Jedro

Pravne posledice dolžnikovega dejanja se presojajo glede na čas, ko je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno. Če se dolžnikovo premoženje takrat zmanjša, potem ima dejanje objektivne znake oškodovanja drugih upnikov. Ker pa velja v primeru dvostranskih pogodb načelo enake vrednosti dajatev, pa se kot izpodbojno šteje vsako dejanje stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti niti kot izpolnitev vnaprej niti kot sočasno izpolnitev.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna dejanja tožnika, ki jih predstavlja šest izvršenih plačil v korist toženca, kot so podrobno navedena v izreku izpodbijane sodbe v skupnem znesku 511.085,60 SIT, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožnika. Zato je toženec dolžan v stečajno maso tožnika vplačati znesek v navedeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.2006 dalje. Toženi stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 185.236,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2006 dalje.

Zoper to sodbo je vložila tožena stranka po svojem pooblaščencu pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala njeno razveljavitev oziroma podrejeno spremembo tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke v celoti in naloži vse stroške, tudi stroške pritožbenega postopka, v plačilo tožeči stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Rokovni odmik pri plačevanju je v tekstilni stroki, kamor spada tudi tožeča stranka, popolnoma običajen. Res je sicer, da je v obravnavanih primerih tožeča stranka kot kupec blaga, tega blaga ni v določenem roku plačala, s tem pa nikakor ni moglo priti do oškodovanja stečajne mase, saj dobavljeno blago v ničemer ni manjšalo vrednosti premoženja dolžnika, pač pa mu je ustvarjalo novo vrednost in pri tem zgolj spremenilo obliko. Na podlagi pravnega posla, ki ga je dolžnik - tožeča stranka sklenila z upnikom - toženo, je lahko ustvarjala novo vrednost. To pa pomeni, da je dejansko tožeča stranka toženi stranki kvečjemu omogočila nadaljnje opravljanje dejavnosti. Neobičajno v konkretni zadevi bi bilo le, če bi se plačila izvrševala preko asignacije ali kaj podobnega. V predmetni zadevi pa gre le za posle, ki so tožeči stranki omogočali nadaljnje opravljanje dejavnosti. Zato sploh ni podan objektivni element izpodbojnosti. Ti posli pa tudi niso pomenili oškodovanje upnikom, pač pa kvečjemu možnost povečanja stečajne mase. Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem napačno ugotovilo prisotnost subjektivnega elementa, katerega dokazno breme je bilo v celoti na strani tožeče stranke. Tožena stranka ne more sprejeti argumentacije sodišča, po kateri bi morala sama preverjati bilance stanja in izkaze poslovnega izida poslovnih partnerjev za več let nazaj. Zavrnila pa je tudi navajanja tožeče stranke, da je bila seznanjena s tožnikovim slabim poslovanjem, ker so bili podatki iz podatkovne baze AJPES-a in APP javno objavljeni. Primarna dejavnost tožene stranke gotovo ni iskanje podatkov o poslovnih partnerjih. Tudi argumentacija sodišča, da bi morala tožena stranka sklepati na slabo finančno stanje tožnika na podlagi dejstva, da terjatve niso bile plačane ob dospelosti, je povsem nevzdržna. Napačno pa je ravnalo sodišče tudi, ker je predlagane dokaze z zaslišanjem delavcev tožeče stranke kot nepotrebne, zavrnilo. Ker je te dokaze zavrnilo, si tudi ni moglo ustvariti popolne predstave o pomembnih dejstvih za predmetno zadevo. Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi uporabilo materialni predpis. Sodba tudi ni dovolj obrazložena, to pa pomeni, da je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Sodišče namreč določno sploh ne obrazloži, katera dejstva in dokazi so bili odločilna podlaga za razsodbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru podane vse tako splošne kot tudi posebne predpostavke za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj. Pravne posledice dolžnikovega dejanja se presojajo glede na čas, ko je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno. Če se dolžnikovo premoženje takrat zmanjša, potem ima dejanje objektivne znake oškodovanja drugih upnikov. Ker pa velja v primeru dvostranskih pogodb načelo enake vrednosti dajatev, pa se kot izpodbojno šteje vsako dejanje stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti niti kot izpolnitev vnaprej niti kot sočasno izpolnitev (pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16.12.1997). Da v obravnavanem primeru ni šlo za sočasno izpolnitev, pa v končni fazi ne trdi niti pritožba. Glede pritožbenih trditev, da naj bi ne prišlo do oškodovanja stečajne mase, saj je po toženi stranki dobavljeno blago ustvarjalo novo vrednost, pa velja zgolj opozoriti, da so bili v takem oziroma podobnem položaju tudi ostali upniki stečajnega dolžnika, ki pa popolnega poplačila svojih terjatev niso dobili, pač pa lahko v stečajnem postopku pričakujejo le delno poplačilo svojih terjatev. Z izpodbojnimi pravnimi dejanji je tožena stranka prejela plačilo celotne terjatve, medtem, ko bodo drugi upniki zaradi stečaja poplačani zgolj sorazmerno. To pa pomeni, da v kolikor, ne bi bilo ugotovljeno, da ta pravna dejanja nimajo učinka proti stečajni masi, bi tožena stranka prejela več, kot bi prejela kot stečajni upnik. Pravilno pa je sodišče tudi ugotovilo, da so v obravnavani zadevi poleg objektivnih izpolnjene tudi subjektivne predpostavke izpodbijanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in tehtne argumente, ki jih tudi pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Zato jih tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Glede pritožbenih izvajanj, da tožena stranka ni dolžna preverjati bilanc stanja in izkazov poslovnega izida poslovnih partnerjev, saj to ni njena primarna dejavnost, pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tudi toženo stranko zavezuje ravnanje po kriterijih skrbnosti dobrega gospodarstvenika. To ravnanje nedvomno od nje terja, da se v določeni meri pozanima o ekonomsko finančnem stanju svojih poslovnih partnerjev in temu ustrezno tudi prilagaja svoje poslovanje. Subjektivna predpostavka varuje le skrbne nasprotnike izpodbijanja, kot take pa je mogoče opredeliti le tiste, ki so bili v dobri veri, ki so izkazali, da kljub poklicni skrbnosti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje, niso mogli vedeti. Tega pa v obravnavanem primeru, kot je prepričljivo argumentiralo že sodišče prve stopnje, za toženo stranko ni mogoče zaključiti. Tudi ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je kot nepotrebne zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem delavcev tožeče stranke. Dokazni predlog za zaslišanje teh oseb je namreč tožena stranka predlagala zgolj v zvezi s trditvijo, da je tožeči stranki dobavljala proizvode, ki so bili nujni za poslovanje tožeče stranke (list. št. 19 spisa), ne pa za dokazovanje subjektivnega elementa izpodbojnosti, kot trdi v pritožbi. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, ker ta okoliščina za odločitev v sporu ni pomembna in ker tudi ni sporna med strankama, pa se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Odločbi, opr. št. III Ips 82/2000 in III Ips 55/2004, na kateri se v pritožbi sklicuje tožena stranka obravnavata povsem drugo pravno in dejansko situacijo, ki s to zadevo ni prav v nobeni povezavi. Zato tudi sklicevanje na ti odločbi ne more biti uspešno. Očitki o bistvenih kršitvah določb postopka, ker sodba sodišča prve stopnje ni dovolj obrazložena pa so zgolj pavšalni in jih zato ni moč preizkusiti. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.