Jedro

Določba 99. člena SPZ daje lastniku varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Ni potrebno, da bi bilo vznemirjanje takšne narave, da bi mu oteževalo uporabo njegove nepremičnine preko običajnih krajevnih razmer in mu povzročalo znatnejšo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 568,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec prenehati s spuščanjem fekalij, fekalnih in drugih odpadnih voda na tožnikovo parcelo št. 62/2 k.o. X ter mu v bodoče prepovedalo vznemirjanje tožnika oziroma vsakokratnega lastnika te parcele s takšnimi ali podobnimi ravnanji. Tožencu je še naložilo, da mora tožniku povrniti 2.602,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj je sodišče dopustilo prepozno predložene listinske dokaze in zakaj ni upoštevalo toženčevega ugovora prekluzije. Tožnik je namreč v ponovljenem postopku predložil nove dokaze, ni pa pojasnil, zakaj tega ni storil že prej. Priposestvovanje stvarne služnosti uporabe komunalnega voda (kanalizacije) je v tej pravdi predhodno vprašanje. Ker gre za stvarno služnost, so vsi solastniki nepremičnine nujni sosporniki. Del hiše, ki ga uporablja toženec, nima svoje kanalizacije. Poseg, ki mu ga nalaga sodba, nedvomno presega redno rabo, zato se toženec sam, brez soglasja drugega solastnika, ne more odklopiti od kanalizacije. Poleg tega izvajanju stvarne služnosti ni mogoče nasprotovati le proti določeni osebi oziroma enemu od solastnikov nepremičnine. Toženčeva starša, ki sta bila v času izgradnje kanalizacije lastnika gospodujoče nepremičnine, sta prepričljivo izpovedala, da sta pred priklopom kanalizacije pridobila soglasje tožnika, njegove hčere M.Š. in njenega pokojnega moža. Tudi priča J., takratni predsednik Krajevne skupnosti D., je potrdil, da so bila ob izgradnji pridobljena vsa soglasja lastnikov zemljišč, vendar sodišče njegove izpovedi sploh ni ocenilo. V arhivu KS D. so pisna soglasja lastnikov zemljišč za vse ulice, razen za S. ulico. Iz tega je sklepati, da so soglasja obstajala tudi za to ulico, vključno s tožnikovim soglasjem. Tožnik najmanj do leta 2007 ni nasprotoval služnosti. Ker so jo toženčevi predniki dejansko izvrševali v dobri veri preko 10 let, so jo priposestvovali. Sicer pa je izpolnjena tudi predpisana 20-letna doba za priposestvovanje služnosti. Lastnik služeče nepremičnine mora nasprotovati izvrševanju služnosti proti vsem solastnikom, tožnik pa do novembra 2010 ni nasprotoval drugemu solastniku, toženčevemu očetu M.C.. Sicer pa sodišče ne ugotavlja kakršnekoli zlorabe zaupanja s strani toženčevih staršev kot njegovih pravnih prednikov. Toženec vztraja, da tožnikovega pisma ni dobil. Da je pisanje prišlo do toženca, bi moral dokazati tožnik in ne toženec, kot zmotno meni sodišče. Toženčev oče, priča M.C., se je po dodatnih vprašanjih zmedel, češ da je tožnik zaradi kanalizacije hodil k sinu, torej tožencu, že pred zamašitvijo. Napačni so tudi zaključki izpodbijane sodbe o povečanem obsegu služnosti. Adaptacija prizidka in toženčevo bivanje v prizidku in hiši ne predstavljata povečanega obsega izpustov v kanalizacijo. Poleg tega prizidek nima svoje kanalizacije in te tudi ni mogoče ločiti od kanalizacije preostalega dela hiše. Obremenitev kanalizacije je bila prej večja, ko so toženčevi starši imeli v hiši še obrt in ko sta v hiši stalno živela tudi toženčeva starša, ki tja zdaj prihajata le občasno. Obseg uporabe služnosti se je zato kvečjemu zmanjšal, ne pa povečal. Za odrejeno prepoved vznemirjanja bi moralo biti to take narave, da tožniku otežuje uporabo njegove nepremičnine preko običajnih krajevnih razmer in mu toženčevo ravnanje povzroča znatnejšo škodo. Dejstva, da pod tožnikovo nepremičnino poteka kanalizacijski vod, še ni mogoče opredeliti kot imisijo, zaradi katere bi bil tožnik upravičen do sodnega varstva. Mirno uživanje tožnikove lastninske pravice ni ogroženo. Končno je tožbeni zahtevek nesklepčen in neizvršljiv. Toženec spušča fekalije, fekalne in druge odpadne vode v kanalizacijo na svoji parceli, ne pa na parcelo tožnika. Iz toženčeve parcele se kanalizacijska cev priključi na parcelo M. Š., ki tožencu nikoli ni prepovedala uporabe kanalizacije. Služnost kanalizacijskega voda v breme njegove parcele in v korist toženčeve je zato nedvomno priposestvovana. Tožbeni zahtevek je torej napačno postavljen in bi ga moralo sodišče že iz tega razloga zavrniti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje toženčevim pritožbenim trditvam. Poudarja, da je toženec v prejšnjem sojenju le pavšalno navedel, da je služnost že priposestvoval. Novi dokazi, ki jih je ponudil tožnik v ponovljenem sojenju, zato niso bili prepozni. Toženec šele v pritožbi prvič trdi, da preostali solastniki gospodujoče nepremičnine niso vedeli za tožnikovo nasprotovanje izvrševanju služnosti. Uporaba kanalizacije je bila sporna že v letu 2009, o čemer sta bila seznanjena tako toženec kot njegov oče. Tožnikovega soglasja za uporabo kanalizacije nikoli nista pridobila. Ni treba, da hkrati z vznemirjanjem lastninske pravice nastaja tudi škoda. Tudi cev na parceli M.Š. vodi na tožnikovo parcelo, toženčevi izpusti pa se gotovo ne ustavijo na vmesni parceli. Končno ima toženec dostop do javnega kanalizacijskega voda na drugi strani svoje parcele.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč (v 3. in 12. točki obrazložitve) dovolj izčrpno in tudi pravilno pojasnilo, zakaj je naknadno predložene tožnikove listinske dokaze upoštevalo kot dopustne novote, tako da je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Toženčev očitek, da je sodišče prezrlo njegov ugovor prekluzije, po navedenem nima podlage.

6. Pritožbeni dvom o sklepčnosti tožbe in izvršljivosti sodbe je odveč. Sodba namreč tožencu ne nalaga odklopa iz kanalizacijskega omrežja, pač pa mora toženec prenehati s spuščanjem fekalnih in drugih odpadnih voda na tožnikovo parcelo, kar pomeni tudi v kanalizacijski vod, ki poteka pod njenim površjem. Takšne opustitve ni mogoče enačiti s poslom, ki presega redno upravljanje solastne stvari, zato toženec zanjo ne potrebuje soglasja drugega solastnika. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnik moral poleg toženca tožiti tudi toženčevega očeta. Že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu (I Cp 3323/2012 z dne 29.5.2013; 6. točka obrazložitve) je bilo pojasnjeno, da v tem primeru ne gre za nujno sosporništvo na strani tožene stranke. Zatrjevano priposestvovanje sporne stvarne služnosti, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo kot predhodno vprašanje, ne more imeti nobenega vpliva na procesno legitimacijo. Odločitev o predhodnem vprašanju namreč spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Brez pomena je tudi pritožbena trditev, da toženec odplak ne spušča na tožnikovo parcelo, temveč v kanalizacijsko omrežje, ki vodi na parcelo M.Š.. Bistveno je pač, da se kanalizacijski vod, ki poteka po njeni parceli, priključi na tožnikov kanalizacijski vod. To pomeni, da se odplake s toženčeve nepremičnine vendarle stekajo na (oziroma pod) tožnikovo nepremičnino. Tožniku torej ni mogoče odrekati zahtevanega pravnega varstva v razmerju do toženca.

7. Dokazni postopek je jasno pokazal, da toženec niti toženčev oče za tako urejeno odvajanje fekalnih in odpadnih voda preko tožnikove nepremičnine nista pridobila tožnikovega soglasja. Toženec se ne more uspešno sklicevati na soglasje M.Š. in njenega moža. Njuno ravnanje tožnika v ničemer ne zavezuje. Z zatrjevanim priposestvovanjem sporne stvarne služnosti v breme parcele M.Š. toženec pač ni mogel pridobiti služnosti tudi v breme tožnikove parcele.

8. Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, je celovita, natančna, logična in prepričljiva. Izpoved priče J.J., da je Krajevna skupnost D. pred izgradnjo kanalizacije pridobila vsa potrebna soglasja vseh lastnikov, je presplošna in zato nima zadostne dokazne vrednosti, posebej še, ker je ni mogoče preveriti. Dejstvo, da v arhivu KS D. manjkajo soglasja lastnikov zemljišč ravno za S. ulico, lahko škodi le tožencu in ne tožniku, upoštevaje dokazno breme v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem sporne stvarne služnosti. Materialnopravno zgrešeno je zato pritožbeno stališče, da je v tem primeru za priposestvovanje zadoščala že desetletna doba izvrševanja služnosti. Kot je tožencu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi moralo izvrševanje služnosti trajati 20 let, ne da bi mu tožnik nasprotoval. Ta pogoj v obravnavanem primeru brez dvoma ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov namreč dovolj zanesljivo ugotovilo, da se je tožnik uprl izvrševanju služnosti še pred potekom predpisane priposestvovalne dobe. O tem je lahko sklepalo iz vsebine poslanih tožnikovih pisem tožencu ter skladnih izpovedi tožnika in priče M.Š., navsezadnje pa tudi iz izpovedi priče M. C., toženčevega očeta. Neprepričljivo je pritožbeno pojasnilo, da se je toženčev oče ob zaslišanju zmedel, ko je izpovedal, da mu je toženec že spomladi 2010 potožil, da tožnik grozi z odklopom kanalizacije. Sodišče prve stopnje je prav na podlagi izpovedi toženčevega očeta upravičeno podvomilo o tem, da se je sporna služnost izvrševala pošteno. Pravilno je zaključilo, da ugotovljena zloraba zaupanja ni mogla privesti do pridobitve služnosti. Ob vsem tem vprašanje razširitve služnosti, do katerega se je v sodbi sicer dovolj prepričljivo opredelilo, niti ni bistveno. Na pritožbene trditve, da se obseg služnosti po odselitvi toženčevih staršev ni povečal, ampak zmanjšal, zato ni treba odgovarjati.

9. Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni pomisleki, s katerimi toženec poskuša relativizirati ugotovljeni poseg v tožnikovo lastninsko pravico. Za njegovo stališče, da bi moralo biti vznemirjanje take narave, da bi tožniku oteževalo uporabo njegove nepremičnine preko običajnih krajevnih razmer in mu povzročalo znatnejšo škodo, ni pravne podlage. Stvarnopravni zakonik v 99. členu daje lastniku varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Ni torej bistveno, če spornega posega ni mogoče opredeliti kot imisijo. Lastnik sme zahtevati prepoved vznemirjanja vedno, kadar si tretji na lastnikovi stvari lasti kakšno pravico, ali če gre za tak poseg, ki onemogoča ali otežuje rabo stvari oziroma izvrševanje lastninske pravice, pa si tretji pri tem ne lasti nobene pravice. V obravnavanem primeru ni dvoma, da si toženec s sklicevanjem na sporno služnost lasti stvarno pravico na tožnikovi nepremičnini. Očitno je torej, da gre za pravnorelevantno vznemirjanje tožnikove lastninske pravice, ki je protipravno in obenem trajno oziroma ponavljajoče se, zato je tožnik upravičen do sodnega varstva z zahtevano vsebino.

10. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji popolno in pravilno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

11. Toženec je s pritožbo propadel, zato mora svoje stroške zanjo kriti sam. Hkrati pa mora po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo. Skupaj znašajo 568,03 EUR, upoštevaje vrednost spornega predmeta in Odvetniško tarifo, obsegajo pa nagrado za postopek (465,60 EUR - tar. št. 3210) in 22 % DDV. Če bo toženec zamujal s plačilom, bo tožniku poleg navedenega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).