Jedro

Tožnik kot nov dokaz v predlogu za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP neutemeljeno uveljavlja zaslišanje določene priče. Že v prejšnjem postopku dokazni predlog ni bil ustrezno postavljen, prav tako tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predlagati že prej. Pavšalna, z ničemer izkazana navedba predloga, da je tožnik tega kontrolorja iskal skoraj tri leta in da ga je končno našel šele pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, ne izkazuje tega, da tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog z dne 6. 4. 2013 za obnovo postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (točka II izreka).

2. Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje na več mestih ugotavlja, da so novi dokazi predlagani prepozno, kar pa bi bil razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka. Gre za nasprotje med obrazložitvijo in izrekom. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 10. točke 394. člena ZPP, saj mora sodišče preveriti ali gre za nove dokaze in ali so ti pomembni, ne pa da tožniku odvzame možnost predlagati nove dokaze, ker bi tožnik že med predhodnim postopkom moral vedeti za senzorsko delovanje semaforja v A. in bi že takrat lahko pridobil podatke o pričah in izvedensko mnenje izvedenca B.B.. S takšnim stališčem se tožniku dejansko odvzema pravico do obnove postopka. V spisu ni nobenega podatka o senzorskem delovanju semaforja zato se postavlja vprašanje, ali zaradi tega pade bistvena ugotovitev izvedenca C.C. o tem, da je v spornem času avtobus miroval 40-50 sekund pred semaforjem na križišču v A.. Izvedensko mnenje C.C. je zmotno zaradi predpostavke, da je bil na križišču v A. fiksen interval delovanja 10s zelena in 60s rdeča luč. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da bi že v času prvega sojenja moral opraviti poizvedbe na občini D., Direkciji za ceste in podobno o delovanju semaforja, saj takrat sploh ni vedel za njegovo senzorsko delovanje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje priče B.B. in postavitev izvedenca, ki bi preveril, ali je mnenje izvedenca C.C. glede na ugotovljeno novo dejstvo še mogoče obravnavati kot gotov dokaz, ki naj bi pomenil, da tožnik na postaji ni ustavil. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi tožnik za senzor na semaforju vedel že v času rednega postopka, kar se je sodišče izmislilo. Okoliščina, da tožnik dve leti vozi na tej relaciji, še ne pomeni, da je vedel za senzor. S tem stališčem ter z zavrnitvijo predloga za zaslišanje B.B. in za postavitev izvedenca za tahografe z zavrnitvijo drugih dokaznih predlogov, je sodišče prve stopnje tudi kršilo pravico tožnika, da se izjavi v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedensko mnenje C.C. je neprepričljivo in neutemeljeno, saj ni gotovo, da bi tožnik stal na semaforju. Zaradi nesklepčnega izvedenskega mnenja je lahko neutemeljena tudi pravnomočna sodba, ki temelji na takšnem mnenju. V času prejšnjega postopka tožnik ni mogel vedeti za novo dejstvo, saj je splošno znano, da iz semaforja ni mogoče zaznati, da ima senzor, česar ni mogel ugotoviti niti izvedenec C.C. v rednem postopku. Za to dejstvo so vedeli samo tisti, ki so semafor vzdrževali in nihče drug, slučajno pa je to dejstvo kot strokovnjak poznal B.B.. Izpodbijana sodba v celoti temelji na izvedenskem mnenju C.C., ki pa je za vsakega poznavalca tahografov zelo sporno. Sodišče prve stopnje ni moglo poveriti vere pričama E.E. in F.F., zato je vso vero poklonilo le izvedenskemu mnenju in nanj v celoti oprlo sodbo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred spremenjenim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 120/2012 z dne 1. 2. 2012, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 438/2011 z dne 21. 11. 2011, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in s tem povezani reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je s sklepom Pd 438/2011 z dne 4. 7. 2013, predlog za obnovo postopka zavrglo kot prepozen in nedovoljen. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 803/2013 z dne 5. 9. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper tak sklep, revizijsko sodišče pa je s sklepom VIII Ips 260/2013 z dne 11. 2. 2013 reviziji ugodilo, razveljavilo sklepa nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku je bil izdan izpodbijani sklep.

6. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo naj bi bilo podano, ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za obnovo postopka, obenem pa je v obrazložitvi navedlo, da bi tožnik nova dejstva in nove dokaze lahko navedel že v prejšnjem postopku, kar pa je razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka. Vendar pa tožnik pri tem spregleda, da je s predlogom za obnovo postopka uveljavljal tako razloge, za katere sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi jih lahko uveljavljal že v prejšnjem postopku (več o tem v nadaljevanju), kot tudi novo dejstvo senzorskega delovanja semaforja v križišču A.. Za to dejstvo pa tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 260/2013 z dne 11. 2. 2014 ugotavlja, da je šlo z vidika tožnika za novo dejstvo in da nižje sodišče ni izrecno ugotovilo, da je tožnik že v času prvega sojenja vedel za to dejstvo in za pričo B.B., ki naj bi to dejstvo poznal. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer zmotno meni, da dejstva glede senzorskega delovanja semaforja niso takšna, da jih tožnik brez svoje krivde ne bi mogel navesti že v prejšnjem postopku, vendar pa v nadaljevanju (pravilno) navaja tudi razloge zaradi katerih navedeno dejstvo in dokaz ne bi mogla pripeljati do drugačnega rezultata, niti v primeru, če bi bila znano v prejšnjem postopku. Navedeno pa je razlog za zavrnitev predloga za obnovo postopka. Med izrekom in relevantnimi razlogi izpodbijanega sklepa tako ni nasprotja, zlasti pa ni možno trditi, da bi zaradi navedenega izpodbijani sklep imel takšne pomanjkljivosti, da ga sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je osnovni pogoj obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik za senzor na semaforju vedel že v prejšnjem postopku. Pritožba v tem delu nekorektno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Nikjer v razlogih izpodbijanega sklepa ni zapisano, da je tožnik že v prejšnjem postopku vedel za senzorski način delovanja semaforja v križišču A.. V resnici se je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa postavilo na stališče, da dejstva in dokazi, ki jih v zvezi s senzorskim delovanjem semaforja navaja tožnik niso takšna, da jih tožnik ne bi mogel brez svoje krivde pravočasno izvedeti in navesti že v predhodnem postopku. Med takšno ugotovitvijo, ki je sicer lahko napačna in pa ugotovitvijo, da je tožnik za ta dejstva in dokaze vedel že v prejšnjem postopku pa je velika razlika. Sicer pa bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, če bi bilo v razlogih izpodbijanega sklepa glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar sodišče navaja o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnega nasprotja pa pritožba niti ne zatrjuje in pa tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikove dokazne predloge za zaslišanje B.B., postavitev novega izvedenca za tahografe kakor tudi ostale dokazne predloge, ki jih pritožba niti ne konkretizira. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Ob ugotovitvi, da novo dejstvo senzorskega delovanja semaforja v križišču A. ni takšno, da bi lahko bila na njegovi podlagi izdana za tožnika ugodnejša sodba, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku, sodišču prve stopnje v obnovitvenem postopku ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem priče B.B., ki bi lahko izpovedal o senzorskem delovanju semaforja in tudi ne postaviti novega izvedenca, ki bi novo mnenje izdelal ob upoštevanju senzorskega delovanja semaforja v A.. V razveljavitvenem postopku, ki sledi, če sodišče predlog za obnovo postopka ne zavrže, je potrebno ugotoviti ali so nova dejstva in dokazi res takšni, da utegnejo povzročiti ugodnejšo sodbo za predlagatelja obnove. V kolikor sodišče v razveljavitvenem postopku ugotovi, da nova dejstva in dokazi niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, potem predlagani dokazi (v konkretnem primeru zaslišanja priče B.B. in izvedbe dokaza z novim izvedencem glede vprašanja senzorskega delovanja semaforja) ni potrebno izvesti, temveč sodišče zavrne predlog za obnovo postopka. Ostali neizvedeni dokazni predlogi se nanašajo (kar bo obrazloženo v nadaljevanju) bodisi na dokaze, ki so bili neuspešno uveljavljani že v prejšnjem postopku, bodisi gre za dokaze, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal že v prejšnjem postopku in za katere ni izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da kot dokaz, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, ni možno obravnavati predloga za zaslišanje priče G.G.. Da ne gre za nov dokaz, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel predlagati že v prejšnjem postopku je razvidno iz dejstva, da je tožnik v prejšnjem postopku na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 9. 2009 na poziv predsednice senata, da konkretizira dokazni predlog za zaslišanje kolegov odgovoril, da razpolaga z imenom kontrolorja G.G., ki je bil tožnikov kontrolor in je bil s tožnikovim delom zelo zadovoljen. Ne glede na to, da ni jasno, kako bi ta dokaz sploh lahko vplival na odločitev, saj zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more biti odvisna od tega, ali je bil nek drug kontrolor, ki ni v nobeni povezavi z očitanimi kršitvami, zadovoljen s tožnikovim delom, pa je potrebno ugotoviti, da že v prejšnjem postopku dokazni predlog ni bil ustrezno postavljen in da tožnik tudi ni izkazal, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predlagati že prej. Pavšalna, z ničemer izkazana navedba predloga, da je tožnik tega kontrolorja iskal skoraj tri leta in da ga je končno našel aprila 2014, ne izkazuje tega, da tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku. Razen tega je tožnik v prejšnjem postopku predlagal, da se ta dokaz izvede po potrebi, čeprav ZPP ne pozna eventualnega dokaznega predloga. V prejšnjem postopku bi tožnik lahko vztrajal, da sodišče opravi predlagane poizvedbe in dokaz izvede, vendar tega ni storil. 10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik kot nov dokaz neutemeljeno uveljavljal zaslišanje priče H.H., ki naj bi bil prisoten pri dogodku 25. 10. 2008, zaradi katerega je bila tožniku dano pisno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Tožnik je v predlogu navajal, da je to pričo poznal po imenu in po tem, da je natakar, ter da jo je iskal po vseh lokalih v I., D. in J.. Tožnik v prejšnjem postopku ni nikoli omenjal nobenega natakarja H.H. (čeprav trdi, da je za njegovo ime vedel), ki naj bi bil navzoč pri dogodku 25. 10. 2008. Tožnik bi tako lahko že v prejšnjem postopku navajal, da naj bi bil dogodek znan priči za katero ve, da ji je ime H.H. in da dela kot natakar, vendar pa tega ni storil. Pavšalna, z ničemer izkazana navedba, da naj bi tožnik to pričo našel v aprilu 2013 ne izkazuje, da tožnik tega domnevnega dejstva in dokaza brez svoje krivde ni mogel navesti že v prejšnjem postopku.

11. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje šteje, da novih dokazov v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP ne predstavljajo predlogi za zaslišanje prič K.K., L.L. in M.M.. Tožnik je v prejšnjem postopku že v dopisu z dne 13. 10. 2009 navedel, da so bili K.K., L.L. in M.M. priče dogodkov dne 25. 10. 2009 in pri tem tudi navedel njihove popolne naslove. Obnove postopka ni mogoče predlagati zaradi izvedbe dokazov, ki jih je stranka že uveljavljala v prejšnjem postopku. Pri tem niti ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje v prejšnjem postopku tega dokaza ni izvedlo. Dopis tožnika z dne 25. 10. 2008 dokazuje, da tožnik zaslišanje navedenih prič povsem neutemeljeno uveljavlja kot nov dokaz in novo dejstvo.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se v prejšnjem postopku izdana sodba, glede vprašanja ali je tožnik 3. 2. 2009 ustavil na avtobusni postaji v A., opira izključno na mnenje izvedenca C.C.. Pri tem se tožnik opira izključno na zapis v 8. točki obrazložitve sodbe Pd 438/2011 z dne 21. 11. 2011 o tem, da se je sodišče glede na nasprotujoči si izjavi obeh udeležencev v celoti oprlo na izvedensko mnenje C.C.. Tožnik pa pri tem spregleda, da se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni te kršitve v 10. točki obrazložitve oprlo tudi na službeno poročilo kontrolorja E.E., na njegovo izpoved ter izpoved priče F.F. o tem, kaj mu je priča E.E. naslednjega dne povedal. Tudi revizijsko sodišče je v sodbi VIII Ips 223/2013 z dne 26. 11. 2013 navedlo, da je sodišče dokazne zaključke, da se tožnik 3. 2. 2009 ob 14:10 uri z avtobusom, ki ga je pripeljal iz smeri zdravilišča N. v A., v nasprotju z voznim redom ni ustavil na avtobusni postaji v A. pred zavijanjem na magistralno cesto proti O. oziroma I. in da je s tem preprečil vstop kontrolorju tožene stranke, ki ga je čakal na avtobusni postaji, gradilo na prepričljivem izvedenskem mnenju izvedenca C.C. in na izpovedi priče E.E., kontrolorja pri toženi stranki ter na drugih listinskih dokazih.

13. Predlog za izvedbo dokaza z novim izvedencem za tahografe bi bil v obnovitvenem postopku lahko uspešen le v primeru, če bi iz novega dejstva (senzorskega delovanja semaforja v križišču v A.) izhajala možnost, da bi bila za tožnika izdana ugodnejša sodna odločba, če bi to dejstvo izvedenec upošteval. Ni pa v tem okviru možno upoštevati preostalih navedb tožnika o tem, zakaj naj bi bilo mnenje izvedenca C.C. napačno (uporaba fotokopije tahografskega lističa, neprimerno dokazovanje prevožene razdalje s pomočjo tahografskega lističa, neustreznost primerjave vožnje z dne 3. 2. 2009 z drugimi vožnjami in podobno). Navedene ugovore bi tožnik lahko podal že v prejšnjem postopku in je to deloma tudi storil. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da senzorsko delovanje semaforja v A. ne pomeni novega dejstva, ki ga tožnik brez svoje krivde ne bi mogel navesti že v prejšnjem postopku. Tožnik dovolj prepričljivo zatrjuje, da je za senzorsko delovanje semaforja zvedel šele potem, ko je prejel naročeno mnenje izvedenca B.B.. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik že pred tem vedel za takšno delovanje semaforja v križišču A.. O tem tudi ni možno sklepati na podlagi dejstva, da je tožnik dve leti in pol redno vozil na tej relaciji in da bi zato, kot poklicni voznik, lahko zaznal, da semafor deluje na podlagi senzorja. Takšno sklepanje ni možno že zaradi dejstva, na katerega utemeljeno opozarja tudi tožena stranka. To dejstvo pa je, da so bile senzorske zanke namenjene podaljševanju zelene luči za voznike, ki so vozili po glavni cesti. Vendar pa je sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijanega sklepa samo navaja, da je predlog za obnovo postopka zavrnilo predvsem zaradi tega, ker predlagana nova dejstva in dokazi ne morejo vplivati na ugodnejši izid postopka, kar pa je utemeljen razlog za zavrnitev predloga za obnovo postopka.

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitev B.B. v izvedenskem mnenju, ki ga je naročil tožnik, o senzorskem delovanju semaforja ne more vplivati na ugotovitev izvedenca C.C., da manjka približno 161 m prevožene razdalje, v kolikor bi tožnik v resnici zavil na avtobusno postajo v A.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da drugačno delovanje semaforja ne more vplivati na ugotovitve o tem, kako je tožnik vozil, preden je pripeljal do semaforja in tudi ne na to, ali je na poti do semaforja ustavil na avtobusni postaji v A. ali ne. Pri tem se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje, da iz prepričljivega mnenja sodnega izvedenca C.C. izhaja, da v kolikor bi tožnik v resnici ustavil na avtobusni postaji A. bi moral opraviti še del poti (okoli 161 m), pri tem pa ustavljati in pospeševati, kar bi se videlo na tahografu. V tem delu se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na pojasnilo izvedenca C.C., da je za dovoz na avtobusno postajo potrebno izvesti manevre, pri katerih je potrebno kar sedemkrat zelo zmanjšati hitrost in tolikokrat tudi ponovno pospešiti, kar bi se videlo na tahografu. V primeru, če bi tožnik v resnici zapeljal na postajo, bi bilo potrebno tudi trikrat ustaviti vozilo, dvakrat ob vključevanju na prednostno cesto in enkrat na avtobusni postaji A., kar bi se prav tako izpisalo na tahografu, ne glede na način delovanja semaforja, ki se nahaja za avtobusno postajo.

15. Razen tega celoten predlog za obnovo postopka temelji na predpostavki, da takrat na glavni cesti ni bilo nobenega prometa in se je zato semafor v smeri tožnikove vožnje takoj odprl. Navedeno je razvidno iz zaključne ugotovitve B.B., da se je semafor spremenil in odprl za stransko cesto takoj, ko je vozilo zapeljalo na površino, kjer so vgrajeni senzorji, če je bil semafor za glavno cesto odprt in na njej ni bilo prometa. Več kot neprepričljivo je tožnikovo sedanje zatrjevanje, da takrat na glavni cesti ni bilo nobenega prometa in da mu v semaforiziranem križišču sploh ni bilo potrebno ustaviti, saj je tožnik to v tem sporu prvič navedel šele potem, ko je takšno izjavo v izvedenskem mnenju povzel B.B., kar je več kot štiri leta po spornih dogodkih. Naravnost neverjetno je, da bi se tožnik po več kot štirih letih spomnil, da je pri vožnji iz avtobusne postaje delno zmanjšal hitrost zaradi rdeče luči in da je čez nekaj sekund, ne da bi se tožnik ustavil, zagorela zelena luč, tako da je v križišču zavil desno v smeri proti I..

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, saj pravočasno predlagana nova dejstva in novi dokazi niso takšni, da bi na njihovi podlagi sodišče lahko izdalo zanj ugodnejšo odločbo.

17. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Ni možno trditi, da bi tožnik z vložitvijo predloga za obnovo postopka zlorabil procesne pravice. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.