Jedro

ZPP ne daje izrecnega odgovora, ali lahko vmesno sodbo izda le sodišče prve stopnje ali morda tudi pritožbeno in celo Vrhovno sodišče. Določeni dvomi bi lahko nastali zaradi določbe drugega odstavka 315. člena ZPP, ki določa, da v primeru izdaje vmesne sodbe sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler vmesna sodba ne postane pravnomočna. Vmesne sodbe, izdane na drugi stopnji ni mogoče izpodbijati s pritožbo, zato je postala pravnomočna (prvi odstavek 319. člena ZPP) in lahko se zastavi vprašanje o smiselnosti takšnega odločanja pred sodiščem druge stopnje. Vendar je ne glede na to mogoče določbo o vmesni sodbi smiselno uporabiti tudi pred sodiščem druge stopnje, kadar to lahko (pravnomočno) odpravi dvom glede utemeljenosti podlage, ne more pa meritorno razrešiti spornosti višine zahtevka. S takšno uporabo določbe prvega odstavka 315. člena je v celoti dosežen cilj, ki ga zasleduje (smotrnost in ekonomičnost postopka), ne da bi bila s tem prizadeta katerakoli pravica pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je dobilo avtoritativen odgovor na vprašanje glede podlage, in se bo lahko v nadaljevanju postopka posvetilo le še razreševanju vprašanja o utemeljenosti višine zahtevka. Tožena stranka pa tudi ni prikrajšana za revizijski preizkus odločitve o njegovi podlagi. V tem primeru postane vprašljiva tudi pravnomočnost drugostopenjske vmesne sodbe in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 315. člena ZPP bo sodišče prve stopnje z odločanjem o višini zahtevka počakalo do odločitve o vloženi reviziji.

Za začetek teka zastaranja v tem primeru ni odločilno, kdaj je tožeča stranka izvedela za naknadno nemožnost gradnje na spornem zemljišču, ampak to, kdaj je gradnja - in s tem izpolnitev obveznosti revidentke, da pripravi zemljišče zanjo – postala dokončno nemogoča. Šele s tistim dnem je namreč ugasnila tudi obveznost druge stranke (tožnice), ki lahko zahteva vrnitev tistega, kar je že izpolnila (prvi odstavek 137. člena ZOR). Da bi zastaranje lahko začelo teči, mora postati jasno, da je pogodbeno razmerje dokončno prenehalo. Vse dokler obstaja kakršnakoli podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. **Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v (ponovljenem) postopku ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 28,014.665,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 1994 do plačila. Svojo odločitev je oprlo na določbo četrtega odstavka 210. člena ZOR. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da je zahtevek zastaran ter ugovor, da tožnica ne more zahtevati vrnitve vtoževanega zneska, ker da ga je plačala, čeprav je vedela, da ni dolžna.

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbi tožene stranke odločilo z vmesno sodbo in sklepom. V delu, ki se nanaša na odločitev o podlagi zahtevka iz neupravičene pridobitve, je z vmesno sodbo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka, pa je s sklepom pritožbi ugodilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnem tožilstvu RS. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Sodišči prve in druge stopnje sta oprli svojo odločitev na naslednja ugotovljena pravno relevantna dejstva: - tožeča stranka je imela pravico uporabe na zemljišču za gradnjo 20 vrstnih hiš v območju MS ... – pridobljeno na podlagi pogodbe, sklenjene 10. 2. 1989 s tedanjo Občino ...; - tožeča stranka in Sklad stavbnih zemljišč ... (pravni prednik tožene stranke) sta dne 18. 9. 1989 sklenila pogodbo o plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča v ureditvenem območju MS ... (20 vrstnih stanovanjskih hiš z garažami) – Pogodba; - Pogodba je bila sklenjena na podlagi potrjenega Ureditvenega načrta za navedeno območje (objavljenega v Uradnem listu SRS št. 24/87); - na podlagi Pogodbe je tožeča stranka dne 18. 9. 1989 plačala toženi stranki znesek 3.732.274.830,00 tedanjih dinarjev; - po sklenitvi obeh pogodb, dne 9. 10. 1989 je tedanja Občina ... pri Zavodu za varstvo pri delu (ZVD) naročila strokovno mnenje k Ureditvenemu načrtu za območje MS ..., s stališča varstva pred požarom; - ZVD je 30. 10. 1989 izdal mnenje, da veljavni izvedbeni akti za navedeno območje niso zadostno upoštevali pogojev, ki so potrebni za minimalno požarno varnost prebivalstva; - na podlagi mnenja ZVD je s spremembo Ureditvenega načrta prišlo do prepovedi novogradenj na spornem zemljišču; - v zvezi s pripravo in opremljanjem omenjenega stavbnega zemljišča za gradnjo 20 vrstnih stanovanjskih hiš niso bila izvedena nobena dela; - tožeča stranka je za (naknadno) nemožnost gradnje na spornem zemljišču lahko izvedela najprej 30. 10. 1989. B.

**Navedbe revidentke**

7. Revidentka najprej nasprotuje izdaji vmesne sodbe. Navaja, da je na ta način pritožbeno sodišče odločilo le o materialnopravnem ugovoru zastaranja, kar pa naj bi bilo nedopustno, češ da je do tega prišlo brez kontradiktornega obravnavanja. Pri tem se sklicuje na (starejšo) sodno prakso.

8. V nadaljevanju očita izpodbijani sodbi, da se ni opredelila do vseh njenih ključnih pritožbenih navedb – zlasti glede zmotne presoje dokazov o tem, kdaj je tožeča stranka (lahko) izvedela, da gradnja ne bo mogoča – zaradi česar sploh ne ve, ali se je sodišče s temi navedbami seznanilo ali pa jih je mogoče prezrlo. Sklicuje se na kršitev 22. in 25. člena Ustave – smiselno torej na kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče druge stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo določbo 210. člena ZOR, ker ni upoštevalo, da je do premika premoženja prišlo na podlagi pogodbe in je torej za to obstajala potrebna pravna podlaga. Zmotno naj bi (ne) bil uporabljen tudi 211. člen ZOR, ki določa, da tisti, ki plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega ne more zahtevati nazaj.

C.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Po določbi prvega odstavka 315. člena ZPP lahko sodišče, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, če je to smotrno, izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). Smotrnost izdaje vmesne sodbe je predvsem v tem, da sodišče ne izvaja (pogosto dolgotrajnega in dragega) postopka v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti višine zahtevka, dokler ni dokončno razrešen dvom glede podlage.

11. Neutemeljen je revidentkin očitek, da z vmesno sodbo ni mogoče odločiti, kadar je temelj sporen zaradi ugovora zastaranja. Razen starejše odločbe Vrhovnega sodišča Hrvaške – iz leta 1959 – revidentka za takšno stališče ne navaja nobenih argumentov. Sodna praksa – toliko manj posamezne odločbe sodišč – niso pravni vir. Vrhovno sodišče je ne glede na to prebralo sodbo, ki jo omenja revidentka in v njej iskalo morebitno utemeljitev za takšno stališče, vendar je tam ni našlo.

12. Utemeljen materialnopravni ugovor zastaranja je podlaga za zavrnitev zahtevka. Presoja o tem, da ta ugovor – poleg drugih ugovorov, ki jih je uveljavljala revidentka - ni utemeljen, pripelje do tega, da je glede podlage stvar zrela za (ugodilno) odločbo. Glede na besedilo prvega odstavka 315. člena ZPP je v tem primeru pritožbeno sodišče, ko je presodilo, da je to smotrno, o podlagi lahko odločilo z vmesno sodbo.

13. Neutemeljenost revidentkinega ugovora zastaranja in drugih materialnopravnih ugovorov je pritožbeno sodišče lahko presodilo na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku na prvi stopnji. Zato je neutemeljen očitek, da je bila revidentka prikrajšana za kontradiktorno obravnavo o utemeljenosti teh ugovorov.

14. ZPP ne daje izrecnega odgovora, ali lahko vmesno sodbo izda le sodišče prve stopnje ali morda tudi pritožbeno in celo Vrhovno sodišče. Določeni dvomi bi lahko nastali zaradi določbe drugega odstavka 315. člena ZPP, ki določa, da v primeru izdaje vmesne sodbe sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler vmesna sodba ne postane pravnomočna. Vmesne sodbe, izdane na drugi stopnji ni mogoče izpodbijati s pritožbo, zato je postala pravnomočna (prvi odstavek 319. člena ZPP) in lahko se zastavi vprašanje o smiselnosti takšnega odločanja pred sodiščem druge stopnje. Vendar je ne glede na to mogoče določbo o vmesni sodbi smiselno uporabiti tudi pred sodiščem druge stopnje, kadar to lahko (pravnomočno) odpravi dvom glede utemeljenosti podlage, ne more pa meritorno razrešiti spornosti višine zahtevka. Takšno je tudi stališče teorije: če sodišče prve stopnje odloči s končno sodbo, višje sodišče pa ob odločanju o pritožbi ugotovi, da je odločitev sodišča sporna le po višini, ne pa po temelju, ... ni izključeno, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi, izda vmesno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje le glede odločitve o višini zahtevka.(1) S takšno uporabo določbe prvega odstavka 315. člena je v celoti dosežen cilj, ki ga zasleduje (smotrnost in ekonomičnost postopka), ne da bi bila s tem prizadeta katerakoli pravica pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je dobilo avtoritativen odgovor na vprašanje glede podlage, in se bo lahko v nadaljevanju postopka posvetilo le še razreševanju vprašanja o utemeljenosti višine zahtevka. Tožena stranka pa tudi ni prikrajšana za revizijski preizkus odločitve o njegovi podlagi. V tem primeru postane vprašljiva tudi pravnomočnost drugostopenjske vmesne sodbe in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 315. člena ZPP bo sodišče prve stopnje z odločanjem o višini zahtevka počakalo do odločitve o vloženi reviziji.

15. Revidentka očita tudi pomanjkljivosti v postopku ugotavljanja dejstva, kdaj (najprej) je tožeča stranka lahko izvedela za (naknadno) nemožnost gradnje na spornem zemljišču. Pritožbeno sodišče naj bi le navidez odgovorilo na izrecne pritožbene očitke o pomanjkljivostih pri dokazni oceni. Navaja, da se je sodišče oprlo le na svoje notranje prepričanje o resničnosti odločilnih dejstev, da pa tega prepričanja ni objektiviziralo z razlogi, iz katerih bi bilo razvidno, po kateri poti je prišlo do takšnega prepričanja. Takšen očitek, če bi bil utemeljen, bi lahko predstavljal kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta revidentkin očitek ni utemeljen.

16. Revizijsko sodišče ima določene pomisleke glede stališča sodišč prve in druge stopnje, katera dejstva so sploh odločilna za presojo, ali je zahtevek zastaral. Za začetek teka zastaranja v tem primeru namreč ni odločilno, kdaj je tožeča stranka izvedela za naknadno nemožnost gradnje na spornem zemljišču, ampak to, kdaj je gradnja - in s tem izpolnitev obveznosti revidentke, da pripravi zemljišče zanjo – postala dokončno nemogoča. Šele s tistim dnem je namreč ugasnila tudi obveznost druge stranke (tožnice), ki lahko zahteva vrnitev tistega, kar je že izpolnila (prvi odstavek 137. člena ZOR). Da bi zastaranje lahko začelo teči, mora postati jasno, da je pogodbeno razmerje dokončno prenehalo. Vse dokler obstaja kakršnakoli podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja ni.(2) Podlaga za pogodbo o plačilu sorazmernega deleža stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča ni odpadla že 30. 10. 1989 z izdajo (negativnega požarnovarstvenega) mnenja ZVD k veljavnemu ureditvenemu načrtu za območje MS ... iz leta 1987 (toliko manj z izdelavo mnenja, ki ga je v decembru 1988 ali februarja 1989 naročil Petrol za lastne potrebe), ampak dokončno šele šele s spremembo tega ureditvenega načrta.

17. Zaradi (napačnega) stališča, da je odločilno, kdaj je tožeča stranka za naknadno nemožnost gradnje izvedela, sta sodišče prve in sodišče druge stopnje pustili nekoliko ob strani vprašanje, kdaj je podlaga pogodbe odpadla – oziroma sta nanj odgovorili samo implicitno. Ne glede na to je na podlagi dejstev, ugotovljenih v dosedanjem postopku, mogoče preizkusiti pravilnost izpodbijane odločbe tudi v tem pogledu. Časa spremembe ureditvenega načrta sodišče prve in druge stopnje nista ugotovili, ugotovili pa sta, da je bil spremenjen na podlagi mnenja ZVD z dne 30. 10 1989. To pa je dovolj, da lahko obstane ključna ugotovitev sodišč, da zastaranje vrnitvenega zahtevka pred tem datumom ni moglo začeti teči. Tožba je bila vložena dne 3. 10. 1994, torej pred iztekom petletnega roka, ki ga za zastaranje takšnih terjatev določa 371. člen ZOR, s čimer je bil tek zastaranja pretrgan (388. člen ZOR).

18. Revidentkini očitki o kršitvah postopka pri ugotavljanju dejanskega stanja se nanašajo na vprašanje, kdaj je tožeča stranka izvedela za nastanek naknadne nemožnosti izpolnitve. Glede na povedano to dejstvo za rešitev vprašanja zastaranja ni odločilno, zato revizijsko sodišče na trditve o domnevnih postopkovnih kršitvah pri tem ne odgovarja.

19. Neutemeljen je nadalje tudi revizijski očitek o kršitvi materialnega prava – revidentkina obogatitev naj bi imela pravno podlago v pogodbi med pravdnima strankama. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču, da tožeča stranka svoj zahtevek za vrnitev plačanega zneska utemeljeno opira na določbo četrtega odstavka 210. člena ZOR: Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka znesek, katerega vrnitev terja, plačala na podlagi Pogodbe, ki je temeljila na okoliščini, da bo mogoče zgraditi 20 vrstnih hiš na spornem zemljišču, ki ga bo za gradnjo uredila revidentka. V času sklenitve pogodbe in še tedaj, ko je tožeča stranka dogovorjeni znesek plačala, so prostorski akti takšno gradnjo omogočali, naknadno sprejeti akti pa ne več. Podlaga, na kateri je revidentka prejela sporni znesek, je torej pozneje odpadla. Ni tudi sporno, da revidentka ni opravila nikakršnih del za pripravo in opremljanje spornega zemljišča za gradnjo. S tem so uresničeni vsi zakonski znaki dejanskega stanu iz četrtega odstavka 210. člena ZOR. Glede na čas, ko je tožeča stranka plačala sporni znesek (isti dan, ko je bila sklenjena Pogodba) je očitno neutemeljen tudi revidentkin ugovor, da zneska ni dolžna vrniti, češ da ga je tožeča stranka plačala, čeprav je vedela, da ni dolžna (211. člen ZOR).

20. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Odločba o stroških temelji na smiselni uporabi določbe 164. člena ZPP.

Op. št. (1): A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 63. Op. št. (2): Tako o tem Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 507/93 z dne 30. 6. 1994.