Jedro

Iz razloga (morebitnega) zastaranja naknadnih zahtevkov sodišče ne sme odkloniti dovolitve spremembe tožbe, saj gre pri zastaranju za materialnopravno in ne procesno predpostavko. Sprememba tožbe nima vpliva na tek zastaralnih rokov.

Pri izdaji vmesne sodbe se obstoj škode ugotovi le s stopnjo velike verjetnosti.

V obravnavani zadevi je treba uporabiti pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, ki so za oškodovanca (tožečo stranko) ugodnejša kot pravila o splošni odškodninski odgovornosti. Prilagojena so namreč položaju strank v poslovnem razmerju, v katerem ena nastopa kot naročnik-laik, druga pa kot izvajalec profesionalne storitve, od katerega se pričakuje bistveno višji standard skrbnosti in strokovnosti

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 954,32 EUR, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke glede podlage utemeljen, s sklepom pa je dovolilo spremembo tožbe z dne 15. 5. 2009 in 23. 11. 2009. 2. Zoper navedeno sodno odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in da izpodbijani sklep spremeni tako, da sprememb tožbe ne dovoli, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano odločbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe

5. Na podlagi 185. člena ZPP je za spremembo tožbe potem, ko je tožba vročena toženi stranki, potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Edini kriterij za dovolitev spremembe tožbe, je torej presoja smotrnosti predlagane spremembe z vidika učinkov na dokončno ureditev razmerja med strankama. Le-ta je v obravnavanem primeru podan, saj je tožeča stranka z obema spremembama uveljavljala le nadaljnjo oziroma dodatno škodo iz istega škodnega dogodka. Iz razloga (morebitnega) zastaranja naknadnih zahtevkov sodišče ne sme odkloniti dovolitve spremembe tožbe, saj gre pri zastaranju za materialnopravno in ne procesno predpostavko. Sprememba tožbe nima vpliva na tek zastaralnih rokov, saj ne učinkuje za nazaj in je pravni položaj strank v zvezi s vprašanjem zastaranja zvišanega zahtevka enak, kot, če bi tožeča stranka namesto zvišanja obstoječega zahtevka vložila samostojno tožbo.

O pritožbi zoper sodbo

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo odločilo o podlagi tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Kadar gre za vmesno sodbo v odškodninskem sporu, mora sodišče, da lahko odloči o podlagi zahtevka, praviloma ugotoviti vse elemente civilnega delikta. Ker pa izdaja vmesne sodbe pomeni cepitev odločanja na odločanje o temelju in na odločanje o višini zahtevka, ki se v odškodninskem sporu pokriva s škodo kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, bi dosledno upoštevanje gornjega pravila pripeljalo do situacije, da izdaja vmesne sodbe v odškodninskih zadevah (kjer je običajno najbolj smotrna) sploh ne bi bila mogoča. Zato se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da se pri izdaji vmesne sodbe obstoj škode ugotovi le s stopnjo velike verjetnosti. V tej fazi postopka torej zadostuje, da sodišče ugotovi kot zelo verjetno, da je v posledici očitanih ravnanj tožeči stranki nastala (vsaj minimalna) škoda. Temu standardu je prvostopno sodišče zadostilo. Zato so pritožbene trditve, ki podrobno analizirajo porabo goriva na podlagi 150 potnih nalogov za obdobje od oktobra 2005 do marca 2009, poleg tega, da so pritožbene novote, v tej fazi odločanja nerelevantne. Na zelo verjeten obstoj (vsaj minimalne) škode je sodišče prve stopnje povsem pravilno sklepalo na podlagi ocene izvedenih dokazov.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba stoji na napačnih materialnopravnih izhodiščih tako glede uveljavljane odškodninske odgovornosti kot tudi glede porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. K temu jo je deloma zavedlo sodišče prve stopnje, ki je zahtevek nepravilno obravnavalo na podlagi pravil o splošni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki v letu 2003 kupila tovornjak in da je tožena stranka prevzela tudi redno servisiranje ter vzdrževanje tega vozila po opravljenem nakupu. Med strankama je torej obstajalo poslovno razmerje na podlagi podjemne pogodbe (619. člen OZ), in sicer pogodbe o servisiranju vozila, v okviru katere je tožena stranka po nalogu svojega principala-proizvajalca vozil izvajala tudi takoimenovane „campagnie“, t.j. izredne preglede vozil zaradi odprave tovarniških napak ali drugih nujnih posegov v skladu s poslovno politiko proizvajalca. V posledici zatrjevanega posega v vozilo na podlagi takšnega izrednega pregleda je tožeči stranki nastala zatrjevana škoda. V obravnavani zadevi je zato treba uporabiti pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (239. do 246. člen OZ), ki pa so za oškodovanca (tožečo stranko) ugodnejša kot pravila o splošni odškodninski odgovornosti. Prilagojena so namreč položaju strank v poslovnem razmerju, v katerem ena nastopa kot naročnik-laik, druga pa kot izvajalec profesionalne storitve, od katerega se pričakuje bistveno višji standard skrbnosti in strokovnosti. Tako npr. krivda sploh ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. 240. člen OZ z „okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti“ določa sfero tveganj, ki bremenijo podjemnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve. Protipravno ravnanje v poslovnem razmerju pa je vsako ravnanje, ki predstavlja kršitev poslovne obveznosti. Kršitev poslovne obveznosti je po vsebini bodisi neizpolnitev bodisi izpolnitev z zamudo (glej 2. odstavek 239. člena OZ). Poslovna obveznost izvajalca storitev servisiranja vozila je, da naročniku zagotovi brezhibno vozilo. Gre za obligacijo rezultata, pri čemer se, če ta ni dosežen, domneva, da vzrok za to, da ni bil dosežen, leži v sferi stranke, ki bi morala opraviti (pravilno) izpolnitev.

8. Prevedeno na konkretni primer pomeni tudi bistveno drugačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena med pravdnima strankama, kot velja pri neposlovnih odškodninskih obveznostih. Tožeča stranka je zatrjevala, da se je v posledici posega na vozilu, ki ga je opravila tožena stranka v septembru 2005, občutno zvišala poraba goriva. Tožena stranka je profesionalka na področju servisiranja vozil, servisiranje vozil pa po svoji vsebini vključuje tudi posege, ki (lahko) vplivajo na porabo goriva. „Višja poraba goriva“ je tudi sicer napaka, katere odprava (in ugotovitev vzrokov zanjo) sodi v profesionalno sfero tožene stranke. V bremenu tožeče stranke je bilo zato le, da dokaže, da je toženi stranki pripeljala vozilo in da je, potem, ko ga je od nje odpeljala, to vozilo porabljalo več goriva kot prej. Tožeči stranki ni treba niti vedeti, kaj šele dokazati, kakšen poseg, če sploh, je tožena stranka opravila na vozilu. Domneva se namreč, da je na njem opravila poseg, ki sodi v njeno profesionalno sfero (tožena stranka pač ni upravljavec parkirišča). Tožeča stranka mora nadalje dokazati vzročnost samo v obliki časovnega sosledja med (domnevanim) posegom in zatrjevano posledico. Tudi vsebinska vzročnost se namreč domneva; če se (po domnevnem posegu) pojavi posledica, ki sodi v profesionalno sfero tožene stranke, se domneva, da leži vzrok v njenem ravnanju. Če bi npr. tožeča stranka trdila, da je vozilo pripeljala v avtopralnico in po pranju ugotovila povišano porabo goriva, bi v takšnem primeru res morala dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti v obsegu in na način, kot opozarja pritožba .

9. V konkretnem primeru je bilo torej v trditvenem in dokaznem bremenu tožene stranke, da izpodbije zgoraj navedene domneve; da izkaže bodisi da da na vozilu ni bil opravljen nikakršen poseg bodisi da, če je bil opravljen, ni povzročil zatrjevanih posledic oz. da jih tudi ni mogel povzročiti. Tožena stranka je v položaju (in ne tožeča stranka za nasprotne trditve), da lahko navedeno argumentira in dokaže s stopnjo strokovnosti, ki ne bi smela zaostajati za strokovnostjo izvedenca. Toženi stranki se tako npr. (v nasprotovanje zatrjevanemu dejstvu nastale škode) pač ne bi bilo treba truditi s drobnjakarsko analizo potnih nalogov tožeče stranke; sama ima na voljo bistveno boljšo opremo in bistveno več znanja (od tožeče stranke), da z bistveno večjo stopnjo zanesljivosti ugotovi (ali ovrže) zatrjevano povečano porabo goriva na vozilu. Če nič od navedenega (nobenega protidokaza) ni bila zmožna ponuditi, je sodišče prve stopnje povsem pravilno na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeča stranka uspela izkazati obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke v potrebnem obsegu, in pri tem tudi ni zagrešilo nobene od kršitev pravdnega postopka, ki jih sodišču očita pritožba. Da je tožena stranka v septembru 2005 na vozilu opravila poseg, potrjuje poleg izpovedbe tožeče stranke in priče-voznika tovornjaka E. B. še vabilo tožene stranke tožeči na kampanijo (A 246). Res je, da navedeno dejstvo ne izhaja iz listin tožene stranke, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v njihovo verodostojnost, saj v zgodovini popravil (B 159) nedvomno ni zabeleženih več drugih posegov, ki so bili opravljeni (npr. niso zabeleženi niti vsi redni servisi).

10. Trditve tožeče stranke pa potrjujejo tudi procesna ravnanja tožene stranke v tem postopku, do katerih je bilo sodišče prve stopnje še precej blagohotno. ZPP vsaki stranki nalaga odgovornost, da substancirano in obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke, saj se neprerekana dejstva štejejo za priznana (214. člen ZPP). To izhaja tudi iz 286. člena ZPP, iz načela resnicoljubnosti in poštene uporabe pravic (9. člen ZPP), 212. člena ZPP. Zato ni nepomembno, da se je tožena stranka o pravno odločilnem dejstvu, o ravnanju, ki se ji očita, da je v septembru 2005 opravila poseg na vozilu, kar je tožeča stranka povsem jasno zatrjevala že v tožbi, določno izjavila šele štiri leta po vloženi tožbi in tudi še po obeh spremembah tožbe, pred tem pa se je jasnemu odgovoru na to vprašanje dosledno izmikala. Ob pravilni uporabi citiranih določil ZPP bi lahko sodišče prve stopnje navedeno dejstvo štelo tudi za priznano s strani tožene stranke. Poleg tega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila tožena stranka v trditvah nedosledna, da je najprej potrdila in potem zanikala določena dejstva, kar je nedvomno pripomoglo k zmanjšanju njene verodostojnosti. Ne nazadnje je ovirala izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi, če bi z njim tvorno sodelovala, še najbolj koristil njej, saj bi lahko z njegovo pomočjo (morda) izkazala okoliščine, s katerimi bi se razbremenila odgovornosti. Z ozirom na zgoraj opisano porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena bi morala namreč tožena stranka (in ne tožeča) svoje trditve dokazovati z izvedencem. Tožeča stranka ga skorajda ni potrebovala (če bi predložila potne naloge z izkazano porabo goriva tudi za obdobje pred posegom, bi že s temi dokazi v zadostni meri omogočila preizkus zvišane porabe, ki jo je potrdil izvedenec).

11. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem zaposlenih pri toženi stranki iz Švedske in zaposlenih pri toženi stranki v Sloveniji zavrnilo brez obrazložitve oziroma se do neizvedbe teh dokazov ni ustrezno opredelilo, pritožbeno sodišče pripominja, da se iz vlog tožene stranke ne da izluščiti, katera konkretna dejstva je želela tožena stranka s vsakim od navedenih dokazov dokazovati in se zaradi nekonkretiziranosti dokaznih predlogov tudi prvostopno sodišče ni moglo vsebinsko bolj podrobno opredeliti do razlogov za njihovo zavrnitev.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi in takse za odgovor.