Jedro

Prihajanje na delo in opravljanje dela pod vplivom alkohola oziroma psihoaktivnih substanc predstavlja kršitev obveznosti delavca. S takšnim ravnanjem je tožnik huje kršil svoje pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se: a) ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2011 nezakonita v delu, ki se nanaša na datum učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (za obdobje od 10. 2. 2011 do dneva vročitve odpovedi), v preostalem pa se zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrne (I. točka izreka), b) zavrne tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu je delovno razmerje trajalo tudi od 1. 3. 2011 do 31. 5. 2012, za priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje (II. točka in prvi odstavek III. točke izreka), c) zavrne tožbeni zahtevek tožnika za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za čas od 1. 3. 2011 do 31. 5. 2012, v 15 dneh in pod izvršbo (prvi odstavek IV. točke izreka), d) zavrne tožbeni zahtevek tožnika za obračun plače v bruto znesku ... EUR, za odvod davkov in prispevkov in za izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 1. 3. 2012 do 31. 5. 2012 (prvi odstavek V. točke izreka), e) zavrne tožbeni zahtevek tožnika za obračun odškodnine v višini 3.451,41 EUR z odvodom davkov in prispevkov od tega zneska in za plačilo neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (prvi odstavek VI. točke izreka), f) zavrne tožbeni zahtevek tožnika za obračun regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 623,42 EUR, za odvod davkov in izplačilo neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (prvi odstavek VII. točke izreka), g) stroški postopka, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, znižajo na znesek 81,57 EUR (VIII. točka izreka).

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko dne 1. 6. 2008, nezakonita. V II. točki izreka je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo tudi od 10. 2. 2011 do 31. 5. 2012. V prvem odstavku III. točke izreka je tožniku priznalo delovno dobo pri toženi stranki in druge pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 10. 2. 2011 do 31. 5. 2012. V drugem odstavku III. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim zahteva tožnik priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od 10. 2. 2010 do 9. 2. 2011. V prvem odstavku IV. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za celotno obdobje od 10. 2. 2011 do 31. 5. 2012 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, v 15 dneh, pod izvršbo. V drugem odstavku IV. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim zahteva tožnik, da ga je tožena stranka dolžna za čas od 10. 2. 2010 do 9. 2. 2011 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ. V prvem odstavku V. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za vsak mesec od vključno februarja 2011 do 31. 5. 2012 obračunati plačo v bruto znesku ... EUR, od tega zneska odvesti in plačati pristojnim organom ustrezne davke in prispevke ter izplačati tožniku neto znesek vseh plač za obdobje od 10. 2. 2011 do 31. 5. 2012 ter zakonske zamudne obresti od vsake mesečne plače, zapadle v plačilo, v obdobju od 10. 2. 2011 do 31. 5. 2012, od 19. dne v mesecu za posamezne neto plače dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. V drugem odstavku V. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim zahteva tožnik, da mu je dolžna tožena stranka obračunati plače od vključno februarja 2010 do januarja 2011, odvesti in plačati pristojnim organom ustrezne davke in prispevke ter izplačati tožniku neto znesek vseh plač za obdobje od 10. 2. 2010 do 9. 2. 2011 ter zakonske zamudne obresti od vsake mesečne plače, zapadle v plačilo v obdobju od 10. 2. 2010 do 9. 2. 2011, od 19. dne v mesecu za posamezne neto plače dalje do plačila. Prav tako je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožnika v delu, s katerim zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 15. dne v mesecu za posamezne neto plače. V prvem odstavku VI. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 3.451,41 EUR bruto, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku VI. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je kot neutemeljeno zavrnilo, kar je tožnik zahteval več, to je izplačilo neto zneska od priznanega bruto zneska odškodnine ter obračun in izplačilo višjega zneska odškodnine v višini 17.257,05 EUR neto. V prvem odstavku VII. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, odvesti pripadajoče davke ter mu izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku VII. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo plačilo prispevkov od bruto zneskov tega regresa in na plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 2. 7. 2010 dalje. V VIII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove stroške postopka v višini 815,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške, se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da jo v tem delu spremeni, tožniku pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika zakonito poslala na zdravniški pregled, da je test na psihoaktivne substance pri njem pokazal prisotnost THC in kokaina, da so bile te substance prisotne pri tožniku tudi, ko je opravljal delo, da je tožnik opravljal delo v proizvodnji z nevarnimi stvarmi, da sta tako Zakon o varnosti in zdravju pri delu kot tudi Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke prepovedovala opravljanje dela pod vplivom psihoaktivnih substanc in da je tožnik s tem, ko je delo opravljal pod vplivom teh substanc, nesporno zagrešil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Kljub vsem zgoraj navedenim pravilnim ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da delo v proizvodnji z nevarnimi stroji, kjer nesporno obstoji večja nevarnost poškodb in nastanka materialne škode, ni razlog, zaradi katerega bi lahko delavcu v konkretni situaciji prenehalo delovno razmerje. Tak zaključek sodišča prve stopnje ne temelji na ugotovljenih dejstvih, temveč na hipotezah. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se zato, ker pooblaščena zdravnica ni prvo sekundo, ko je test pokazal vsebnost psihoaktivnih substanc, obvestila tožene stranke o rezultatih testa, delo tožnika z nevarnimi stvarmi pod vplivom teh substanc ne šteje za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Iz zaslišanja zdravnice izhaja, da je bila v konkretnem primeru poslana na pregled skupina 15 ljudi, ta pregled je trajal nekaj časa, zato predvideva, da je toženo stranko o rezultatih testa obvestila naslednjega dne, to je 21. 1. 2011. Ta pregled se je sicer izvajal v popoldanskih urah in je trajal dalj časa, saj je poleg odvzema urina in krvi obsegal tudi pogovor z vsakim izmed delavcev. Pregled torej ni bil zaključen takoj, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko že 20. 1. 2011 ob 13. uri izvedela za rezultat testa, ker pa tega ni izvedela, je tožnik delo v proizvodnji z nevarnimi stroji lahko opravljal kljub uživanju psihoaktivnih substanc. Tožena stranka je namreč še isti dan, takoj, ko je izvedela za rezultate testa, to je 21. 1. 2011, tožniku prepovedala opravljati delo na njegovem delovnem mestu. Zanimivo je, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem prepozne reakcije ne očita toženi stranki, temveč zdravnici, nato pa to „malomarnost“ zdravnice pripiše toženi stranki (čeprav je nesporno, da zdravnica ni zaposlena pri toženi stranki in se njena dejanja ne morejo šteti za dejanja tožene stranke). Ker zdravnica (zaradi objektivnih razlogov – pregled 15 delavcev, ki je trajal dalj časa) ni takoj obvestila tožene stranke o rezultatih testa, je sodišče prve stopnje povsem zmotno zaključilo, da je tožena stranka štela, da uživanje psihoaktivnih substanc nima vpliva na delo v proizvodnji z nevarnimi stvarmi in da lahko tožnik delo normalno opravlja. Še bolj nenavaden pa je argument sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odreagirala takoj, ker naj bi že nekaj časa spremljala razmere v proizvodnji zaradi suma, da prihaja med delavci do uživanja psihoaktivnih substanc (med cigaretnimi ogorki je bilo najdenih več prepovedanih substanc, s postopki pa je čakala 2 meseca). Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da so raziskave delovnega okolja, ki so se vršile v januarju in februarju 2011, trajale nekaj dni oziroma tednov, tožniku pa je bilo že 21. 1. 2011 prepovedano opravljati delo. Delo pri toženi stranki se je opravljalo v več izmenah, vodja varstva pri delu A.A. je delal le v eni izmeni, zato je logično, da je raziskava delovnega okolja trajala dalj časa. Logično je (tudi ob upoštevanju dejstva, da delavci uživanje psihoaktivnih substanc skrivajo), da dela pod vplivom teh substanc ni mogoče ugotoviti isto sekundo, ko je delavec opravil delo pod vplivom psihoaktivnih substanc, ampak je za to potreben določen čas. Nedvomno je, da je tožena stranka odreagirala takoj, ko je dejansko uživanje psihoaktivnih substanc ugotovila in že v januarju določeno število delavcev poslala na zdravstveni pregled. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ni njegove kršitve odkrila isto sekundo, kot je bila storjena, je pravno in dejansko nevzdržno. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da uživanje kokaina in THC ne pomeni, da dela v proizvodnji z nevarnimi stvarmi ni moč opravljati varno, kljub uživanju teh substanc. Nepravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru hujša kršitev obveznosti, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je tožnik storil, ne pomeni, da tožnik ni bil sposoben za delo v proizvodnji. S takšno ugotovitvijo se je sodišče prve stopnje samo postavilo v vlogo izvedenca medicinske stroke, s tem da te svoje odločitve niti ni obrazložilo. Ta ugotovitev je tudi v nasprotju z izpovedbo priče dr. B.B.. Tožena stranka se sprašuje, kako naj zagotovi varnost svojih delavcev v proizvodnji, če ne more iz proizvodnje zakonito odstraniti delavca, ki delo opravlja pod vplivom psihoaktivnih substanc. Pomembno je tudi dejstvo, da je že zakonodajalec obe drogi, ki so jih našli pri tožniku, uvrstil na seznam prepovedanih drog, glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, tožena stranka pa poleg tega opravlja z nevarnimi stroji in nevarnimi snovmi. Že iz akta tožene stranke, izhaja, da delo pod vplivom psihoaktivnih substanc ni mogoče. Tožena stranka se tudi ne more ukvarjati z ugotovitvijo, ali je uživalec psihoaktivnih substanc zaradi teh substanc popolnoma ali pa le delno zmožen za delo v proizvodnji z nevarnimi stroji oziroma snovmi. Tveganje za nevarnost poškodb (tudi s smrtnim izidom) ali večje škode je preveliko, da bi tožena stranka dopuščala opravljanje dela takšnim delavcem. Nesporno dejstvo je, da je bila pri tožniku ugotovljena prisotnost kokaina in da je zdravnica pri njem opazila tresenje, nemir … Iz izpovedbe zdravnice izhaja, da je v času detekcije kokaina pri uživalcu opazen vpliv na psihofizične sposobnosti (kar pomeni, da delavec ni zmožen varno opravljati dela z nevarnimi stvarmi in napravami). Glede na vse navedeno je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ne bi bilo mogoče. Tožnik je poleg tega s svojim ravnanjem kršil Zakon o varnosti in zdravja pri delu, s tem pa je ogrožal varnost in zdravju drugih delavcev ter povzročil možnost nastanka večje materialne škode toženi stranki.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Tožena stranka v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka sicer ne uveljavlja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje delno zmotno ugotovilo, zaradi česar je ob delno zmotni uporabi materialnega prava delno napačno odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava opravilo pritožbeno obravnavo in nato na seji senata odločilo o utemeljenosti pritožbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, zato je izvedbo preostalih predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo in to svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Glede na to so neutemeljeni sicer pavšalni očitki tožnika, podani na naroku za glavno obravnavo dne 31. 5. 2012 o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka in zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja kot posledici neizvedbe dokazov zaslišanja s strani tožnika predlaganih prič.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2011 (A3), ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi druge alineje člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožena stranka je namreč v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da je tožnik dne 20. 1.2011 opravljal delo pod vplivom psihoaktivnih substanc. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po postopku, ki je bil skladen z določbami ZDR, kar med strankama niti ni bilo sporno. Ugotovilo je tudi, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka tožnika dne 20. 1. 2011 zakonito poslala na zdravniški pregled (skupaj z ostalimi delavci), in da je bila ugotovljena prisotnost psihoaktivnih substanc – THC in CCOC (marihuana in kokain) v urinu tožnika, kar izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 3. 2. 2011 (B1). Svojo odločitev o tem, da je bil zdravniški pregled tožnika opravljen zakonito, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 12. do 15. točki obrazložitve, zato se pritožbeno sodišče na to obrazložitev, ki se nanaša na zakonitost zdravniškega pregleda tožnika, v izogib ponavljanju le sklicuje.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je s tem, ko je tožnik pred nastopom dela zaužil prepovedane psihoaktivne substance, da so se te substance nahajale v njegovem telesu v času zdravniškega pregleda in tudi v času, ko je pričel opravljati svoje delo pri toženi stranki (izpovedba priče dr. B.B.), utemeljeno zaključilo, da je tožnik, ko je prišel na delo in imel v organizmu prisotne psihoaktivne substance, huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi (A1) izhaja, da se med kršitve pogodbenih obveznosti šteje že samo zadrževanje v poslovnih prostorih delodajalca pod vplivom alkohola ali psihonarkotičnih sredstev. Po drugem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi je moral tožnik spoštovati in izvajati predpise o varnosti pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Prihajanje na delo in opravljanje dela pod vplivom alkohola oziroma psihoaktivnih substanc pa po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zgoraj omenjene obveznosti delavca. Poleg tega je tudi Pravilnik o delovnih razmerjih pri toženi stranki (B5) v 20. a členu kot hujšo kršitev delovnih obveznosti opredelil tudi prihod na delo pod vplivom alkohola, mamil in drugih psihoaktivnih sredstev (pri čemer se šteje, da je delavec pod vplivom takrat, ko se s testom ugotovi prisotnost takih snovi v življenjskih tekočinah). Ob tem ne gre prezreti niti Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj., ki je bil v spornem obdobju v veljavi), ki je v 36. členu med drugim nalagal delavcu, da mora upoštevati tudi predpisane varnostne ukrepe, ker se v nasprotnem primeru šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih delavcev, s tem pa huje krši obveznost iz delovnega razmerja, zaradi česar mu to lahko preneha. Predpise o varnosti in zdravju pri delu pa je delavec dolžan spoštovati tudi glede na določbo 33. člena ZDR.

Glede na to, da je tožnik zdravniški pregled opravil 20. 1. 2011, eno uro pred nastopom dela, da je iz izpovedbe priče dr. B.B. razvidno, da so bile pri tožniku še dve oziroma štiri ure pozneje po opravljenem pregledu prisotne psihoaktivne substance, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je dne 20. 1. 2011 opravljal delo pod vplivom psihoaktivnih substanc. Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljeni in v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe obširni pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje pa je napačno zaključilo, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo podanega pogoja iz člena 110/1 ZDR, ki med drugim določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi (ob obstoju razlogov, določenih z ZDR) le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravnanja tožene stranke nakazujejo na to, da ta drugi pogoj iz člena 110/1 ZDR ni bil podan. Zaključilo je, da bi lahko tožena stranka podatke o preizkusu osebnosti psihoaktivnih substanc v telesu tožnika od dr. B.B. zahtevala takoj, ne pa da je čakala, da ji bodo posredovani šele naknadno. Poleg tega je zavzelo stališče, da bi morala tudi dr. B.B. o rezultatih preiskave takoj obvestiti toženo stranko glede na to, da je vedela, kakšno delo tožnik opravlja. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnikovo delo dne 20. 1. 2011 (po opravljenem zdravniškem pregledu) ni bilo moteno, saj se pri njem niso pojavljale napake oziroma nepravilnosti, tako da prisotnost teh psihoaktivnih substanc ni vplivala na delovno sposobnost tožnika. Ob koncu je še zaključilo, da tudi iz tega, da je tožena stranka dalj časa raziskovala delovno okolje (v januarju in februarju 2011 je trajala raziskava nekaj dni oziroma tednov), izhaja, da teh kršitev tožena stranka ni štela za tako hude, da ne bi bilo mogoče več nadaljevati delovnega razmerja. Menilo je, da bi morala tožena stranka odreagirati takoj in sprejeti nadaljnje ukrepe, ne pa čakati določeno obdobje.

Zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pa so po prepričanju pritožbenega sodišča zmotne. Na podlagi ravnanj tožene stranke, opisanih v prejšnji točki obrazložitve, ni mogoče zaključiti, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi se delovno razmerje tožnika lahko nadaljevalo do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je skupino 15 delavcev (oddelek, v katerem je delal tudi tožnik), za katere je obstajal sum, da uživajo prepovedane psihoaktivne substance, poslala na zdravniški pregled. Dejstvo, da tožena stranka ni takoj poklicala zdravnice, ki je ta pregled opravila, da bi izvedela za rezultate testov, ne pomeni, da tožena stranka te kršitve ni štela za tako hude, da iz tega razloga ni pogoja za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka (torej za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka takoj, ko je izvedela za rezultate testa (to pa je bilo naslednji dan po opravljenem zdravniškem pregledu, torej 21. 1. 2011), tožniku prepovedala opravljati delo (izpovedba priče A.A.). Tudi to, da je dr. B.B. o rezultatih testa za 15 delavcev toženo stranko obvestila naslednji dan in ne že na dan pregleda, po prepričanju pritožbenega sodišča ne more iti v škodo tožene stranke oziroma se na podlagi tega dejstva ne more sklepati na neobstoj pogoja iz člena 110/1 ZDR. Po oceni pritožbenega sodišča v zvezi s tem ni odločilnega pomena niti v postopku ugotovljeno dejstvo (izpovedba priče C.C.), da delo tožnika spornega dne (torej 20. 1. 2011) ni bilo moteno in da se pri njegovem delu niso pojavljale napake oziroma pomanjkljivosti. Tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zato, ker naj bi svoje delo zaradi vsebnosti psihoaktivnih substanc opravljal pomanjkljivo oziroma nepravilno, temveč že zato, ker je na delo prišel kljub vsebnosti psihoaktivnih substanc in delo pod vplivom teh substanc tudi opravljal. Tudi dejstvo, da je tožena stranka stanje v proizvodnji Eko (oddelek, kjer je delal tožnik) nekaj časa spremljala in tožniku ni takoj podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pritrjuje zaključku, da je štela, da vsebnost psihoaktivnih substanc v telesu delavca ni tako huda kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da zaradi tega ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Priča A.A., ki je bil v času podaje izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlen v družbi A d.o.o., ki je bila zadolžena tudi za izvajanje strokovnih nalog s področja varstva pri toženi stranki, je pojasnil, da so na podlagi raziskav delovnega okolja, ki jih je izvajal v januarju in februarju 2011 (raziskava je trajala nekaj dni oziroma tednov) posumili, da prihaja do uporabe oziroma uživanja nedovoljenih substanc med delavci. Med cigaretnimi ogorki so namreč našli več zavojev s prepovedanimi substancami, poleg tega pa so ugotovili spremenjeno obnašanje posameznih delavcev. Glede na to, da je bil tožnik na zdravniški pregled poslan 20. 1. 2011, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka čakala dva meseca, preden je odreagirala in sprejela nadaljnje ukrepe (torej delavce poslala na zdravniški pregled). Razen tega sta tako priča A.A. kot tudi priča C.C. izpovedali, da pri tožniku ni bilo opaziti sprememb v njegovem obnašanju, tako da je neutemeljen tudi očitek o morebitnem malomarnem oziroma neodgovornem ravnanju tožene stranke, ker tožnika na zdravniški pregled ni poslala že pred 20. 1. 2011. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tako je že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je tveganje za varnost in zdravje tožnika in tudi drugih delavcev v proizvodnji ter za nastanek materialne škode tožene stranki preveliko. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja (izpovedbi prič A.A. in C.C.), da je delovno mesto, na katerem je delal tožnik, delovno mesto, kjer se delo opravlja z nevarnimi stroji (vulkanizacija čepov pod visokimi pritiski in pri visokih temperaturah), zaradi česar lahko pride v primeru, ko delavec ni 100 %, do hudih poškodb (stisnin, opeklin, udarov, okvar sluha, urezov …), ki pa so lahko tudi posledica človeškega faktorja (tako priča A.A.). Zaradi nevarnega dela na oddelku, kjer je delal tudi tožnik, je zelo pomembna psihofizična sposobnost med zaposlenimi. Ker na to psihofizično sposobnost vplivajo tudi psihoaktivne substance, pri čemer so se posebne zdravstvene zahteve tožnikovega delovnega mesta nanašale tudi na spretnost prstov, natančnost gibov in odločanja (izpovedba dr. B.B.), je po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka kljub drugačnemu zatrjevanju tožnika s tem dokazala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih ni mogla nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom niti do izteka odpovednega roka. Dejstvo, da bi nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki tudi v času odpovednega roka pomenilo preveliko tveganje za toženo stranko za nastanek hujših poškodb ali večje materialne škode, pa izhaja tudi iz tega, da je tožena stranka takoj, ko je izvedela za rezultate testa o vsebnosti psihoaktivnih substanc pri tožniku, tožniku prepovedala opravljati delo (ob tem je potrebno dodati, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik v zvezi s to prepovedjo opravljanja dela kakorkoli odreagiral in pri toženi stranki sprožil kakršnekoli postopke). Vse navedeno pritrjuje zaključku, da je prišlo pri toženi stranki do takšnega porušenja zaupanja v tožnika, da ni bilo mogoče nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka.

Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili (z izjemo datuma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji in sicer tako tisti, ki se nanašajo na postopek podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi tisti, ki se nanašajo na njeno vsebinsko utemeljenost. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi strani prenehalo z dnem 10. 2. 2011, to je z dnem izdaje izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Člen 87/1 ZDR določa, da morata biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročeni pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. Učinki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko nastopijo napram stranki, ki ji je pogodba o zaposlitvi odpovedana, šele po vročitvi te odpovedi (in ne že z njeno izdajo). V postopku je bilo ugotovljeno (zapisnik o naroku za glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem dne 2. 4. 2012, zapisnik pritožbene obravnave z dne 25. 3. 2013), da je tožnikov pooblaščenec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, prejel 28. 2. 2011. To pa pomeni, da je pričela ta izredna odpoved učinkovati šele s prvim naslednjim dnem, to je 1. 3. 2011. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik za obdobje od 10. 2. 2011 pa vse do 28. 2. 2011 upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja, saj v tem obdobju sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni pričela učinkovati. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je datum učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je v tej izredni odpovedi naveden, nepravilen in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 28. 2. 2011 oziroma mu je prenehalo s prvim naslednjim dnem, to je 1. 3. 2011. Iz tega razloga je bilo potrebno v tem delu pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi odločitev sodišča prve stopnje o delni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o tem, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi do vključno do 28. 2. 2011 (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe). Posledično zgoraj navedenemu je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi del pritožbe tožene stranke (in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe), ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje o priznanju delovne dobe tožnika pri toženi stranki in drugih pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 10. 2. 2011 do 28. 2. 2011, za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za navedeno obdobje, za obračun pripadajoče bruto plače ter za izplačilo ustrezne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov za navedeno obdobje (prvi odstavki III., IV. in V. točke izreka). Glede na to, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen najkasneje že od 23. 6. 2006 (kar je potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke na pritožbeni obravnavi), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik z ozirom na člen 131/4 ZDR v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 162. člena ZDR pridobil tudi pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, bi bil tožnik za leto 2011 upravičen do celotnega bruto regresa za letni dopust v znesku 748,10 EUR, ob upoštevanju sorazmernega dela regresa za letni dopust, kot ga opredeljuje četrti odstavek 131. člena ZDR v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 162. člena ZDR pa je tožnik upravičen do obračuna sorazmernega dela regresa za letni dopust v bruto znesku 124,68 EUR do odvoda predpisanih dajatev in do izplačila ustreznega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Z ozirom na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje do višine navedenega zneska, medtem ko je v preostalem pritožbi ugodilo, v tem delu izpodbijano sodbo za obračun zneska 623,42 EUR bruto, za odvod davkov in prispevkov navedenega zneska in za izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede tega zavrnilo (prvi odstavek VII. točke izreka)..

Glede na to, da je tožnik tekom postopka zahtevek za reintegracijo umaknil ter uveljavljal poleg nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi odškodnino po 118. členu ZDR, mu je sodišče prve stopnje v tem delu delno ugodilo. Ker je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 10. 2. 2011, zakonita, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke spremenilo tudi del izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča, s katerim je to tožniku dosodilo odškodnino po 118. členu ZDR tako, da je ta del tožnikovega tožbenega zahtevka v celoti zavrnilo (napačen datum učinkovanja sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na njeno siceršnjo zakonitost nima odločilnega vpliva).

Odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Glede na spremenjeni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku uspel do 10 %), mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmeren del njegovih pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, kar znaša 81,57 EUR. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji upoštevalo pravdne stroške tožnika, ki jih je pravilno priznalo in odmerilo sodišče prve stopnje.

Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 351. člena ZPP, 355. člen ZPP, 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na že omenjenem drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 155/1 ZPP).