Jedro

Vsebina revizijskih očitkov v zvezi z zatrjevano protispisnostjo (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je v konkretnem primeru resnično usmerjena zoper vsebinsko prepričljivost dokazne ocene sodišč nižjih stopenj, ki zaradi svoje dejanske narave ne more biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici 2.157,60 EUR njenih stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. V pravdi, ki je izšla iz izvršbe na podlagi menice, je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi zoper toženca, in sicer za glavnico v znesku 102.663,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2010 do plačila in izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 do plačila, tožencu pa je naložilo še plačilo 4.499,00 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med drugim je pojasnilo, da je toženec avaliral bianko menico, ki jo je tožnica izpolnila v skladu s pooblastilom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo tako, da je v izreku prvostopenjske sodbe črtalo besedilo, ki se je nanašalo na dovolitev izvršbe in določitev izvršitelja, sicer pa jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje (očitno le v zanj neugodnem delu) toženec vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po prvem in tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj ustrezno spremeni, sicer pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in da je zato napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Toženec ni oporekal ugotovitvi, da sta bila podpisana dva izvoda iste menične izjave, temveč kopijam meničnih izjav, ki niso bile enake izvirniku. Sodišče je prezrlo njegov ugovor, da je tožnica prirejala menično izjavo in da sta v dokaznem gradivu dve kopiji te izjave, ki ki se med seboj razlikujeta. Tožnica je sicer imela pooblastilo za izpolnitev bianko menic, ne pa tudi za izpolnjevanje menične izjave glede na vsakokraten položaj. Pripisov, ki se nahajajo na fotokopijah izjave, na izvirniku ni, podpis toženca pa je popolnoma identičen, kar dokazuje, da je tožnica pooblastilo za izpolnitev menice izpolnjevala sama in še na različen način za trasata in avalista. Navedeno poraja dvom v tožničine izjave in utrjuje izjave toženca, ki pa jim sodišče ni sledilo. Velika verjetnost je, da je tožnica s prilagajanjem menične izjave želela prikriti okoliščino, da je bila dana le za prvi paket obveznosti iz Priloge A z dne 15. 1. 2007. Tožnica z izvirnikom pooblastila za izpolnitev bianko menice ni dobila možnosti, da njegove kopije enostransko izpolnjuje in dopolnjuje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravnomočno prisojena terjatev v konkretnem primeru temelji na meničnem poroštvu, ki ga je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj toženec sprejel brez omejitev, tožnica pa je menico izpolnila skladno s pooblastilom. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Z njimi toženec vztraja pri ugovoru, da je njegovo poroštvo omejeno.

7. Revizijski očitki niso utemeljeni. Toženec z ugovorom o omejenosti poroštva ni uspel, ker ni dokazal, da je bila tožnica s takšno omejitvijo, zapisano le v opombi toženčevega izvoda menične izjave, seznanjena oziroma da se je z njo strinjala. Toženec z revizijskimi navedbami ni uspel izkazati morebitnega neskladja med tistim, kar je o teh odločilnih dejstvih navedeno v obrazložitvi sodbe, in samim spisom (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebina njegovih očitkov v zvezi s spornimi kopijami je dejansko usmerjena zoper vsebinsko prepričljivost dokazne ocene sodišč nižjih stopenj, ki zaradi svoje dejanske narave ne more biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako ne drži, da so bile prezrte njegove trditve o prirejanju menične izjave in njenima (različno izpolnjenima) kopijama. Pritožbeno sodišče mu je namreč izrecno odgovorilo, da za veljavnost omejitve poroštva niso odločilne sporne kopije, temveč le originalna izvoda meničnih izjav, ki ju je presojalo tudi sodišče prve stopnje (A 97 in B 4). Te razloge je revident očitno spregledal, saj jim opredeljeno ne nasprotuje.

8. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato je dolžan povrniti zahtevane in potrebne stroške tožničinega odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.157,60 EUR (1.778,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 20,00 EUR materialnih stroškov ter 20 % DDV), ki jih mora toženec plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).