Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za uvedbo razlastitvenega postopka, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

S sklicevanjem na predhodno obrazložene revizijske razloge, revidenti niso izpostavili in konkretizirali pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (revidenti) po odvetniku vložili pravočasno revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Hkrati z revizijo vlagajo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, in predlagajo, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad z dne 10. 6. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se v korist Mestne občine ... uvede razlastitveni postopek za tam navedene nepremičnine. Tožena stranka je z odločbo z dne 28. 10. 2009, zavrnila pritožbo revidentov.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Revidenti zatrjujejo, da gre za vrednost spora, ki znaša več kot 1.000.000,00 EUR. Ker gre v obravnavani zadevi za uvedbo razlastitvenega postopka, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009. 6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (X Ips 131/2010, X Ips 116/2010, X Ips 464/2009, X Ips 115/2009, X Ips 372/2009), ki temelji na primerni uporabi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, gre za pomembno pravno vprašanje le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ter glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 554/2007, X Ips 550/2007, X Ips 115/2009) mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Izpolnjevanje pogoja po 2. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 revidenti utemeljujejo z navedbo, da so s predhodno obrazloženimi revizijskimi razlogi utemeljili, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navajajo še, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, kdaj je izkazan javni interes za uvedbo postopka razlastitve. Sklicujejo se na odločbi Vrhovnega sodišča I Up 1414/2005 in X Ips 644/2006. Zatrjujejo tudi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, saj naj bi izpodbijana odločitev glede pomembnega pravnega vprašanja, uporabe drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, ki omejuje vložitev zahteve za uvedbo razlastitvenega postopka na rok štirih let po uveljavitvi prostorskega akta, odstopala od sodne prakse drugih sodišč. V zvezi s tem se sklicujejo na odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 1939/2007 in odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 60/2009 in I Up 306/2005. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti s sklicevanjem na predhodno obrazložene revizijske razloge pomembnega pravnega vprašanja, zaradi katerega naj bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo, niso izpostavili in konkretizirali. Prepis zakonskega besedila in obširna obrazložitev revizijskih razlogov, iz katere Vrhovno sodišče ne more nedvoumno ugotoviti, katero pomembno pravno vprašanje imajo revidenti v mislih, namreč ne nadomešča trditvenega bremena revidentov in njihove dolžnosti, da pomembno pravno vprašanje konkretizirajo in izpostavijo na način, opisan v 7. točki te obrazložitve. Pravni vprašanji, izkazanost javnega interesa in uporaba drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, glede katerih revidenti zatrjujejo odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje, pa glede na to, da je Vrhovno sodišče o njih že odločilo, tudi nista več pomembni pravni vprašanji (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 6/2008, X Ips 47/2009, X Ips 464/2009, X Ips 123/2010, X Ips 131/2010).

9. Revidenti tudi niso izkazali zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja izkazanosti javnega interesa in uporabe drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Vrhovno sodišče je v odločbah, na katere se revidenti sklicujejo, zavzelo jasno stališče, da je javni interes za uvedbo razlastitvenega postopka za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture izkazan že, če je objekt predviden v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, kot to določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Ker je tudi v obravnavani zadevi v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da se zemljišča, za katere je uveden razlastitveni postopek, nahajajo v občinskem lokacijskem načrtu in so potrebna za gradnjo komunalne infrastrukture, ki je del gospodarske javne infrastrukture, zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v tem delu ni izkazan.

10. Sklicevanje revidentov na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede uporabe določbe drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 pa je, glede na vsebino obravnavane zadeve, pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje in pred njim oba upravna organa svoje odločitve v obravnavani zadevi niso oprli na določbo drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, ki se je glede na določbo prvega odstavka 103. člena ZPNačrt prenehala uporabljati 28. 4. 2007, to je pred vložitvijo obravnavane zahteve za uvedbo postopka razlastitve, zato so navedbe revidentov v tej smeri pravno nepomembne.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija v obravnavani zadevi tudi ni dovoljena iz razloga po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je sicer revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Vendar revidenti z navedbo, da zemljišča potrebujejo sami in njihova družba za gradnjo novih poslovnih, proizvodnih in gostinskih prostorov in da jim zaradi tega, ker za ta namen ne morejo nemoteno izvrševati lastninske pravice, nastaja škoda najmanj v vrednosti 1.000.000,00 EUR, zelo hudih posledic v smislu citirane določbe ZUS-1 niso izkazali. Za navedbe namreč niso predložili nobenih listinskih ali drugih dokazov. Vrhovno sodišče ob tem še poudarja, da je razlastitev dovoljena tako po Ustavi RS kot po Zakonu o urejanju prostora – ZUreP-1, ki natančno določa postopek razlastitve in sklenitve sporazuma med razlastitvenim upravičencem in razlaščencem o odškodnini oziroma nadomestilu, torej zaradi odprave posledic, ki bi jih razlaščenec utrpel zaradi razlastitve. Nezmožnost gradnje, ki jo revidenti zatrjujejo, pa tudi ni posledica izpodbijanega akta, temveč tega, da so zemljišča po planskem aktu predvidena za gradnjo cestnega omrežja.

12. Ker revidenti niso izkazali zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

13. Zaradi zavrženja revizije tudi niso več podane procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe, saj je v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 začasno odredbo mogoče izdati le do odločitve o reviziji. Ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 je zato Vrhovno sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.