Jedro

Na podlagi 10. točke 394. člena ZPP so lahko obnovitveni razlogi le tista nova dejstva oziroma tisti novi dokazi, na podlagi katerih bi lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi znani že v prvem postopku pred sodiščem.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 120/2012 z dne 1. 2. 2012, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 438/2011 z dne 21. 11. 2011, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 18. 3. 2009 in posledični reintegracijski zahtevek. Revizijo zoper navedeno pravnomočno sodbo je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 223/2013 dne 26. 11. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo tožniku očitano, da dne 3. 2. 2009 ob 14.10 uri kot voznik avtobusa tožene stranke v nasprotju z voznim redom ni zapeljal in ustavil na avtobusni postaji v S., kjer ga je čakal kontrolor in se je tako izognil kontroli. Zavrnitev predloga za obnovo postopka je sodišče utemeljilo s tem, da v predlogu v zvezi z zaslišanjem prič ni šlo za nove dokaze, ki jih tožnik ne bi predlagal oziroma ne bi mogel predlagati že v prvem postopku, saj je bil predlog za zaslišanje nekaterih prič zavrnjen že v prvem postopku, glede na podatke, s katerimi je tožnik razpolagal, pa bi lahko že v prvem postopku predlagal tudi zaslišanje prič V. J. in B. V., navedena pa tudi sicer nista bila navzoča ob spornem dogodku. Hkrati je sodišče ugotovilo, da bi tudi za okoliščine v zvezi s senzorskim delovanjem semaforja v strunjanskem križišču lahko zvedel že v času prvega postopka in ne šele na podlagi ugotovitev z njegove strani angažiranega izvedenca Z. S. Predvsem pa ta dejstva in dokazi, tudi če se štejejo za nove, ne bi mogli vplivati na drugačen, to je ugodnejši izid postopka za tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V zvezi s predlogi za zaslišanje prič je soglašalo, da ne gre za nove dokaze v smislu 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede delovanja semaforja v strunjanskem križišču ob pomoči senzorja pa je sodišče ugotovilo, da je sicer šlo za novo dejstvo, za katero je tožnik zvedel šele na podlagi z njegove strani naročenega mnenja Z. S., saj zanj na podlagi predhodnih voženj preko tega križišča ni mogel vedeti, ker je bil senzor namenjen podaljševanju zelene luči za voznike, ki so vozili po glavni, to je magistralni cesti, ne pa takojšnjemu vklopu zelene luči s smeri stranske ceste, po kateri je pripeljal tožnik. Vendar to dejstvo ni moglo vplivati na prepričljive ugotovitve izvedenca C. v prvem postopku in ugotovitve sodišča glede tožnikove vožnje na podlagi drugih dokazov, izvedenih v prvem postopku.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo po obeh pooblaščencih. Pooblaščenec, odvetnik M., v reviziji sodišču očita nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih in nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in vsebino dokazov. Sodišče druge stopnje v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje sicer ugotavlja, da tožnik za delovanje semaforja na strunjanskem križišču s pomočjo senzorja ni vedel, vendar ob sklicevanju na ugotovitve izvedenca C. neutemeljeno ugotavlja, da to dejstvo ne bi moglo vplivati na vsebino odločitve v sporu. Sodišču očita, da ugotovitve izvedenca C. neutemeljeno šteje za neizpodbitna dejstva ter navaja, da je iz zapisa na tahografskem lističu nemogoče priti do takih časovno in krajevno opredeljenih zaključkov glede tožnikove vožnje, kot je prišel izvedenec C., saj iz zapisa na tahografu tako natančni podatki o vožnji niso razvidni.

Pooblaščenec B. navaja, da sta bili zoper prvostopni sklep vloženi pritožbi obeh pooblaščencev, vendar sodišče pritožbo odvetnika M. sploh ni obravnavalo. V tej zvezi sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca Z. S., ki je ugotovil senzorsko delovanje semaforja in dodatni dokaz za imenovanje izvedenca glede pomena tega dejstva. Namesto tega je sodišče kar samo neutemeljeno ugotovilo, da novo dejstvo delovanja semaforja s pomočjo senzorja ne more vplivati na zaključke izvedenca C. Tako je sodišče ravnalo v nasprotju s pravili stroke, saj iz kopije tahografskega lističa, ki ga je uporabil izvedenec C., sploh ni mogoče ugotoviti prevoženih razdalj do 200 oziroma 300 metrov.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa res ni razvidno, da bi pritožbeno sodišče posebej obravnavalo tožnikovo pritožbo, vloženo po pooblaščencu odvetniku in pritožbo, vloženo po pooblaščenem predstavniku sindikata. Vendar iz obrazložitve izhaja, da je sodišče odgovorilo na vsa bistvena vprašanja, ki so izhajala tako iz prve kot iz druge pritožbe. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje ni utemeljen.

8. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in ne gre za nasprotja med razlogi sklepa in vsebino predlaganih dokazov. Ob tem, da je sodišče prve stopnje sicer v prvi vrsti štelo, da bi moral biti tožnik že v času prvega postopka seznanjen s senzorskim delovanjem strunjanskega križišča, je vendarle hkrati zavzelo stališče, da to dejstvo ne bi moglo vplivati na siceršnje ugotovitve izvedenca C. v prvem postopku. Tako sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je zadevo presojalo z vidika pomena senzorskega delovanja semaforja.

9. Na podlagi 10. točke 394. člena ZPP so lahko obnovitveni razlogi le tista nova dejstva oziroma tisti novi dokazi, na podlagi katerih bi lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi znani že v prvem postopku pred sodiščem.

10. Ob ugotovitvi sodišča, da je bila senzorska zaznava prihajajočih vozil po stranski cesti iz smeri hotelov namenjena po potrebi skrajševanju sicer podaljšanega trajanja zelene luči na semaforju v smeri glavne oziroma magistralne ceste, je povsem logično, da semafor ni v vseh primerih takoj odreagiral na prihajajoče vozilo na stranski cesti, temveč je le skrajšal zeleni interval v smeri glavne ceste v križišču. Če je bil ob prihodu vozila po stranski cesti semafor v smeri glavne ceste odprt le krajši čas, je to logično pomenilo, da je moralo vozilo na stranski cesti pred križiščem ustaviti in počakati, da se je prižgala zelena luč šele po izteku skrajšanega intervala odprtja semaforja v smeri glavne ceste. Ob takem načinu delovanja semaforja je tudi logično, da tožnik ob dvoletni vožnji preko tega križišča senzorske podpore delovanju semaforja niti ni opazil. Gre za logično sklepanje sodišča o delovanju tako urejenega semaforiziranega križišča, za katero sodišče ni potrebovalo dodatnega izvedeniškega mnenja.

11. V prvem postopku je tožena stranka sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti utemeljevala z osebno zaznavo njenega kontrolorja Š., ki je dne 3. 2. 2009 čakal prihod avtobusa na strunjanski avtobusni postaji, da tožnik z avtobusom pred prihodom do strunjanskega križišča v nasprotju z voznim redom sploh ni zapeljal na manj kot 100 metrov oddaljeno avtobusno postajo, s tem da kontrolor Š. takrat sploh ni vedel, da je avtobus vozil tožnik. V sodnem postopku je bilo pribavljeno izvedeniško mnenje izvedenca za tahografe C. z namenom preveritve tožnikovih nasprotnih trditev. Izvedenec iz tahografskega zapisa sicer značilne vožnje in postanka na avtobusni postaji ni ugotovil, pač pa je ugotovil le zabeležbo enega postanka, ki je ustrezal postanku pred semaforiziranim križiščem pred uvozom avtobusa na glavno, to je magistralno cesto. Tudi ob dejstvu, da je bilo delovanje semaforja na strunjanskem križišču podprto z delovanjem senzorja, potreba po postanku avtobusa pred uvozom na glavno cesto ni bila izključena. Zato s strani tožnika naročene ugotovitve Z. S. o senzorski podpori delovanja semaforja, ki imajo tudi sicer lahko le značaj obrazloženih tožnikovih navedb, ker pribava teh ugotovitev ni bila odrejena s strani sodišča, ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev sodišča, tudi če bi bile znane že v prvem postopku, kot sta pravilno ugotovili nižji sodišči. Zgolj dejstvo, da je semafor na strunjanskem križišču deloval ob podpori senzorja namreč ne dokazuje, da je tožnik spornega dne pred prevozom križišča zapeljal na avtobusno postajo in torej ne vpliva na presojo zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke, podano s strani obeh tožnikovih pooblaščencev, kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v postopku o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.