Jedro

Če preživljanec (preužitkar) ni zahteval razveze preužitkarske pogodbe, tega "namesto" njega ne more storiti nihče drug - tudi ne njegovi dediči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: 1. Spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, s katerim zahtevajo tožniki razvezo tistega dela "izročilne" pogodbe, ki so jo dne 11.3.1985 sklenili toženec in pokojna M. P. s pokojnim F. K. 2. Razveljavi v delu, s katerim je ugodeno dajatvenemu zahtevku in s katerim je odločeno o stroških postopka (2. odst. izreka).

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo izročilno pogodbo, ki sta jo sklenila T. K. in F. K. kot izročevalca in I. P. ter M. P. kot prevzemnika za nepremičnine vpisane pod vl.št. 138 in 238 k.o. M. ter za premičnine, to je za motorno žago znamke STIHL 45, električni varilni aparat in za skobelni stroj, skratka za celotno posestvo na M. Tožencu je naložilo, da mora tožnikom izročiti motorno žago, električni varilni aparat in skobelni stroj ter izstaviti na imena pokojnih T. K in F. K ustrezno zemljiško-knjižno listino za vl.št. 138 in 238 k.o. M. in sicer za vsakega do 1/2. Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom, ki so tudi nejasni in protislovni.

Tožniki niso edini, ki spadajo v krog zakonitih dedičev po pokojnem F. K. Tudi sedaj že pokojna prevzemnica M. P. je bila njegova hči, ki ima poleg moža še dva potomca. Če bi prišlo do pravnomočne razveze sporne pogodbe, bi bilo treba opraviti zapuščinski postopek po pokojnem F. K. in pokojni T. K. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pogodbo razvezalo, iz stavka, zapisanega na sedmi strani obrazložite pa , da je pogodbo razveljavilo. Po smrti F. K. tožniki niso upravičeni zahtevati razveze pogodbe. To pravico je imel namreč le preživljanec, ki pa tožbe za razvezo ni vložil. Šele po smrti M. P. so se začele določene aktivnosti v smeri razveze pogodbe, kar pomeni, da do takrat ni bilo nobenih pripomb glede izvrševanja pogodbenih obveznosti. Nesprejemljivo je stališče, da na pravico zahtevati razvezo pogodbe ne vpliva, zakaj dolžnik obveznosti ni izpolnil, zlasti pa , ali mu je upnik to preprečeval. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo sklicevati na določbe 120. in 122. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj gre v konkretnem primeru za izročilno pogodbo. O preklicu izročitve pa govorijo določbe 115. čl. ZD. Kot je pravilno ugotovljeno v sodbi Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Sevnici z dne 8.4.1992 sta zakonca P. vestno in skrbno izpolnjevala prevzete obveznosti in to vse dotlej, dokler jima izvrševanje le-teh ni bilo preprečeno. Toženec je ves čas skrbel za redno plačevanje davščin, poskrbel je za pogreb T. K. in poravnal stroške pogreba. D.-vi in V.-vi je izplačal tudi dedne odpravke. T. K. je brez razloga odklanjala preživljanje in zato ne more zahtevati razveze pogodbe. Po posvetu z dravnikom je toženec predlagal namestitev T. K. v dom za ostarele občane v Sevnici, kar pa je preživljanka odklonila. Da bi ji ugodil, je poiskal pomoč tako pri hčerki, (ki je sodišče ni hotelo ponovno zaslišati) kot pri J. D. , ki je bila pripravljena preživljanko streči in negovati na toženčev račun. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo priče P. F., saj je ta potrdila toženčeve trditve, ki so bistvene za odločitev o zahtevku.

Kljub oddaljenosti in težkemu dostopku na M. je toženec hodil tja tudi po tem, ko je ostal vdovec in po svojih močeh skrbel za preživljanko in posestvo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za dodatno zaslišanje bivšega odvetnika A. V., sodba pa tudi nima razlogov, zakaj ni zaslišalo dr. P. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je navedlo dva datuma sodbe in sicer enega v uvodu, drugega pa na koncu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je tudi v tem, ker je sodišče zaključilo glavno obravnavo, čeprav se toženec ni odpovedal obravnavanju poročila Gozdnega gospodarstva.

Tožniki so odgovorili na pritožbo, pri čemer zatjujejo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožencu in njegovi pokojni ženi je šlo le zato, da bi se na račun posestva pokojnega F. K. in T. K. okoristila. Nikoli nista imela namena izpolnjevati s pogodbo prevzetih obveznosti. F. K. ob zapisu sporne pogodbe tudi ni bil razsoden. Podpisa na pogodbi nista njegova, kar bi lahko potrdila grafološka ekspertiza. Toženec in njegova pokojna žena nista storila ničesar, da bi F. K. prejemal pokojnino. To, da sta mu kdaj kupila kg kruha, ne predstavlja izpolnjevanja pogodbe.

Toženec je prihajal na M. z namenom, da bi posestvo osiromašil, ne pa da bi staršem pomagal. Tožniki poudarjajo, da pravica zahtevati razvezo pogodbe preide na dediče ter zavračajo pritožbene očitke glede bistvenih kršitev določb postopka. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče zavrne neutemeljeno pritožbo in potrdi sodbo prve stopnje.

Toženec je odgovoril na odgovor na pritožbo, pri čemer zanika trditve iz odgovora na pritožbo in predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izrek in razlogi izpodbijane sodbe so namreč razumljivi, konzistentni in jasni. Res je sodišče prve stopnje sporno preužitkarsko pogodbo razvezalo, na sedmi strani sodbe pa v obrazložitvi zapisalo, da je bilo treba to pogodbo razveljaviti. Vendar to (ki je očitno lapsus ali celo zgolj redakcijska napaka) sodbi nikakor ne jemlje razumljivosti. Povsod drugod je namreč dosledno uporabljen termin "razveza pogodbe", pa tudi razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje pogodbo razvezalo, je tipičen za razvezo. Razlika med razvezo in razveljavitvijo pogodbe je namreč le v tem, da je pri razvezi vzrok za prenehanje pogodbe nastal šele po sklenitvi, pri razveljavitvi pa že ob njenem nastanku, t.j. v sklenitveni fazi pogodbe.

Zgrešen je tudi očitek, da je sodba nerazumljiva, ter da je v uvodu naveden kot datum njene izdaje 19.6.1996, povsem na koncu pa 4.6.1996. Kljub temu neskladju, ki je očitno plod redakcijske napake (in ki ga lahko sodnik v skladu s 342. čl. ZPP vsak čas odpravi), je sodbo mogoče preizkusiti, toliko bolj, ker je bržkone pravilen datum, ki je zapisan v uvodu. Datum na koncu sodbe je namreč datum zaključka glavne obravnave, na kateri pa je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odst. 304. čl. ZPP sklenilo, da se glavna obravnava predčasno konča. Četudi se toženec ni odpovedal obravnavanju rezultatov poizvedb pri GG B. o poseku lesa, to v konkretnem primeru ni predstavljalo ovire za predčasen zaključek glavne obravnave. Kajti sodišče sme predčasno zaključiti glavno obravnavo tudi kadar misli, da obravnavanje spisov, listin ali zapisnikov o posredno izvedenih dokazih ni potrebno.

Obravnavanje dopisa GG B. pa v konkretnem primeru očitno ni bilo potrebno, saj se ta dopis nanaša na posek lesa, kar pa je za odločanje o zahtevku za razvezo pogodbe povsem irelevantno.

Neutemeljen je tudi očitek, da bi morali na strani tožnikov sodelovati potomci pokojne M. P. , ki je bila dedinja pokojne T. K. Na aktivni strani namreč (praviloma) ni nujnega sosporništva.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pravno naravo sporne pogodbe. Ker so v njej posebej poudarjene dolžnosti preživljalcev (toženca in njegove pokojne žene), je to ob dejstvu, da so se stranke dogovorile za takojšno izročitev posestva, preužitkarska pogodba. Za tako pogodbo pa se analogno uporabljajo tudi vsa tista pravila, ki jih ZD določa za razvezo pogodbe o dosmrtnem pođoživljanju (120. čl.). Glede na to, da tožniki utemeljujejo svoj zahtevek s trditvami o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti, je tako v tem sporu relavantno zlasti vprašanje, ali je toženec (oz. do leta 1988 tudi njegova žena) izpolnjeval obveznosti iz omenjene pogodbe (3. odst. 120. čl. ZD).

In kar zadeva to vprašanje je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Logično sprejemljiva in življensko prepričljiva dokazna ocena ima oporo ne le v izpovedbah številnih prič, marveč tudi v oceni situacije, v kateri se je znašel toženec po ženini smrti. Izpolnjevanje preživninskih obveznosti, ki je že zaradi njihove konkretne narave terjalo zelo tesno življensko povezanost strank, je postalo za toženca očitno pretežko breme. To potrjujejo tudi dejstva, da je od L. do M. približno uro in pol hoda, da je zaradi neurejenosti poti dostop otežen (zlasti pozimi), da je toženec redno delal v podjetju Zidarstvo S., doma pa še kmetoval na 14 hektarov veliki kmetiji (s štirimi glavami živine) in da je na Centru za socialno delo izjavil, da za svojo taščo ne more skrbeti. Sicer pa je preživljanka T. K. že v pismu hčerki J. V. z dne 8.9.1997 (torej še pred smrtjo toženčeve žene) zapisala, da preživljavka že od Velike noči (19.4.1987) ni bila pri njej. Če temu dodamo še dejstvo, da je toženec iskal rešitev, kako naj bi kdo drug prevzel kmetijo in bil pripravljen plačevati vsakršno oskrbo, ter da je bilo 20.3.1990 zabeleženo, da je s tožencem dogovorjeno, da bo dal premoženje nazaj, je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, povsem sprejemljiv. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je toženec skrbel za redna plačila davščin, da je poskrbel za pogreb T. K. in da je poravnal pogrebne stroške, pa je treba reči, da to še zdaleč ne predstavlja izpolnjevanje vseh obveznosti iz preužitkarske pogodbe. Prav tako so v tej zvezi irelevantne trditve, da je izplačal " dedni odpravek". Glede trditev, da je preživljanka brez razloga odklanjala preživljanje, pa velja poudariti, da je odklanjala le toženčevo ponudo za spremembo njegovih obveznosti (tako, da bi jo namestili v dom za ostarele oz. k njegovi hčerki, on pa, da bi za njo plačeval odkrbnino), ne pa samega izpolnjevanja s sporno pogodbo dogovorjenih obveznosti. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati toženčevo hčerko (ta priča je bržkone predlagana le kot dokaz za toženčeve navedbe, da bi T. K. lahko nemestili pri njej, kar pa je za oceno izpolnjevanja toženčevih pogodbenih obveznosti irelevantno) in A. V. (toženec ni pojasnil, katere pravnorelevantne trditve, t. j. trditve glede izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, želi dokazati s ponovnim zaslišanjem priče, ki je sestavila sporno pogodbo). Sodišče prve stopnje res ni izredno navedlo, zakaj ni zaslišalo dr. J. P. Vendar iz konteksta obrazložitve, kjer obravnava zdravniško potrdilo dr. J. P. , vsaj implicitno izhaja, da bi bilo spričo te listine zaslišanje omenjene priče nepotrebno. Okoliščine, potrebne za dokazno oceno, izhajajo namreč že iz same listine; in to je, da je bila T. K. napotitev v dom ostarelih zgolj svetovana ter da tega ni mogoče razumeti, kot da bi bila namestitev v dom nujna zaradi zdravniške oskrbe.

Končno je neutemeljen še pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbo priče P. F. Kajti ne le, da je omenjena priča povedala, kako je T. K. vabila toženca in njegovo ženo, naj se preselita k njej (bržkone bi le na ta način najlažje in tudi najbolje izpolnjevala pogodbene obveznosti), ampak je treba to, kar je ta priča izpovedala, primerjati z obveznostmi, ki izhjajajo iz pogodbe in med katerimi velja posebej poudariti kurjenje krušne peči, hrano pri skupni mizi in pri odprtem kruhu in pijači, pranje perila, bolniško hrano in bolniško oskrbo, ter čiščenje sodbe in skupnih prostorov. To kar je potrdila omenjena priča (občasne toženčeve vožnje na dom preživljancev), je potemtakem še premalo za zaključek, da sta toženec in njegova pokojna žena izpolnjevala pogodbene obveznosti.

Pritožbeno sodišče tako sprejema oceno sodišča prve stopnje, da toženec v pretežnem in bistvenem delu ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti do T. K. Zato je pritožbo v delu, s katerim izpodbija tisti del sodbe, s katerim je razvezana pogodba glede T. K, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da sporne pogodbe ni mogoče razvezati tudi v delu, ki se nanaša na pokojnega F. K. Z njegovo smrtjo (umrl je 22.12.1985, torej več kot štiri leta pred vložitvijo tožbe) je namreč prenehala preužitkarska pogodba v tistem delu, ki se je prenehala preužitkarska pogodba v tistem delu, ki se je nanašala nanj. Pogodbe zato v tem delu (ki ga tako ni več) že iz tega razloga ni mogoče razvezati. Pri oceni tega pravnega vprašanja pa je treba izhajati tudi iz narave pravnega vprašanja pa je treba izhajati tudi iz narave preužitkarske pogodbe. Pravice, ki jih ima iz te pogodbe preživljanec, so izrazito vezane ne njegovo osebo (v njegov pogodbeni položaj ne more vstopiti nihče, saj ga definirajo izključno le njegove osebne potrebe in zahteve). Zato imajo izključno le njegove osebne potrebe in zahteve). Zato imajo take karakteristike tudi vse iz njih izvedene pravice. In pravica zahtevati razvezo pogodbe je derivat (obligacijskih) pravic, ki jih daje preživljancu preužitkarska pogodba ( in jim ustrezajo preživljavčeve obveznsoti).

Zato je neločljivo vezana na osebo preživljanca, to pa pomeni, da je časovno omejena z njegovim življenjem (izjema velja za primer, ko je preživljanec umrl potem, ko je že vložil tožbo za razvezo pogodbe).

Proti razvezi preužitkarske pogodbe po preživljančevi smrti govori tudi pomen in narava pravice do razveze. Ta pravica je namenjena le varstvu dobroverne in razveze. Ta pravica je namenjena le varstvu dobroverne in pogodbi zveste stranke, kar pomeni, da varuje njene temeljne pogodbene pravice. Hkrati s to pravico obstaja tudi alternativna pravica zahtevati pravilno in popolno izpolnitev pogodbenih obveznosti. Iz tega izhaja, da ima upnik pravico izbirati med enim in drugim sredstvom, ki mu ga za varstvo svojega pogodbenega položaja dajejo splošne in posebne določbe obligacijskega prava. Samostojna eksistenca pravice zahtevati razveljavitev pogodbe je potemtakem ne le nelogična, temveč je njena realizacija v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja odvisna izključno od izbire (in s tem volje) upravičenca.

Če torej preživljanec ni zahteval razveze preužitkarske pogodbe, tega "namesto" njega ne more storiti nihče drug - tudi ne njegovi dediči. To pomeni, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razvezo pogodbe glede F. K., neutemeljen; F. K. je namreč umrl 22.12.1985, tožniki pa so vložili tožbo 19.4.1990. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za razvezo pogodbe tudi v delu, ki se nanaša na F. K., je sicer na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo ter sodbo v tem delu spremenilo tako, da je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razvezo preužitkarske pogodbe glede F. K., zavrnilo (4. tč. 373. čl. ZPP), medtem ko je dajatveni del sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP). O kondikcijskem zahtevku bo namreč mogoče odločati šele, ko bo ugotovljeno, kateri del pogodbe se je nanašal na pokojno T. K. Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih odstavkih. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, katere predmete, ki jih zajema kondikcijski zahtevek, sta toženec in njegova pokojna žena na podlagi preužitkarske pogodbe pridobila od T. K. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP.