Jedro

Tudi s potekom roka, iz 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, ni prenehala veljavnost prostorskih aktov, tudi v času veljavnosti določbe o roku. S to določbo je bil uveljavljen splošen rok za uveljavljanje zahtev za razlastitev. S prenehanjem veljavnosti določbe 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 pa so veljavni prostorski akti, ker je odpadla omejitev vezana na rok, podlaga za uresničitev gradbenih namenov, za katere je potrebna razlastitev.

Urejanje prostora je ustavno dopustno. Uživanje lastninske pravice je zagotovljeno v okviru njene gospodarske socialne ali ekološke funkcije. Lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, je do odvzema oziroma uresničitve gradbenega namena bila tožečim strankam zagotovljena, kot izhaja iz njene dejanske rabe. Uresničitev poslovnih načrtov na nepremičninah pa je vezana na prostorsko načrtovanje in jih brez tega tožeča stranka ne bi mogla uresničiti, niti v obliki kot jo opisuje v tožbi izsiliti, tudi če do obravnavanega posega ne bi prišlo. Ugovor je zato sam po sebi kontradiktoren.

Obravnavane nepremičnine so namenjene za izgradnjo zunanjih površin – delov cest (oziroma zelenic, ki so del ceste), torej za objekt komunalne infrastrukture, ki je del gospodarske javne infrastrukture. Ob tej ugotovitvi pa je nerelevantno, da so športnemu objektu priključeni tudi drugi objekti (trgovine). Organ je bil dolžan presojati zgolj javno korist za razlastitev nepremičnin, ki so v postopku prizadete.

Po obstoječi praksi se pri tehtanju sorazmernosti ne tehta bodočih načrtov razlaščenca. Kot je sodišče navedlo že pri presoji Odloka pa prostorsko načrtovanje tudi ni v rokah tožeče stranke ter je zato tehtanje javne koristi z nekimi bodočimi negotovimi načrti razlaščenca tudi nemožno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v korist ..., na podlagi ugotovljene javne koristi, uvedel razlastitveni postopek ter razlastitev nepremičnin parc. št. 2240/2 – travnik v izmeri 2661 m2, parc. št. 2240/3 – travnik v izmeri 2384 m2 in parc. št. 2240/4 – travnik v izmeri 68 m2, vse vpisane v vl. št. 1164 k.o. ..., ki so v solasti tožečih strank (1. točka izreka); ugotovil, da je dokončnost odločbe podlaga za zaznambo uvedbe začetka razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo (2. točka izreka); ter da do pravnomočnosti ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaja razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaja tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja, pravni posel, sklenjen v nasprotju s to odločbo pa je ničen (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je javna korist izkazana. Nepremičnini parcela 2240/3 in 2240/4 k.o. ... ležita delno na območju še veljavnega Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto – BT3/1 (Uradni list RS, št. 72/98) in delno v območju urejanja Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Športno rekreacijskega parka Stožice (Uradni list RS, št. 57/2008). Gradnja ceste in izvedba potrebnih komunalnih ureditev sta predvideni na celotnem delu zemljišč parc. št. 2240/2, 2240/3 in 2240/4, vse k.o. ..., ki vse po zemljiškoknjižnem izpisku predstavljajo travnike, v naravi pa parc. št. 2240/2 k.o. ...: delno cestni svet (naslov ..., ...), delno njive (vrtički), travnik; parc. št. 2240/3 k.o. ... delno cestni svet (naslov ...), delno travnik; parc. št. 2240/4 k.o. ... – travnik. Zavrača ugovor razlastitvenega zavezanca, ki ga ta utemeljuje na roku štirih let po uveljavitvi prostorskega akta po 2. odstavku 95. člena ZUreP-1 z določbami Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt). Navaja, da Odlok o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto – BT3/1 še vedno velja glede na določbo 3. odstavka 96. člena ZPNačrt, ki določa, da do uveljavitve občinskih prostorskih načrtov ostanejo v veljavi prostorski akti občine, ki jih je ta sprejela na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ker je bil Odlok o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto – BT3/1, sprejet na podlagi ZUNDPP, ta določba ZPNačrt velja tudi zanj. Potekel pa tudi ni rok za sprejem občinskega prostorskega načrta, zato tudi še ni potekla veljavnost spornega Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto – BT3/1, ki je bil sprejet na podlagi ZUNDPP (5. in 6. odstavek 96. člena ZPNačrt). Nepremičnine se razlaščajo za namen gradnje oziroma prevzem objekta oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, ki je kot izkazani namen razlastitve opredeljena v 1. točki 1. odstavka 93. člena ZUreP-1; da se na podlagi 3. odstavka 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist za nepremičnine v 1. odstavku istega člena tega zakona izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Nepremičnin parc. št. 2240/2 in 2240/3 k.o. ... sta navedeni v 6. členu občinskega podrobnega prostorskega načrta, v nadaljevanju - OPPN za območje Športno rekreacijskega parka Stožice, o katerem je pod točko 1 določen obseg OPPN. Meja OPPN, ki je opredeljena v 2. točki OPPN, ki se nanaša na zemljišče parc. št. 2240/2 in 2240/3 k.o. ... je grafično opisana.

Drugostopni organ je pritožbo tožečih strank zavrnil (1. točka izreka); zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pri tožniku (2. točka izreka); odločil, da so pritožniki dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,90 EUR (3. točka izreka). V obrazložitvi je zavrnil ugovor glede roka za izvedbo postopka razlastitve ter ugovor glede neizkazane javne koristi. Odločitev o stroških pa je utemeljil na 1. odstavku 114. člena ZUP, odmeril pa jo je na stališču, da gre za ocenljiv spor, pri tem pa je izhajal iz ponudbe, ki jo je razlastitveni upravičenec ponudil razlastitvenim zavezancem.

Tožeča stranka izpodbija odločitev zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da iz izpodbijanih odločb izhaja, da sta pravna podlaga razlastitve dva Odloka. Odločitev je materialno pravno napačna, ker je oprta na določbo 1. odstavka 103. člena ZPNačrt, ki je določil prenehanje uporabe določbe 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. ... zahteve ni podala ne v 4 letih od pričetka veljavnosti Odloka za Štajersko cesto, ne v 4 letih od pričetka veljavnosti ZUreP-1. Glede na navedeno ni izpolnjena osnovna predpostavka za izdajo upravnih odločb o razlastitvi. ZPNačrt ne more posegati v materialnopravno stanje za čas pred pričetkom njegove veljavnosti. Vsakršna drugačna odločitev bi bila neustavna, saj bi kršila ustavno načelo prepovedi retroaktivne veljave zakonov. Tožeča stranka je pridobila pravico, da se jo lahko na podlagi Odloka za Štajersko cesto razlasti najkasneje v 4 letih, to je do dne 1. 1. 2007. V kolikor bi sodišče menilo, da 1. odstavek 103. člena in 3. odstavek 96. člena ZPNačrt ponovno vzpostavljata možnost ..., da zahteva razlastitev na podlagi Odloka za Štajersko cesto, opozarjajo, da sta navedeni določili ZPNačrt neustavni. Lastninska pravica je v pravnem redu Republike Slovenije opredeljena kot najširša pravica stvarnega prava in temeljna človekova pravica. Omeji se lahko samo pod pogoji, ki jih določa zakon. Situacija, kakršno je glede na pravna nadziranja upravnih organov prve in druge stopnje prinašata 1. odstavek 103. člena in 3. odstavek 96. člena ZPNačrt je pravno nevzdržna, saj tako upravičenje ... ne bi bilo vezano na nikakršen rok. Tožeča stranka je imela načrt v nepremičnino veliko investirati, in ustvariti poslovno dejavnost, ki bi ji prinašala dohodek in dobiček. Nadalje tožeče stranke menijo, da v predmetnem primeru ni izkazana javna korist kot predpogoj za razlastitev. Poseg v lastninsko pravico tožečih strank na podlagi obeh Odlokov, v obravnavanem primeru ni nujno potreben, saj bi ... dostop v območje Športno rekreacijskega parka Stožice lahko zagotovila neposredno s krožišča (rondoja) Tomačevo ali s cest, ki vodijo ob stanovanjski soseski BS3. Navedene poti do Športnega parka Stožice so najkrajše in najučinkovitejše, ob enem pa so vsa, za to potrebna zemljišča že v lasti ... ali ... . V zvezi s tem predlaga angažiranje neodvisnega sodnega izvedenca urbanistične stroke, ki naj ugotovi nujnost dostopa preko nepremičnin. Nadalje je iz razlastitvenih elaboratov tožeče stranke in iz Odloka za športni park Stožice razvidno, da pri nameri ... ne gre za razlastitev, ki bi bila v javnem interesu. Tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 sicer določa, da se šteje, da je javna korist izkazana, če so nepremičnine predvidene v občinskem lokacijskem načrtu, vendar pa pri navedeni določbi ne gre za neizpodbojno domnevo in je javnost interesa razlastitve vsekakor podvržena presoji sodišča. Vsaka drugačna odločitev bi pomenila, da bi upravičenci enostransko razglasili katerokoli nepremičnino za potrebno v smislu izmišljenega javnega interesa. Iz 9. člena Odloka za Športno rekreacijski park Stožice je razvidno, da bo območje Športno rekreacijski park Stožice namenjeno ureditvi športno rekreacijskega parka s stadionom, športno dvorano in trgovinsko poslovnim objektom s pripadajočimi parkirnimi površinami ter zelenimi in utrjenimi površinami. Pri navedenih objektih tako že na prvi pogled ne gre za objekte javne infrastrukture oziroma druge objekte iz 93. člena ZUreP-1. Športni objekti in drugi objekti niso v javnem interesu v smislu določb 93. člena ZUreP-1, v kolikor bi bili, bi bili opredeljeni v tem členu. Še posebej to niso trgovinski objekti. Gre za objekte, ki ne prinašajo javne koristi, ampak zgolj zasebne koristi. V predmetnem primeru tudi ne gre za gospodarsko javno infrastrukturo v smislu gospodarske infrastrukture, ki je kot takšna določena z Odlokom ... . Določilo 2. člena ZUreP-1 je v delu, ko določa, da je gospodarska javna infrastruktura tudi tista gospodarska infrastruktura, ki je kot taka določena z zakonom ali Odlokom lokalne skupnosti, neustavno. 69. člen Ustave RS namreč določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji zgolj v javno korist in torej ne v kakršnokoli gospodarsko korist, ki jo z aktom enostransko določi ... Lastninska pravica tožečih strank je povsem enakovredna lastninski pravici ... oziroma zasebnih gospodarskih družb, ki bodo poslovale v okviru Športno rekreacijski park Stožice. Domnevna javna korist pa tudi ni v sorazmerju z načrtovanjem in posegi v lastninsko pravico tožeče stranke. Tožeča stranka namerava na svojih nepremičninah razširiti obstoječo mesarsko – pridelovalno in gostinsko dejavnost. Obstoječa hladilnica je postala premajhna, saj ne omogoča zorenja in potrebujejo nove poslovne prostore. Nove prostore potrebujejo tudi za dejavnost, ki se opravlja pod nazivom ... . Upravna organa sta materialno pravno napačno odločila tudi v delu, ko sta svojo odločitev oprla na razlastitveni elaborat .... Vsebina slednjega namreč ne izpolnjuje minimalnih pogojev iz 2. odstavka 98. člena ZUreP-1. Ta bi moral vsebovati natančen obseg nepremičnin, glede katerih je bila predlagana razlastitev, pri čemer območje predlagane razlastitve ne bi smelo presegati meje, določene z lokacijskim načrtom. Ker razlastitveni postopek v delu, v katerem se nanaša na Odlok za Štajersko cesto, ni več mogoč, saj je prepozen, bi moral upravni organ zahtevo ..., vsaj v tem delu kot prepozno zavreči. Ker je ... svoj predlog na nepremičninah v neznanem (neopredeljenem delu) utemeljeval na prekludiranem Odloku za Štajersko cesto, v preostalem neznanem (neopredeljenem) delu pa z Odlokom za Športno rekreacijski park Stožice, bi moral razlastitveni elaborat ... vsebovati tudi natančen načrt parcelacije oziroma predvidene parcelacije. V svojem elaboratu bi moral ... natančno razmejiti, kateri del spornih nepremičnin naj se razlasti na podlagi Odloka za Štajersko cesto in kateri del nepremičnin na podlagi Odloka za Športno rekreacijski park Stožice, za kar pa bi bilo potrebno že ob izdelavi spornega elaborata opredeliti natančen načrt parcelacije nepremičnin. V skladu z navedenim pa je pravno napačen tudi sklep drugostopnega organa o stroških postopka, ki ga bo potrebno upoštevajoč odločitev sodišča razveljaviti in spremeniti. Predlagajo, da sodišče opravi narok za glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze, odpravi odločbi upravnih organov ter izbriše zaznambo začetka razlastitvenega postopka ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku ... navaja, da je bil predlog za razlastitev vložen pravočasno. V zvezi z obstojem javne koristi poudarja, da se zemljišče, ki je predmet razlastitve, nahaja na trasi nove cestne povezave, v prostorski enoti C3, kjer je predvidena nova mestna vpadnica kot eden glavnih dovozov v območje, ki ga obdeluje OPPN za območje Športno rekreacijski park Stožice. Načrtovani obseg Štajerske ceste bo potekel med krožnim križiščem Tomačevo in Kranjčevo ulico in bo potekal v loku. S krožnim križiščem se bosta na Štajersko cesto priključevala še podaljška Baragove ceste in Kranjčeve ulice. Vse tri parcele bodo predstavljale zunanje površine – dele ceste. Sočasno z gradnjo ceste pa se bo izvajala tudi gradnja komunalnih vodov in naprav. Cesta pa je objekt javne gospodarske infrastrukture. V zvezi z izpodbijanjem javne koristi ... prvenstveno kot prepozen ugovarja večini trditev, ki jih je tožeča stranka izpostavila šele v tem postopku. Tudi če drži, da je domneva obstoja javne koristi izpodbojna, tožeče stranke veže postopkovno pravilo, da morajo dejstva in dokaze navajati v postopku na prvi stopnji, kot izhaja iz 3. odstavka 30. člena ZUS-1. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma je med strankami sporno, ali je Odlok za Štajersko cesto veljavna pravna podlaga uvedene razlastitve. Odlok za Štajersko cesto je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 72 dne 23. 10. 1998, na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju: ZUNDPP). ZPNačrt je v 1. odstavku 103. člena določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati določbe 1. - 16. člena 2. odstavka 95. člena, 167. - 180. člena in 182. - 191. člena ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Določba glede roka za vložitev zahteve za razlastitev, ki je določen v 2. odstavku 95. člena ZUreP-1, zato ne more biti več pravna podlaga za ugovor. Tožeča stranka namreč utemeljuje svoj ugovor ravno na podlagi 4-letnega roka, ki ga je vseboval 2. odstavek 95. člena ZUreP-1, in ki naj bi potekel pred vložitvijo zahteve za razlastitev. Vendar tudi s potekom roka, iz 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 ni prenehala veljavnost prostorskih aktov, tudi v času veljavnosti določbe o roku. S to določbo je bil uveljavljen splošen rok za uveljavljanje zahtev za razlastitev. S prenehanjem veljavnosti določbe 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 pa so veljavni prostorski akti, ker je odpadla omejitev vezana na rok, podlaga za uresničitev gradbenih namenov, za katere je potrebna razlastitev. Razlaga, kot jo ponuja tožeča stranka, da gre za retroaktivno uporabo predpisa, je napačna. Kot že zgoraj rečeno določba 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, ni določila prenehanja veljavnosti prostorskega akta. S potekom roka iz 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, tožeča stranka tudi ni pridobila pravice, da bi po poteku roka razlastitev ne bila več možna na podlagi Odloka o Štajerski cesti. Za kakšno pravico naj bi šlo (po pravni podlagi) sicer iz tožbe jasno ne izhaja, kot pa je sodišče poudarilo, je s prenehanjem veljavnosti določbe o roku, imela ... podlago za vložitev pravočasne uvedbe za razlastitev. V zadevi ne gre torej za vprašanje pridobljene pravice tožeče stranke, pač pa za vprašanje pravočasnosti zahteve, glede na 2. odstavek 95. člena ZUreP-1. Zahteva pa je bila pravočasno vložena, na podlagi veljavnega prostorskega akta.

Tožeča stranka nadalje uveljavlja protiustavnost 1. odstavka 103. člena in 3. odstavka 96. člena ZPNačrt. Po določbi 69. člena Ustave se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Določba varuje lastninsko pravico, ki je najširša pravica stvarnega prava. Kot razume sodišče ugovor tožeče stranke, s katerim uveljavlja protiustavnost določb, tožeča stranka meni, da gre z ureditvijo v prostorskem aktu, ki ima lahko za posledico razlastitev, pri čemer ta možnost ni vezana na rok, za protiustaven poseg, ker je s prostorskim aktom omejena pravica rabe in uživanja nepremičnin. Sodišče ugovoru ne more slediti. Urejanje prostora je ustavno dopustno. Uživanje lastninske pravice je zagotovljeno v okviru njene gospodarske socialne ali ekološke funkcije. Lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, je do odvzema oziroma uresničitve gradbenega namena bila tožečim strankam zagotovljena, kot izhaja iz njene dejanske rabe. Uresničitev poslovnih načrtov na nepremičninah pa je vezana na prostorsko načrtovanje in jih brez tega tožeča stranka ne bi mogla uresničiti, niti v obliki kot jo opisuje v tožbi izsiliti, tudi če do obravnavanega posega ne bi prišlo. Ugovor je zato sam po sebi kontradiktoren.

Neutemeljen je tudi ugovor, da za obravnavano razlastitev ni izkazana javna korist. Po 2. odstavku 92. člena ZUreP-1 je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Tožeče stranke svoj ugovor utemeljujejo, da poseg v lastninsko pravico ni nujno potreben, saj bi ... dostop v območje Športno rekreacijskega parka Stožice lahko zagotovila neposredno s krožišča s Tomačevo cesto ali s cest, ki vodijo ob stanovanjski soseski BS3. Po mnenju tožečih strank so navedene poti do športnega parka najkrajše in najučinkovitejše, obenem pa so vsa za to potrebna zemljišča že v lasti ... ali ... . Sodišče navedenega ugovora ne more upoštevati, ker gre za tožbeno novoto. Tožeča stranka je imela v postopku možnost izpodbijati podanost javne koristi in je podanosti javne koristi tudi ugovarjala, na postavljene ugovore je bilo v postopku tudi odgovorjeno. Sodišče navedenih dejstev, s katerimi ponovno izpodbija podanost javne koristi, zato ne more upoštevati.

Tožeča stranka izpodbija podanost javne koristi pri obravnavani razlastitvi tudi, ker naj ne bi bila v javnem interesu. Gre za vprašanje podanosti gradbenih namenov, kot so določeni v 93. členu ZUreP-1. Tožeča stranka opozarja, da je iz 9. člena Odloka za Športno rekreacijski park Stožice razvidno, da bo območje Športno rekreacijskega parka Stožice namenjeno ureditvi Športno rekreacijskega parka s stadionom, športno dvorano in trgovinsko poslovnim objektom s pripadajočimi parkirnimi površinami ter zelenimi in utrjenimi površinami. Pri teh objektih ne gre za objekte javne infrastrukture oziroma druge objekte iz 93. člena ZUreP-1. Ugovor ni utemeljen. Sporni objekti so v javnem interesu, gre za namen predviden v 1. točki 1. odstavka 93. člena ZUreP-1. Obravnavane nepremičnine so namenjene za izgradnjo zunanjih površin – delov cest (oziroma zelenic, ki so del ceste), torej za objekt komunalne infrastrukture, ki je del gospodarske javne infrastrukture. Ob tej ugotovitvi pa je nerelevantno, da so športnemu objektu priključeni tudi drugi objekti (trgovine). Organ je bil dolžan presojati zgolj javno korist za razlastitev nepremičnin, ki so v postopku prizadete.

Tožeča stranka ugovarja tudi, da javna korist ni v sorazmerju z načrtovanjem in posegi v lastninsko pravico tožeče stranke, ker ta namerava na svojih nepremičninah razširiti obstoječo mesarsko – pridelovalno in gostinsko dejavnost. Ugovor ni utemeljen. Po obstoječi praksi se pri tehtanju sorazmernosti ne tehta bodočih načrtov razlaščenca. Kot je sodišče navedlo že pri presoji Odloka pa prostorsko načrtovanje tudi ni v rokah tožeče stranke ter je zato tehtanje javne koristi z nekimi bodočimi negotovimi načrti razlaščenca tudi nemožno. Navedena dejstva zato ne utemeljujejo nesorazmernost posega.

Tožeče stranke pa tudi nimajo prav, da razlastitveni elaborat ne vsebuje minimalnih zakonskih pogojev, kot jih določa 2. odstavek 98. člena ZUreP-1. Sodišče je ugotovilo, da sta oba Odloka (tudi sporni za Štajersko cesto) pravna podlaga za razlastitev. Vse parcele, ki so predmet razlastitve pa so natančno določene v razlastitvenem elaboratu, upoštevaje parcelacijo, ki je bila glede na sprejete odloke potrebna. Ker gre za enoten gradbeni namen po obeh odlokih, pa razmejitev po odlokih v razlastitvenem elaboratu ni bila potrebna.

Posledično, ker je bila pravilna odločitev prvostopnega organa je drugostopni organ tudi pravilno zavrnil pritožbo, stroške pa naložil tožečim strankam.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker odločitev prvostopnega organa temelji na popolni ugotoviti dejanskega stanja.

Zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ki sta ga uveljavljali tožeča stranka in stranka z interesom, je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.