Jedro

V obravnavani zadevi gre za postopek, ki se v pravdi nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj in se v pravdnem postopku odloča o zahtevku in stroških. Predmet obravnavanega postopka torej ni odločanje o dovoljenosti izvršbe in določitvi izvršitelja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba se spremeni tako, da se v izreku črta besedilo "in sicer v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj", v ostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 15.4.2010 ostane v veljavi tudi zoper toženo stranko M.K., in sicer tudi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, tako da je tudi tožena stranka M.K., dolžna plačati tožeči stranki P. d.o.o., glavnico v znesku 102.663,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2.010 do plačila in izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2010 do plačila (točka I izreka). V točki II izreka je odločilo o pravdnih stroških, in sicer jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 4.499,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) po pooblaščenki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in pritožbeno sodišče o zadevi samo odloči, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so stroški pritožbe nadaljnji sodni stroški. Navaja, da remitent ni izpolnil menice tako, kot je zapisano v menični izjavi. Ugovore, da je sporna menica izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom in da ni upoštevan le posel, za katerega je bila dana, je toženec podajal tekom celotnega postopka na prvi stopnji, pa mu sodišče ni dalo nikakršne vere, ampak je verjelo le tožeči stranki in njenim pričam. Da je več razlogov za to, da se verjame tožencu, kaže dejstvo, da je tožeča stranka v spis predložila dve različni menični izjavi, čeprav je bilo ugotovljeno, da je bila 15.1.2007 podpisana le ena menična izjava. Po eni menični izjavi, ki jo je predložila tožeča stranka, je izjava veljavna do 31.12.2013 po drugi pa do 9.2.2017, pri eni se menica unovčuje pri R. banki, po drugi pa pri N. d.d. Ker sta bila podpisa na obeh izjavah popolnoma enaka in še enako položena v tekst, je toženec prepričan, da ni podpisal takih dveh izjav in je ena teh izjav gotovo ponaredek. Edini sklep, ki je možen, je ta, da je tožeča stranka izjavo kopirala in prirejala situaciji. Tega sodišče v sodbi sploh ne omeni, ima pa velik vpliv na verodostojnost tožeče stranke. Nadaljnji razlog, da je verjeti tožencu, je tudi priznanje tožeče stranke, da ni preverjala premoženja toženca, razen v zemljiški knjigi, kar kaže na neprofesionalno, neskrbno poslovanje tožeče stranke. Tožeča stranka ni imela pooblastila za izpolnitev in unovčenje menice. Zatrjevanje, da je bila menična izjava dana za vse posle, nima podlage v dokaznem gradivu, temveč le v trditvi tožeče stranke, ki pa je v spis predložila dve različni menični izjavi, iz katerih je zunaj vidno, da je vsaj ena od njiju prirejena potrebam tega postopka. Nadaljnji razlog, da je verjeti tožencu, je tudi okoliščina, da priče tožeče stranke niso enotno izpovedovale, kako je tožeča stranka reševala spremembe kreditnih pogojev. Priča A. je povedal, da je moral to odobriti kreditni odbor, priča B. pa, da je bilo potrebno pogodbe poslati pravni službi. Toženec se je zavedal hude zaveze, zato je dal jamstvo le za prvi paket poslov. Vsekakor je verjeti tožencu, saj je operiral le z eno menično izjavo, le-te ni prirejal kot tožnica in je iskreno povedal, da je jamčil le za prvi posel, da večjega jamstva kot je zapisano v menični izjavi, ki jo je predložil, glede na svoje premoženjsko stanje, tudi ni zmogel. Toženec je zato odklonil podpis za vse posle in popustil le pri prvemu, kar je potrdila tudi priča B., seveda s pristavkom, da se vsega ne spomni, spomnila pa se je, da je toženec odklanjal podpis. Sicer pa je bil posel, za katerega je toženec jamčil, zaključen in tožničine terjatve iz njega poravnane. Da je verjeti tožencu, je treba upoštevati tudi okoliščino, da je priča A. zaposlen pri tožeči stranki, priča B. pa je bila zaposlena pri njej, je pa še vedno odškodninsko odgovorna. V zvezi z razlago sodišča, da obstajata samo dva izvoda originalne menične izjave z dne 15.1.2007, toženec opozarja, da so v spisu trije izvodi in sicer original, ki ga je predložil toženec in delni original, ki ga je predložila tožeča stranka, ter dve kopiji, ki ju je predložila tožeča stranka, ki sta različno izpolnjeni. Zato je po prepričanju toženca sodišče naredilo bistveno napako, ko je preprosto preskočilo dejstvo, da je tožeča stranka v spis predložila dve menični izjavi in ne eno. To pa je bistvenega pomena iz razloga, saj je menica izpolnjena pravilno, če je tako zapisano tudi v pooblastilu za izpolnitev, torej v menični izjavi. V tem postopku pa je ostalo to pooblastilo sporno, glede tega dejstva in glede pripisa. Tudi toženčeva menična izjava je izvirno žigosana, medtem ko sta njegova podpisa na prvi in na drugi strani drugačna, kot na menični izjavi, ki jo je v spis predložila tožnica. Sodišče tudi ne omenja, da je toženec zahteval vrnitev menic, ki so odslužile. Toženec še vedno tudi meni, da je bila menica ne glede na ostale navedbe, prepozno predložena na unovčenje. Upoštevaje vsebinski del, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za postopek, ki se v pravdi nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj in se v pravdnem postopku odloča o zahtevku in stroških (pravnomočen sklep VL 1 z dne 15.7.2010). Torej predmet obravnavanega postopka ni odločanje o dovoljenosti izvršbe in določitvi izvršitelja. Zato je pritožbeno sodišče zgolj zaradi jasnosti izreka izpodbijane sodbe poseglo vanj in odločilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Pritožbena navedba, da je bilo ugotovljeno, da je bila dne 15.1.2007 podpisana le ena menična izjava, ne drži. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, glede na izpovedbe prič in toženca, da sta bili navedenega dne podpisani dve menični izjavi s pooblastilom za izpolnitev in unovčitev menice (v nadaljevanju: menična izjava), od katerih je eno prejela tožeča stranka, drugo pa toženec (točka 19 obrazložitve, stran 9) in zaključilo, da obstajata samo dva izvoda originalne menične izjave z dne 15.1.2007, ki sta ju stranki tudi predložili v spis (prilogi A97, B4). S tem, da izvod, katerega je v spis predložil toženec, vsebuje opombo navedeno v točki 5 te sodbe, izvod, ki ga je predložila tožeča stranka pa te opombe ne vsebuje. Za odločanje ali ta opomba pomeni, da je toženčevo menično poroštvo omejeno, kot to ves čas postopka poskuša dokazati toženec, sta pomembna le originalna izvoda meničnih izjav, ki ju je sodišče prve stopnje tudi presojalo. Zato so povsem brezpredmetne pritožbene navedbe v delu, ko pritožba ocenjuje kopije teh meničnih izjav. Sodišče prve stopnje pa se je do tega vprašanja pravilno opredelilo, in sicer, da menično jamstvo toženca ni bilo kakorkoli omejeno in za to podalo razloge v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Teh razlogov toženec ne more omajati s svojimi pritožbenimi trditvami. Pritožbena trditev, da tožeča stranka ni imela pooblastila za izpolnitev in unovčenje menice, glede na izvoda originalnih meničnih izjav, ne drži. Glede na izpovedbo toženca, da sta bili dne 15.1.2007 podpisani dve menični izjavi, je pritožbenemu sodišču nerazumljivo pritožbeno izpostavljanje, da je ena od prič še zaposlena, druga pa je bila zaposlena pri tožeči stranki. Ne drži niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni niti omenilo, da je toženec zahteval vrnitev menic, saj se je do te trditve opredelilo v 22. točki obrazložitve. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zastaranje terjatev, pa so pavšalne in zato neutemeljene.

Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora v okviru določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer toženec zato, ker je s pritožbo propadel, tožeča stranka pa zato, ker s svojim odgovorom ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).