Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da predstavlja 26. 4. 2006 vložena tožba in postopek, voden v zadevi I P 374/2006, zavrnitev ponudbe za sklenitev prodajne pogodbe z 28. 12. 2005. Pri tem se je pravilno oprlo na določilo tretjega odstavka 26. člena OZ. Gre za ponudbo, v kateri veljavnost ni določena. Če ponudnik ne določi roka za sprejem, je treba upoštevati ali je ponudba dana odsotni osebi ali ustno. Ponudba, dana odsotni osebi, veže toliko časa, kolikor je normalno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči, o njej odloči in da odgovor o ponudbi prispe do ponudnika. Zaradi zavrnitve ponudbe ta neha veljati in ponudnik nanjo ni več vezan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med toženko kot prodajalko in tožnikoma kot kupcema sklenjena prodajna pogodba, s katero je toženka na podlagi določil Stanovanjskega zakona prodala tožnikoma vsakemu ½ stanovanja št. 7 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe v ..., S. 22, zgrajene na parc. št. 1377 in 1378, k. o. X (000) z ID znakom 000-4 za kupnino 4.680,06 EUR ter da je tožena stranka dolžna tožnikoma istočasno s prejemom kupnine, ki sta jo tožnika dolžna nerazdelno plačati, izstaviti zemljiško knjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča vknjižba lastninske pravice tožnikov na stanovanju. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka na podlagi določil Stanovanjskega zakona kot prodajalka s tožnikoma kot kupcema skleniti kupoprodajno pogodbo za njeno stanovanje št. 7 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe v ..., S. 22, zgrajene na parc. št. 1377 in 1378, k. o. X (000) z ID znakom 000-4, s katero bo prodala stanovanje za kupnino 4.680,06 EUR, vsakemu od tožnikov do ½. Tožnikoma je naložilo, naj povrneta toženki 20,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se po določilu tretjega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. V obravnavani zadevi je tožena stranka sicer uveljavljala ugovor zastaranja, vendar le glede izpolnitve pogodbe, ki jo je tožnikoma ponudila v podpis 28. 12. 2005. Prvostopenjsko sodišče bi se tako smelo ukvarjati le z vprašanjem zastaranja toženkine obveznosti izpolnitve pogodbe, ki jo je tožnikoma ponudila v podpis 28. 12. 2005. Z ugotavljanjem, ali je zastarala tudi terjatev, ki jo je toženka uveljavljala v podrejenem tožbenem zahtevku, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se je podrejenemu tožbenemu zahtevku upirala zgolj s trditvijo, da naj bi tožnica 15. 5. 2015 podala novo vlogo za odkup stanovanja, kar naj bi bilo glede na določilo 123. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) prepozno. Sodišče bi moralo pri odločanju o podrejenem tožbenem zahtevku izhajati iz dejstva, da sta tožnika 13. 10. 1993 vložila zahtevo za odkup stanovanja in zavzeti stališče o tem, ali je imela njuna zahteva s 15. 5. 2015 kakršenkoli vpliv na zahtevo s 13. 10. 1993. V pozivu s 15. 5. 2015 ni šlo za novo zahtevo za odkup stanovanja po določilih SZ, marveč za zahtevo po toženkini dopolnitvi zemljiškoknjižnega dovolila in izročitvi izvirnika pogodbe z 28. 12. 2015. 3. Zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je posledica napačne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče se sklicuje na tretji odstavek 26. člena OZ, ki določa, da ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči in o njej odloči in da ugovor o sprejemu ponudbe ponudniku. V obravnavanem primeru pa ni šlo za neko ponudbo toženke na prostem trgu, ampak za izpolnitev njene zakonske obveznosti. Spor ali k stanovanju spada celotna terasa ali ne, je tožnikoma onemogočil takojšen sprejem ponudbe. Vložitev tožbe ni predstavljala zavrnitve ponudbe, temveč pomoč tožnikoma za odločitev, ali pristati na ponujeno pogodbo. To, da je pravda trajala 9 let, ne more škodovati tožnikoma, ki sta ponudbo sprejela v najkrajšem času po prejemu sodbe.

4. Sodišče ni zavzelo stališča do vseh pravno pomembnih trditev tožnikov. Trdila sta, da je po navedbah toženke, ki jih je podala v pravdi I P 374/2006, njena ponudba za sklenite pogodbe ostala veljavna. Na izpolnitev obveznosti (torej na ponudbo), se je sklicevala tako v odgovoru na tožbo, kot tudi na glavni obravnavi 20. 11. 2008. Če bi bila za toženko v pravdi I P 374/2006 prodaja stanovanja z okrnjeno teraso sporna, bi tožnika postavila podredni tožbeni zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe z okrnjeno teraso, tega pa nista mogla, saj je toženka kupoprodajno pogodbo za tako stanovanje že podpisala in jo ponudila v podpis tudi njima. Iskati sodno varstvo za nekaj, kar je pravdni stranki ponujeno s strani nasprotne stranke, je procesno nedopustno. Ker se sodišče o teh argumentih tožnikov ni izjasnilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče je priznalo toženi stranki 20,00 EUR pravdnih stroškov. Priglašenih stroškov postopka v višini 20,00 EUR toženka ni specificirala. Prvostopenjsko sodišče bi bilo dolžno povedati, na kateri podlagi in katere stroške je priznalo. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da med pravdnima strankama 28. 12. 2005 ni bila sklenjena prodajna pogodba za stanovanje št. 7 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu S. 22 v ... in da ni utemeljena zahteva tožeče stranke za sklenitev prodajne pogodbe za navedeno stanovanje v skladu z določili Stanovanjskega zakona proti plačilu kupnine. Zato je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sklenjena prodajna pogodba, s katero je toženka prodala tožnikoma stanovanje na podlagi določb Stanovanjskega zakona, kot tudi podrejeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe. Tožniku je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo vse razloge, ki odločitev utemeljujejo, pritožbeno sodišče pa razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema.

9. Ni sporno, da sta tožnik kot imetnik stanovanjske pravice in tožnica kot njegova ožja družinska članica pridobila pravico do odkupa spornega stanovanja. Tožnika sta kot kupca 14. 9. 2005 podpisala prodajno pogodbo(1), od katere sta 17. 10. 2005 odstopila. Toženka jima je nato 28. 12. 2005 poslala podpisano prodajno pogodbo, ki je tožnika vse do 9. 5. 2015 nista podpisala. 26. 4. 2006 sta vložila tožbo, s katero sta zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe glede prodaje odprte terase(2), izbris zemljiškoknjižnega stanja, do katerega je prišlo na podlagi prodajne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, izstavitev dovolila, da se akt o preoblikovanju etažne lastnine spremeni tako, da odprta terasa pripada stanovanju tožnikov in da je tožena stranka dolžna naročiti izdelavo elaborata in spremembo etažnega načrta za večstanovanjsko stavbo S. 22 in S. 22a glede odprte terase ter da je tožena stranka dolžna prodati in izročiti tožnikoma teraso ter dovoliti vknjižbo na njuno ime proti plačilu kupnine. Njun zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen 14. 4. 2015. 10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je tožeča stranka s tožbo, ki jo je vložila 26. 4. 2006, zavrnila ponudbo tožene stranke z 28. 12. 2005 za sklenitev prodajne pogodbe, ne glede na stališče tožeče stranke, ki ga podaja tudi v pritožbi, da je ponudba tožene stranke za sklenitev pogodbe ostala veljavna, saj se je tožena stranka na izpolnitev svoje obveznosti, torej ponudbe, sklicevala v postopku, ki se je vodil v zadevi I P 374/2006. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da predstavlja 26. 4. 2006 vložena tožba in postopek voden v zadevi I P 374/2006 zavrnitev ponudbe za sklenitev prodajne pogodbe z 28. 12. 2005. Pri tem se je pravilno oprlo na določilo tretjega odstavka 26. člena OZ. Gre za ponudbo, v kateri veljavnost ni določena. Če ponudnik ne določi roka za sprejem, je treba upoštevati ali je ponudba dana odsotni osebi ali ustno(3). Ponudba, dana odsotni osebi, veže toliko časa, kolikor je normalno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči, o njej odloči in da odgovor o ponudbi prispe do ponudnika. Zaradi zavrnitve ponudbe ta neha veljati in ponudnik nanjo ni več vezan.

11. Tožeča stranka ne trdi, da je dala tožena stranka v pravdnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. I P 374/2006, novo ponudbo, zato se sodišču niti ni bilo treba do teh navedb opredeliti. Sodišče je ugotovilo, da je ponudba z vložitvijo tožbe nehala veljati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi, če je bila tožena stranka še pripravljena skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo na začetku pravdnega postopka I P 374/2006, je navedeni pravdni postopek trajal skoraj 10 let, kar presega normalno potreben čas za proučitev ponudbe in prispetje odgovora do ponudnika.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve o tem, da tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala zastaranja, in da je sodišče z ugotovitvijo zastaranja storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. Zastaranje nastopi, če sta izpolnjena dva pogoja. Poteči mora zastaralni rok (drugi odstavek 335. člena OZ) in dolžnik mora ugovarjati zastaranje (tretji odstavek 335. člena OZ). Ugovor zastaranja mora biti izražen jasno in nedvoumno. Da bi stranka z ugovorom zastaranja uspela, mora ponuditi trditveno in dokazno podlago za utemeljitev dejanskih predpostavk zastaralnega ugovora. V obravnavanem primeru gre za preprosto zastaranje, razvidno že iz navedb odgovora na tožbo in naroka za glavno obravnavo 15. 2. 2016. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na dopis S. z 8. 7. 2015, v katerem je tožnika obvestila, da nista več upravičena do sklenitve pogodbe po določilih SZ, ker bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 123. člena SZ (priloga na B 8). V citiranem določilu je določen dveletni rok za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja s popusti. Na naroku 15. 2. 2016 je tožena stranka navedla, da podaja ugovor zastaranja na izpolnitev pogodbe ponujene v podpis 28. 12. 2005. Tožena stranka je na naroku res ugovarjala „zastaranje izpolnitve pogodbe, ki jo je ponudilo tožnikoma v podpis leta 2005“, vendar iz navedb, ki jih je podala v odgovoru na tožbo in iz dopisa S., na katerega se sklicuje, izhaja smisel ugovora zastaranja, ki je v zastaranju sklenitve prodajne pogodbe in ne v izpolnitvi pogodbe, ki je ni bilo več.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo priznanih pravdnih stroškov tožene stranke v višini 20,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je tožena stranka uspela v pravdi in je zato upravičena do povrnitve stroškov. Sodišče je toženi stranki priznalo materialne stroške v višini 20,00 EUR. Ne gre za pavšalne stroške, kot navaja pritožba, pač pa za materialne stroške, ki jih je tožena stranka na zadnjem naroku priglasila. Odločitev je sodišče pravilno oprlo na določili 154. in 155. člena ZPP.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Toženka te prodajne pogodbe ni podpisala.

Op. št. (2): Mestna občina X je sklenila z E. M. P. kupoprodajno pogodbo za stanovanje in ½ terase, za katere nakup se je zavzemala tožeča stranka.

Op. št. (3): V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 249.