Jedro

Ni pomembno, da je bila terjatev tožeče stranke, za katero kot solidarni dolžnik odgovarja tudi tožena stranka, priznana v stečajnem postopku dolžnika. V skladu s prvim odstavkom 395. člena OZ bi bila tožena stranka prosta svoje obveznosti le v primeru, če bi bila terjatev že poplačana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.193,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42714/2010 z dne 30. 3. 2010 obdržalo v veljavi v delu, s katerim je dolžniku (toženi stranki) naloženo, da mora plačati glavnico v višini 136.737,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 dalje in stroške izvršilnega postopka. V delu, s katerim je dolžniku (toženi stranki) naloženo, da mora plačati glavnico v višini 126.888,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2010, pa je prvostopenjsko sodišče s sklepom razveljavilo navedeni sklep o izvršbi in v tem delu postopek ustavilo. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi zoper sklep pa je delno ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških pravdnega postopka. Odločilo je, da nosi tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka vlaga tožena stranka. Uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi bilo podano nasprotje med pisno izjavo priče B. B. in med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini te listine. Višje sodišče je zapisalo, da navedena priča ni zapisala, da se je tožeča stranka poplačala s poslovnimi prostori, pač pa, da je bil sklenjen dogovor o plačilu s sredstvi, ki bi jih družba G. d.o.o., pridobila s prodajo poslovnih prostorov, do česar pa ni prišlo. Revident opozarja, da nikoli ni trdil, da je priča zapisala, da se je tožeča stranka poplačala s poslovnimi prostori, pač pa je navedel, da iz izjave te priče izhaja, da je bilo na enem od sestankov v letu 2011 dogovorjeno, da se terjatve tožeče stranke v celoti poplačajo s poslovnimi prostori v poslovno-stanovanjskem objektu D. Priča je torej izrecno povedala, da je bil dosežen dogovor o plačilu terjatve tožeče stranke, in ne le, da so potekali dogovori o poplačilu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. S sklenitvijo dogovora o poplačilu, ki ga je omenila priča B. B., je bila po prepričanju revidenta izpolnjena obveznost družbe M., d.o.o., do tožeče stranke, ki je izhajala iz pogodbe o faktoringu z dne 21. 8. 2008. Če tožeča stranka dogovora ni realizirala, to po mnenju revidenta ne pomeni, da dolg družbe M., d.o.o., oziroma tožene stranke, ki je prevzela poroštvo za obveznosti te družbe, obstaja še naprej. Opozarja še, da tožeča stranka razpolaga z dvema izvršilnima naslovoma (prijavila je terjatev v stečajnem postopku nad družbo M., d.o.o., ter v stečajnem postopku nad družbo G. d.o.o., ki je bila v celoti priznana), zato ni upravičena te iste terjatve terjati še od tožene stranke. Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila in priglasila stroške odgovora na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka kot faktor (prevzemnik terjatve) z družbo M., d.o.o., kot odstopnikom terjatev dne 21. 8. 2008 sklenila Pogodbo o faktoringu, na podlagi katere je družba M., d.o.o., odstopila faktorju svoje terjatve do družbe V., d.o.o., v višini 263.625,81 EUR. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da jamči odstopnik faktorju za izterljivost terjatev do posameznega dolžnika ter da sme faktor, ne da bi se spustil v spor z dolžnikom, odstopiti od nakupa terjatve, če ni poplačan ob dospelosti (priloga A2). Družba G. d.o.o., je dne 12. 5. 2010 s pravdnima strankama sklenila Pogodbo o pristopu k dolgu in načinu njegove poravnave. Za obveznosti odstopnika do faktorja se je kot solidarni porok zavezala tudi tožena stranka, ki je kot avalist podpisala menico glavnega dolžnika M., d.o.o., izdano v korist tožeče stranke kot meničnega upnika (prilogi A13 in A14). Ker družba V., d.o.o., ob zapadlosti ni zagotovila sredstev za plačilo svojih obveznosti, je tožeča stranka (med drugim) vložila predlog za izvršbo zoper toženo stranko.

7. V skladu z 31. členom Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) odgovarja avalist enako kot glavni dolžnik, za katerega je porok, njuna obveznost pa je po 46. členu ZM solidarna. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika).

8. Glede na povzeto pravno podlago sta sodišči pravilno zaključili, da ni pomembno, da je bila terjatev tožeče stranke, za katero kot solidarni dolžnik odgovarja tudi tožena stranka, priznana v stečajnem postopku nad družbama M., d.o.o., in G. d.o.o. Tožena stranka bi bila prosta svoje obveznosti le v primeru, če bi bila vtoževana terjatev že poplačana.

9. Neutemeljen je tudi očitek procesne kršitve (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz pisne izjave priče B. B., ki jo je sodišče pravilno povzelo, izhaja, da je bil sklenjen dogovor o plačilu terjatve tožeče stranke s sredstvi, ki bi jih družba G. d.o.o., pridobila s prodajo poslovnih prostorov. Ni pa priča navedla, kot je pravilno ugotovilo višje sodišče, da se je terjatev tožeče stranke na ta način tudi poplačala. Le-to pa bi bilo, kot rečeno, edino relevantno pri presoji odgovornosti tožene stranke kot solidarnega dolžnika.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

11. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 2.193,56 EUR (nagrada za postopek z revizijo v višini 1.778,00 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV). Tožena stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.