Jedro

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v letu 2006 od dolžnika S. G. kupila stanovanje, ki v času nakupa še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Prodajalec ji je izrecno izjavil, da stanovanje nima stvarnih in pravnih napak. V letu 2013 je tožnica prejela sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je to dovolilo izvršbo za denarno terjatev tožene stranke kot upnika zoper dolžnika S. G. z vknjižbo hipoteke na solastniškem deležu 2/10 navedene nepremičnine. Tožnica je zoper ta sklep vložila ugovor tretjega, ker ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ki dejansko preprečuje izvršbo. Upnik je v danem roku izjavil, da ugovoru nasprotuje. Okrajno sodišče v Ljubljani je zato s sklepom 3186 In 1408/2002-128 z dne 24. 6. 2013 ugovor tretje, ki ga je 7. 2. 2013 vložila tožnica, v delu, ki se nanaša na 8/10 nepremičnine z ID znakom ... zavrglo, v delu, ki se nanaša na 2/10 nepremičnine z ID znakom ...., pa zavrnilo (1. točka izreka). V 2. točki izreka je opozorilo, da lahko tretja (I. O.) v 30 dneh od pravnomočnosti tega sklepa začne pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe na 2/10 nepremičnine z ID znakom ... Tožnica je zoper toženko (upnico) dne 22. 7. 2013 vložila tožbo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe z rubežem solastniškega deleža do 2/10 nepremičnine. Sodišče je dne 3. 6. 2016 opravilo poizvedbe na izvršilnem oddelku o pravnomočnosti sklepa In 1408/2002 z dne 24. 6. 2013 in ugotovilo, da navedeni sklep še ni pravnomočen (spis se nahaja na višjem sodišču zaradi odločitve o upnikovi pritožbi). Posledično je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo s pojasnilom, da sklep o napotitvi na pravdo še ni pravnomočen, zato ugotovitvena tožba ni dopustna, saj niso izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev ugotovitvene tožbe v skladu s 181. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožnica zanjo nima pravnega interesa. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da gola vložitev ugovora tretjega tožnici ne daje pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Za ugotovitveno tožbo po posebnih predpisih, kakršen je tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), res ni treba izkazovati pravnega interesa, morajo pa biti izpolnjeni pogoji, ki jih za vložitev tožbe določajo ti predpisi. Tožba, vložena pred pravnomočnostjo sklepa iz drugega odstavka 65. člena ZIZ, je preuranjena, pogoj za vložitev ugotovitvene tožbe iz drugega odstavka 181. člena ZPP torej ni podan. Nato sodišče druge stopnje še navede, da zgolj dodaja, da je v času odločanja o tej pritožbi tudi že bilo odločeno o pritožbi upnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožnice. Sklep je bil razveljavljen. Pritožbeno sodišče pa je v tem sklepu I Ip 1653/2016 z dne 7. 9. 2016 pojasnilo, da tožnica ni tretja v smislu določbe prvega odstavka 64. člena ZIZ ampak dolžnica. Dolžnik pa ne more vložiti ugovora tretjega in tako tudi ne tožbe na nedopustnost izvršbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ, kakršno je vložila tožnica.

2. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožeča stranka. Pravi, da predlog vlaga iz razloga, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, zlasti enotne uporabe prava, saj odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot tudi iz razloga neenotnosti sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v vsebinsko identičnih zadevah med pravdnima strankama odločilo različno, prav tako pa takšne argumentacije še ni zaslediti med odločitvami Vrhovnega sodišča. Zastavlja naslednja vprašanja: - ali lahko pritožbeno sodišče ne glede na nedvoumno vsebino listinskih dokazov in relevantnih pritožbenih navedb glede slednjih nekritično pritrdi zaključku prvostopenjskega sodišča, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 1408/2002 z dne 24. 6. 2013 v času odločanja o glavni obravnavi (3. 6. 2016) še ni postal pravnomočen? Pojasnjuje, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo njenih pritožbenih navedb, da ji pritožba upnika zoper sklep izvršilnega sodišča sploh ni bila vročena in da zato ni bila seznanjena, da je navedena odločitev v pritožbenem postopku. Poleg tega bi moralo sodišče druge stopnje spričo dejstva, da pritožba upnika tožnici ni bila vročena, samo preveriti vsebino navedene upnikove pritožbe in se ne zadovoljiti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je po opravljeni poizvedbi na izvršilnem oddelku izvedelo, da se celoten spis zaradi reševanja pritožbe upnika nahaja pri Višjem sodišču v Ljubljani. Iz pritožbe upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1408/2002 z dne 24. 6. 2013 namreč izhaja, da se upnik pritožuje zgolj zoper 2., 3. in 4. točko izreka sklepa izvršilnega sodišča, ne pa tudi zoper 1. točko izreka, ki določa, da se ugovor tretje I. O. zavrne. O tem sklepa sodišča prve in druge stopnje ne povesta ničesar, temveč očitno štejeta, da se je upnik zoper navedeni sklep izvršilnega sodišča pritožil v celoti. Iz tega razloga jima gre očitati, da sta listini pripisala različno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima. Gre torej za očitno protispisnost, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. (pravilno 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pripisovanje drugačne vsebine izvedenim listinskim dokazom od tiste, ki jo v resnici imajo, brez dvoma predstavlja tudi odstop od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (tožeča stranka primeroma navaja zadeve III Ips 146/2005, II Ips 302/2006, II Ips 745/2007 in II Ips 55/2007).

- ali lahko pritožbeno sodišče svojo odločitev opre na listino - dokaz, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje še ni obstajal in katerega nobena od pravdnih strank ni predlagala in ali lahko ta dokaz in sprejeta dokazna ocena vplivata na odločitev pritožbenega sodišča? Pojasnjuje, da iz sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da se je pri svoji odločitvi oprlo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1653/2016 z dne 7. 9. 2016, iz katerega naj bi izhajalo, da tožnica ni tretja v smislu določbe prvega odstavka 64. člena ZIZ ampak dolžnica. Vendar ne le da ta sklep v času odločanja sodišča prve stopnje sploh še ni obstajal, ampak se tudi nobena od pravdnih strank v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo nanj ni sklicevala. Sodišče druge stopnje je torej mimo trditvene podlage pravdnih strank prejudiciralo odločitev o pravnem interesu tožeče stranke in s tem kršilo razpravno načelo (7., 180., 212 in smiselno 335. člen ZPP) kot eno od osnovnih načel pravdnega postopka ter s tem tudi odstopilo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (tožnica primeroma navaja zadevo II Ips 196/2016).

- ali je načelo proste presoje pritožbenih navedb v pritožbenem postopku (360. člen ZPP) mogoče tolmačiti tako ekstenzivno, da lahko eno in isto pritožbeno sodišče v (skorajda) identičnem dejanskem stanju med istima pravdnima strankama sprejeme vsebinsko popolnoma drugačno odločitev? Pojasnjuje, da je Višje sodišče v Ljubljani v skorajda identični zadevi med istima pravdnima strankama (sklep I Cp 2001/2016 z dne 1. 12. 2016), v kateri je sodišče prve stopnje kot preuranjeno zavrglo tožbo tožnice na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, pritožbi tožnice ugodilo in sklep o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje s pojasnilom, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena preuranjeno, preuranjena. Gre torej za popolnoma neenotno sodno prakso istega pritožbenega sodišča. 3. Predlog za dopustitev revizije ni utemeljen.

4. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).