Jedro

Tožnik je v prošnji navedel, da ga je v letu 2003 v njegovi izvorni državi BiH sledila policija zaradi posedovanja mamil, nagovarjali pa naj bi ga tudi mudžahedini; kar že iz prošnje očitno izhaja, da mu v svoji izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu Ženevske konvencije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1 in 86/05-odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.7.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je že na podlagi podatkov iz tožnikove prošnje za priznanje azila ugotovila, da tožniku zaradi domnevnega sledenja policije in domnevnega kontaktiranja z mudžahedini očitno ne grozi preganjanje v izvorni državi Bosni in Hercegovini.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo s sklepanjem tožene stranke, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje. Glede na njegovo izjavo v prošnji za priznanje azila, da mu je v letu 2003 začela slediti policija, da so mu našli v stanovanju zavojček droge in da je bil zaradi tega tudi obsojen, kontaktiral pa da je tudi z mudžahedini, je pravilno sklepanje tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje zaradi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tega sklepanja tožene stranke tožnik v tožbi niti ne izpodbija. Strinjalo se je tudi z razlago pojma preganjanje, kot ga je opredelila tožena stranka in se pri tem oprla na delo avtorja Jamesa C. Hatawayja in na Direktivo sveta Evropske unije, št. 2004/83/EC. Zavrnilo je tudi tožbene ugovore glede očitane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, in sicer zaradi pavšalnosti teh ugovorov. Na koncu je obrazložilo tudi svoje stališče za odločanje na seji, saj tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi lahko poiskal zaščito pri mednarodnih institucijah, če ni prejel pomoči pri domači policiji. S tem stališčem sodišče priznava, da domača policija v Bosni in Hercegovini ni sposobna opravljati svojih nalog in da tožnik ne more poiskati zaščite pri državnih organih v izvorni državi. Niti tožena stranka niti sodišče pa nista presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev azila iz humanitarnih razlogov in zato sodba v tem delu ne vsebuje razlogov. V tožbi je predlagal opravo glavne obravnave, predlagal je tudi dokaze in predloge tudi obrazložil, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe 2. odstavka 50. člena ZUS. Ker je že v tožbi grajal ugotovitev dejanskega stanja, bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo in izvesti predlagane dokaze.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da so v obravnavanem primeru bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Kadar obstoji eden od taksativno naštetih razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, se izvede v prvi vrsti tako imenovani pospešeni postopek, v katerem se ugotavlja le obstoj enega od navedenih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V 2. alinei 2. odstavka 35. člena, na katerega sta pravilno oprli svoji odločitvi sodišče prve stopnje in tožena stranka, je razlog za odločanje v tako imenovanem pospešenem postopku očitnost, da prosilcu za azil v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kar mora izhajati že iz njegove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Taka očitnost v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja že iz same prošnje za azil, saj je tožnik po letu in pol bivanja v Zagrebu (tako izhaja iz njegove prošnje) zaprosil za azil v Republiki Sloveniji zaradi dogodkov v letu 2003. Tedaj ga je obravnavala policija in tudi pravosodni organi zaradi najdene droge v njegovem stanovanju, ne pa zaradi njegove narodnosti, rase, političnega prepričanja, vere ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča že iz tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje zaradi razlogov, ki jih določa Ženevska konvencija.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, zlasti glede domnevno nezakonitega odločanja sodišča prve stopnje na seji. Tožnik je res v tožbi predlagal opravo glavne obravnave in tudi predlagal svoje zaslišanje, v pritožbi pa graja odločitev sodišča prve stopnje, da je odločilo na seji in ne na predlagani glavni obravnavi. Tožnik v tožbi namreč ni izpodbijal očitnosti neobstoja preganjanja v njegovi izvorni državi in ni zatrjeval, da bi bil preganjan zaradi njegove narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, torej ni zatrjeval preganjanja, relevantnega po Ženevski konvenciji za priznanje azila. Zato so bili izpolnjeni pogoji za odločanje v tako imenovanem pospešenem postopku, v katerem pa tožnika ni treba zaslišati, saj pristojni organ odloča le na podlagi podatkov, ki jih je prosilec zatrjeval in predložil ob podaji prošnje za azil. Ker neoprava glavne obravnave, kljub formalnemu predlogu, da se opravi, ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, po presoji pritožbenega sodišča ne obstoji uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS).

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.