Jedro

120. člen ZD v drugem in tretjem odstavku ureja možnost pogodbene stranke, da zahteva razvezo pogodbe. V drugem odstavku ureja primere, ko pogodbeni stranki živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno. Pravica do razveze pogodbe zaradi neznosnosti skupnega življenje je osebna pravica in ne preide na dediče. To je tudi razumljivo, saj je neznosnost skupnega življenja odvisna od subjektivne presoje prizadetega. Drugače je z razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki je urejena v tretjem odstavku 120. člena ZD. Izpolnjevanje pogodbe se presoja po objektivnih kriterijih, saj gre za premoženjsko pravico, ki preide na dediče. Če je torej F.K. za časa svojega življenja imel pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, ker P. nista izpolnjevala svojih obveznosti, ta pravica pripada tudi njegovim dedičem.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se zavrne pritožba tožene stranke tudi v delu, v katerem je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka na razvezo tistega dela "izročilne" pogodbe, ki so jo dne 11.3.1985 sklenili toženec in pokojna M. P. s pokojnim F. K.).

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Po ugoditvi reviziji tožeče stranke in zavrnitvi revizije tožene stranke se torej prvi odstavek izreka prvostopenjske sodbe glasi: "Razveže se "izročilna" pogodba, ki je bila sklenjena 11.3.1985 in na kateri je Temeljno sodišče v N., enota v S., pod opr. št. R ... dne 15.3.1985 solemniziralo podpise ter sta z njo T. K. in F. K. izročila M. P. in I. P. nepremičnine, vpisane pod vl. št. 138 in 238 k.o... ter motorno žago znamke "Stihl", električni varilni aparat in skobelni stroj, skratka: celotno posestvo na M. št. 15."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo "izročilno" pogodbo, ki sta jo dne 15.3.1985 pod R ... TS N., enote v S. sklenila T. K. in F. K., kot izročevalca, in M. P. in F. P., kot prevzemnika, za nepremičnine, ki so vpisane pri vl. št. 138 in 238 k.o... ter za motorno žago, električni varilni aparat in za skobelni stroj, skratka: za vse posestvo na M. št. 15. Toženi stranki je naložilo, da mora izročiti tožnikom vse navedene premične stvari in izstaviti na ime pokojnih T. K. do 1/2 in F. K. do 1/2 za prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah sposobno listino, sicer jo bo nadomestila sodba. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora toženec povrniti tožnikom 346.202,50 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim so tožniki zahtevali razvezo tistega dela "izročilne" pogodbe, ki sta jo dne 11.3.1985 sklenila toženec in pok. M. P., s pok. F. K. Zato je razveljavilo tudi del izreka prve sodbe, s katerim je bilo ugodeno dajatvenemu zahtevku in s katerim je bilo odločeno o stroških postopka (2. odstavek izreka). Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi višjega sodišča sta pravočasno vložili reviziji tožeča stranka in tožena stranka.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti tistemu delu, s katerim je spremenjena sodba sodišča prve stopnje in je zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razveljavitev pogodbe s F. K. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki istega člena. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na F. K., oz. tisti del pogodbe, ki tvori celoto. Meni, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker gre v danem primeru za pogodbo, ki je posebna vrsta pogodbe o dosmrtnem preživljanju in je ni mogoče istovetiti s pogodbami, ki so opredeljene v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ker gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju po določilih 117. do 122. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94), jo je po določilu tretjega odstavka 120. člena ZD mogoče razvezati. Če umre preživljalec, preidejo njegove pravice po določilu 122. člena ZD na dediče, če ti ne privolijo, pa se razveže. Po analogiji preide pravica zahtevati razvezo pogodbe tudi na dediče preživljanca. Gre za premoženjsko pogodbo, zato pravica zahtevati njeno razvezo preide na dediče. Pravica ni neločljivo vezana na osebo preživljanca in ni časovno omejena z njegovim življenjem. Sicer pa so bile izgovorjene pravice vezane na celotno posestvo F. K. in T. K., slednja pa je vložila tožbo in zahtevala, da se pogodba razveže. Ker je pogodbo mogoče izpodbijati samo kot celoto, in ne po delih, trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Nato opisuje nerazsodnost F. K. in težko zdravstveno stanje T. K. ter zaključuje, da se je hotel toženec okoristiti, zaradi česar je pogodba nemoralna in nepoštena. Tožencu in njegovi pokojni ženi (torej hčerki preživljancev) očita, da Krajnčevima nista priskrbela ustrezne zdravstvene pomoči. Bistveno kršitev postopkovnih določil vidi v tem, da sodišči nista odločili o podrejenem tožebenem zahtevku na ničnost pogodbe. Tožeča stranka je pravočasno dopolnila revizijo še s trditvami, ki interpretirajo dejansko stanje v zvezi z zapisovanjem pogodbe.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tistemu delu sodbe, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z dokazno oceno sodišča druge stopnje, ki je sprejelo oceno sodišča prve stopnje, češ da toženec v pretežnem in v bistvenem delu ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti do T. K. Čeprav priznava, da so nekatere priče potrdile tožbene navedbe meni, da je taka ocena v nasprotju z izvedenimi dokazi. Poudarja, da je toženec želel izpolnjevati pogodbo in da mu ni mogoče očitati nehvaležnosti, ki bi pogojevala razvezo pogodbe. Za T. K. je hotel poskrbeti tako, da bi je nudil oskrbo v Domu upokojencev, ali da bi ji stregla J. D., a je preživljanka to odklonila, kakor je začela odklanjati tudi njegovo pomoč. Tudi V. ga je nagnal. Zato toženec meni, da pokojna prvotožnica ni imela pravice zahtevati razveze pogodbe.

Po določilu 390. člena ZPP sta bili reviziji vročeni tožeči in toženi stranki, ki sta nanju odgovorili.

Tožeča stranka je navedla, da toženec ni izpolnjeval pogodbe z dne 11.3.1985 in da sta K. živela v zanemarjenih razmerah. T. K. je toženec prinašal samo kruh in meso ter je pred zastopniki Centra za socialno delo dne 29.3.1990 pristal na vrnitev premoženja. Zato predlaga zavrnitev revizije.

Tudi tožena stranka meni, da revizijska izvajanja nasprotne stranke niso utemeljena. Strinja se, da je bila sklenjena preužitkarska pogodba in da lahko zahteva njeno razvezo le preživljanec. Poudarja, da sta se pokojna F. K. in M. P. dobro razumela. Glede dopolnitve revizije tožeče stranke pa trdi, da so njene navedbe protispisne.

Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih navedb v revizijah tožeče in tožene stranke, ki grajajo dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in njuno oceno izvedenih dokazov. Nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijanje dejanske podlage, ugotovljene na prvi in drugi stopnji, pa v reviziji ni dovoljeno.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili pravno naravo pogodbe z dne 11.3.1985. Kljub naslovu: izročilna pogoba, K. z njo nista razdelila in izročila svojega premoženja že za življenja "svojim otrokom, posvojencem in svojim potomcem", kajti njuni otroci niso sodelovali pri sestavi pogodbe. Sklenjena pogodba tudi ni čista pogodba o dosmrtnem preživljanju, ker izročitev premoženja ni bila odložena do smrti preživljancev. Sodišči prve in druge stopnje sta jo pravilno opredelili za mešano pogodbo civilnega prava, v kateri so posebej poudarjene dolžnosti prevzemnikov premoženja, ki je izročeno takoj. Sporna pogodba je torej pružitkarska pogodba (glej besedilo v V. točki pogodbe), za katero veljajo splošna pravila premoženjskega prava, analogno pa tudi določilo 120. člena ZD o razvezi pogodbe.

120. člen ZD v drugem in tretjem odstavku ureja možnost pogodbene stranke, da zahteva razvezo pogodbe. V drugem odstavku ureja primere, ko pogodbeni stranki živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno. Pravica do razveze pogodbe zaradi neznosnosti skupnega življenja je osebna pravica in ne preide na dediče. To je tudi razumljivo, saj je neznosnost skupnega življenja odvisna od subjektivne presoje prizadetega. Drugače je z razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanje obveznosti, ki je urejena v tretjem odstavku 120. člena ZD. Izpolnjevanje pogodbe se presoja po objektivnih kriterijih, saj gre za premoženjsko pravico, ki preide na dediče. Če je torej F. K. za časa svojega življenja imel pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, ker P. nista izpolnjevala svojih obveznosti, ta pravica pripada tudi njegovim dedičem.

Glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta se P. zavedala, da take oskrbe, kot je določena v pogodbi, ne bosta mogla v celoti izvrševati (4. stran prvostopenjske sodbe) in da je morala T. K. že v času, ko je živel F. K., prositi za pomoč sosede (F.), ker prevzemnika nista nudila zadostne pomoči (5. stran prvostopenjske sodbe), ter je sodišče druge stopnje to oceno sprejelo (5. stran drugostopenjske odločbe), so podane okoliščine, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe. Ker torej tožeča stranka v svoji reviziji utemeljeno opozarja, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na F. K., ji je vrhovno sodišče po določilu 395. člena ZPP ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo. Vzpostavilo je tako stanje, kot je navedeno v prvem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje. O drugem odstavku izreka te sodbe ni odločalo, ker je razveljavljen in proti njemu ni revizije.

Revizijo tožene stranke pa je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo, ker sta nižji sodišči ugotovili, da P. že od vsega začetka nista v zadostni meri izpolnjevala pogodbe. Oskrbovanje med tednom s kruhom in mesom, pranje perila in občasna priprava jedi ne more pomeniti izpolnitve v pogodbi opredeljenih preužitkarskih obveznosti (5. stran prvostopenjske sodbe), po smrti M. P. pa se je obseg preživljalčeve izpolnitve še zmanjšal. Ob takem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tretji odstavek 120. člena ZD in v celoti razvezalo pogodbo. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija tožene stranke, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo.

Revizijske stroške za revizijo je priglasila samo tožena stranka, ki z revizijo ni uspela in do povrnitve stroškov ni upravičena (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov za revizijo ni priglasila in tudi nobena od pravdnih strank ni priglasila stroškov za odgovor na revizijo, zato sodišče o njih ni odločilo.