Namen določbe 55. člena ZMZPP ni v tem, da določi pristojnost po domicilu tožnika (ki v svojem kraju prebivališča trpi škodo), pač pa v ureditvi pristojnosti v tistih primerih, ko sta kraj delovanja in nastanek škode različna (npr. nastanek škode s sredstvi komuniciranja, storitve ali opustitve v enem kraju in zaradi tega nastanek škode v drugem kraju).(4) Za določitev pristojnosti slovenskega sodišča zato ni pomembno, da ima tožnica stalno prebivališče v Sloveniji, kjer ji je morda nastala nadaljnja nepremoženjska oziroma premoženjska škoda, saj to dejstvo ne predstavlja navezne okoliščine za pristojnost slovenskega sodišča.(5)

7. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Toženka je sicer odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sama.

Op. št. (1) : Tako tudi Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-292/05 z dne 15.2.2007, 41. točka obrazložitve. V tej zadevi je sicer šlo za razlago določb Bruseljske konvencije, ki je predhodnica Uredbe 44/2001 oziroma sedaj uredbe 1215/2012, ki sicer še ni imela izrecne določbe, da se ne uporablja glede odgovornosti države za dejanja pri izvajanju državne oblasti, se je pa v tej smeri oblikovala sodna praksa.

Op. št. (2) : 249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti določa: “Uredba je splošno veljavna. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.” Op. št. (3) : Tako npr. odločbe VSL II Cp 1606/2009 z dne 19.8.2009, VSRS II Ips 310/2007 z dne 15.1.2009. Op. št. (4) : Tako VSRS v sklepu II Ips 57/2010 z dne 6.6.2013. Op. št. (5) : Glede pritožbenih navedb o uporabi 30. člena ZMZPP je le še dodati, da navedeni člen ureja, katero materialno pravo se uporabi v sporih z mednarodnim elementom, o čemer se odloča potem, ko tožbo obravnava pristojno sodišče.