Jedro

Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Razlogi, zaradi katerih je izpodbijana odločitev pravilna, so v okoliščini, da tožnik ni izkazal, da je družba zaračunane dobave za tožnika tudi resnično opravila, saj ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik je tisti, ki mora izkazati, da so bile dobave njemu opravljene s strani subjekta, ki mu je izdal račun, saj na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 213.333,34 EUR ter pripadajoče obresti v višini 898,45 EUR, kar mora biti plačano v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da se zahteva tožnika za vračilo stroškov postopka zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 4. 2010 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 30. 7. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi odločbe. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik v davčnem obdobju april 2010 uveljavljal odbitek vstopnega DDV tudi po prejetih računih dobavitelja A. d.o.o., do katerega pa ni upravičen. Tožnik je od navedene družbe prejel dva računa, oba z dne 31. 3. 2010, oba za znesek (brez DDV) v višini 533.333,35 EUR ter z DDV v višini 106.666,67 EUR. Na vsakem od računov v vrednosti 640.000 EUR je dobavitelj zaračunal plovilo „ABSOLUTE 52“, 2x Volvo Penta motorja in notranjo opremo. Na računu je navedeno, da je potrebno plačilo računa opraviti z nakazilom na družbo B. d.o.o. Tožnik je opravil plačilo računov dobavitelja A. d.o.o. z nakazilom sredstev na TRR družbe B. d.o.o. Davčni organ je preveril osnovne podatke družbe A. d.o.o. ter v postopku ugotovil, da deluje kot „missing trader“ družba, zaradi česar ji je bila 29. 4. 2010 odvzeta identifikacijska številka za namene DDV. Davčni organ je ugotovil, da ni dokazov, da je družba A. d.o.o. opravila zaračunane dobave blaga ter da je šlo pri zaračunavanju dobav blaga tožniku za navidezne pravne posle, katerih namen je bil izključno doseganje neupravičenega odbitka DDV.

2. Davčni organ se sklicuje na tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčitev. Nadalje se sklicuje na 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po katerem si davčni zavezanec lahko odbije DDV od nabav oziroma storitev, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Davčni organ ugotavlja, da transakcije dobave blaga po omenjenih dveh računih niso bile opravljene s strani družbe A. d.o.o., ki je račune izdala. Sklicuje se še na 63. člen ZDDV-1, ki določa kdaj nastane pravica do odbitka ter na Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 ter na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti) v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Iz slednje izhaja, da davčni zavezanec, ki mu je bil izstavljen račun od osebe, ki dobave ni opravila in ne temelji na dejansko opravljeni transakciji dobave blaga, nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ tožnikove ugovore zavrača, saj v postopku niso bili predloženi dokazi, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožnik ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja in da je pri poslovnih transakcijah ravnal v dobri veri, saj bi moral iz vseh okoliščin, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku inšpiciranja, sklepati, da je poslovanje družbe A. d.o.o. neobičajno. Ker je tožnik neupravičeno upošteval odbitek vstopnega DDV, mora plačati razliko DDV za davčno obdobje april 2010 v znesku 213.333,34 EUR ter obresti v znesku 898,45 EUR.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegove ugotovitve. Ugotavlja, da iz listin, ki jih je v postopku predložil tožnik, ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi dobavo plovil opravila družba A. d.o.o. Iz računov je razvidno, da naj bi bila dobava obeh plovil opravljena 31. 3. 2010, tega dne naj bi A. d.o.o. opravil odpremo plovil tožniku. Vendar pa dokazov o tem dejanju (na ta dan) ni bilo predloženih. Da bi sporna računa, ki jih je tožniku izstavila družba A. d.o.o., odražala dejansko opravljeno dobavo navedenih plovil s strani te pravne osebe, iz listin, ki so bile predložene oziroma obravnavane v postopku DIN, ni mogoče zatrjevati. Računa sta bila izstavljena pred samo dobavo plovil. Prvostopenjski organ je tudi z navzkrižnimi kontrolami pri izdajatelju spornih računov ugotovil, da ta pravna oseba ni opravljala nobene dejavnosti in da ni mogoče, da bi opravila dobavo po omenjenih računih. Tožnik ni navedel niti ene fizične osebe, s katero bi komuniciral pri sklepanju posla z družbo A. d.o.o. Pri nabavah takih vrednosti, kot v konkretni zadevi, je v poslovnem svetu običajno, da se poslovni partnerji med seboj predstavijo. Plovili sta bili s strani tožnika plačani 2. 4. 2010, pri čemer je bilo že na računih (z dne 31. 3. 2010) navedeno, da bo plačilo izvršeno (na podlagi asignacije) na račun pravne osebe B. d.o.o. in ne na račun pravne osebe A. d.o.o., ki je tožniku izstavila računa. V upravnem spisu se nahaja tudi kopija listine z nazivom „Dogovor o asignaciji“, ki pa je bila sklenjena šele 29. 4. 2010, kljub temu, da je bilo nakazilo denarja s strani tožnika izvršeno že 2. 4. 2010. Ker je tožnik uveljavljal vstopni DDV na podlagi računov družbe A. d.o.o., za katere se je izkazalo, da ne odražajo resnične transakcije, pogoji za uveljavljanje vstopnega DDV niso izpolnjeni.

4. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka, ki jo je potem, ko je bila izdana drugostopenjska odločba, razširil tudi na drugostopenjsko odločbo. Tožnik pojasnjuje, da se ukvarja z dejavnostjo leasinga, kar pomeni, da nabavlja stvari (blago) zato, da ga oddaja v poslovni ali finančni najem (leasing), na podlagi katerega ustvarja prihodke. Tožnik kot leasingodajalec torej nastopa na trgu v vlogi, ki je bolj podobna finančnemu posredniku (in ne trgovcu – preprodajalcu). Gre za položaj, ki je podoben dajalcu posojila, ki prav tako ne preverja osebe, ki bo kupcu prodala stvar, za katero je on dal posojilo. Tožnik meni, da izpodbijana odločba ni zakonita že iz procesnih razlogov, ker iz nje niso jasno razvidni nosilni razlogi za odločitev, s katerimi je mogoče zagotoviti udejanjenje ustavnih določb (2. člen, 23. člen, 25. člen, tretji odstavek 120. člena, 157. člen Ustave RS). V izpodbijani odločbi davčni organ utemeljuje svojo odločitev z različnimi razlogi, ki pa imajo, vsak posebej, povsem drugačno dejansko in pravno podlago. Po mnenju tožnika ni izpolnjen noben od navedenih razlogov. Bistveno je vprašanje ali je bila tožniku s strani družbe A. d.o.o. opravljana dobava blaga (torej čolnov) v smislu 6. člena ZDDV-1 in ali ima tožnik račun te družbe, na podlagi katerega je pridobil pravico do odbitka DDV. Tožnik meni, da so vsi navedeni pogoji izpolnjeni, davčni organ se s civilnopravno zakonodajo ukvarja po nepotrebnem, namesto da bi presojal ali je bila dobava za namene DDV opravljena ali ne. Nedvomno je, da je družba A. d.o.o. tožniku dobavila obe plovili, tožnik se pri tem sklicuje na prevzemna zapisnika z dne 29. 4. 2010, podpisana s strani družb A. d.o.o. in C. d.o.o. Slednja družba je leasingojemalec, ki je plovila prevzela v imenu tožnika in za svoj račun. Tožnik je kot leasingodajalec plovila kupil zgolj zaradi pogodb o finančnem leasingu, ki ju je imel sklenjeni z družbo C. d.o.o. Da je bila pogodba o finančnem leasingu sklenjena pred dobavo, je povsem normalno in v skladu s poslovno prakso. Ravno tako za presojo dobave/nabave ni pomembno, kdaj oseba prejme račun za dobavo. Račun je lahko izstavljen ob dobavi, prej ali potem. Zmoten je zaključek davčnega organa, da naj ne bi bilo dokazov o zaračunanih dobavah plovil. Prevzemna zapisnika dokazujeta, da so dobave bile opravljene. Če bi želel davčni organ izpodbiti verodostojnost teh zapisnikov, bi moral zaslišati osebi, ki sta ta zapisnika podpisali. Ker tega davčni organ ni raziskal, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, postopek pa je obremenjen z bistvenimi kršitvami.

5. Tožnik z družbo A. d.o.o. ni stopil v neposredni stik, saj je te zadeve urejal leasingojemalec. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno ali je družba A. d.o.o. ostala državi dolžna plačilo DDV, zaradi česar je izpodbijana odločba bistveno pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Nadalje ni razvidno na katero obdobje se nanaša podatek, da družba A. d.o.o. ne posluje. V času sporne dobave je očitno poslovala. Napačno je tudi, da je bila v postopku pridobljena izjava nekdanjega direktorja tožnika, saj bi morale biti zaslišane osebe, ki so bile udeležene pri primopredaji plovil. Poleg tega se izjave strank v postopku lahko uporabijo le izjemoma, če ni drugih dokazov (188. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), v obravnavani zadevi pa so druga dokazila bila. Davčni organ je napačno interpretiral izjavo nekdanjega direktorja tožnika, češ, da naj bi vedel, da je tožniku plovili dobavila družba B. d.o.o. in ne družba A. d.o.o. Zato tožnik predlaga, da sodišče zasliši nekdanjega direktorja tožnika. Tožnik si je na podlagi računov, ki ji je izdala družba A. d.o.o., upravičeno odbil vstopni DDV, saj je do dobave plovil dejansko prišlo, kar dokazujeta primopredajna zapisnika. Sklicuje se na ZDDV-1, z vidika DDV je dobavitelj vsak, ki napravi dobavo blaga, ki je obdavčena z DDV. Tudi pojem „navidezni pravni posel“, ki ga uporabi davčni organ, je zmoten. Nepravilen je zaključek davčnega organa, da je bil namen tožnika doseči neupravičen odbitek DDV.

6. Tožnik nadalje navaja, da v obravnavani zadevi ni bil opravljen sklepni razgovor z odgovorno osebo v smislu drugega odstavka 139. člena ZDavP-2, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik meni, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega organa, da naj bi družba A. d.o.o. nastopala zgolj kot posrednik v poslu, saj je nastopala kot pridobitelj obeh čolnov, ki jih je nato dobavila tožniku. Neutemeljene so navedbe o tem, da naj bi bila računa za dobavi plovil navidezna oziroma fiktivna. Družba A. d.o.o. je obe plovili nesporno dobavila tožniku, ali je bila ta družba „missing trader“ s samo dobavo ni z ničemer neposredno povezano. Tožnik zahteva, da se preveri ali je pri družbi A. d.o.o. dejansko prišlo do utaje DDV ali ne. V zadevi tudi niso podani razlogi za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV po sodbi Sodišča EU, na katero se sklicuje prvostopenjski organ, tudi sicer si navedeno sodbo davčni organ napačno razlaga. Napačen je zaključek davčnega organa, da tožnik ni dokazal, da je ravnal skrbno in v dobri veri. Tožnik je ravnal s povsem običajno skrbnostjo. Z družbo A. d.o.o. je sklenil prodajno pogodbo, z družbo C. d.o.o. pa pogodbo o finančnem leasingu, v kateri jo je pooblastil, naj prevzame plovili v svojo neposredno posest. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da naj potrdilo o prejemu plovila, ki je bilo sestavljeno 29. 4. 2010 med družbama A. d.o.o. in C. d.o.o., ne bi dokazovalo prodaje plovila. To dokazilo ni namenjeno dokazovanju prodaje, saj je temu namenjena prodajna pogodba, ampak dokazuje prenos posesti. Nepravilno je tudi sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča EU v zadevi C-255/02, saj je dejansko stanje v predmetni zadevi drugačno in omenjena zadeva ne ureja primera, ko dobava sploh ni bila opravljena. Če namreč dobava ni opravljena, je povsem jasno, da domnevni pridobitelj pravice do odbitka nima. V konkretnem primeru pa je bila dobava plovil s strani družbe A. d.o.o. tožniku opravljena. V transakciji pa ni prišlo do nobenih davčnih utaj. Bistvena kršitev določb upravnega postopka je podana tudi glede odmere obresti, saj ni razvidno katero obrestno mero je uporabil prvostopni davčni organ, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi strani pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. V pripravljalnih vlogah tožnik navaja, da je na Vrhovno državno tožilstvo poslal prošnjo za posredovanje listin, ki se nanašajo na družbo A. d.o.o. v zvezi s postopkom, ki je pred tem tekel pri Nacionalnem preiskovalnem uradu. Vrhovno državno tožilstvo je z odgovorom posredovalo poročilo Nacionalnega preiskovalnega urada z dne 14. 1. 2011, iz katerega izhaja, da v transakciji, ki je predmet obravnavane tožbe, ni prišlo do utaje DDV (navedeno poročilo prilaga). To pomeni, da bo država iz ene dobave prejela dvakrat znesek davka na opravljen promet, kar ni v javnem interesu, je v nasprotju z načelom pravne države in posega v pravico tožnika do zasebne lastnine ter je v nasprotju z Ustavo RS. V zadevi je kršeno načelo materialne resnice, davčni organ bi v dvomu moral odločiti v korist tožnika. Tožnik trdi, da je družba A. d.o.o. opravila dobavo in da obstaja pravica do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ bi moral upoštevati poročilo Nacionalnega preiskovalnega urada, da ni prišlo do oškodovanja proračuna. Tožnik zavrača tudi ugotovitve davčnega organa, da družba A. d.o.o. ni imela zaposlenih, saj je imela direktorja, za prevzem vozila pa je nerelevantna ugotovitev, da navedena družba ni imela zaposlenih. Sklicuje se na to, da je v primeru leasinga običajno, da prevzem blaga opravi kar leasingojemalec ter da za asignacijo obličnost ni predpisana, zaradi česar zavrača očitek, da asignacija ne velja, ker je bil dokument sestavljen po dejansko izvedeni asiganciji. ZDDV-1 se ne sklicuje na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), zaradi česar je nepravilno tudi sklicevanje davčnega organa na SRS. Tožnik navaja, da ne pozna predpisa, ki bi določal, da bi moralo biti poimensko navedeno, kdo je podpisnik prevzemnega zapisnika. Pomembno je le, da so bile predaje narejene med subjekti, ki so nosilci pravic in obveznosti. Zmotno je stališče davčnega organa, da je vseeno ali je bil v verigi transakcij utajen DDV ali ne. Takšno stališče nasprotuje načelu nevtralnosti. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi Halifax in na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice in temeljne svoboščine (ESČP) v zadevi Bulves AD proti Bolgariji 3991/03. Po mnenju tožnika je nesprejemljivo stališče davčnega organa, da bi moral imeti prejemnik dobave vsa dokazila, ki se nanašajo na opravljeno dobavo s strani dobavitelja ali prek njegovih podizvajalcev. Zavrača tudi sklicevanje davčnega organa na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 28/2009. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe. Sklicuje se na to, da tožnik v postopku ni verodostojno izkazal, da bi bila dobava blaga dejansko opravljena s strani izdajatelja računa, kar je glavni in zadostni razlog, da se tožniku vstopni DDV ni priznal. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki ju je izdala družba A. d.o.o., za katero oba davčna organa ugotavljata, da dobave blaga (dveh plovil) po omenjenih dveh računih tožniku ni opravila. Že navedeno je po presoji sodišča razlog, zaradi katerega je treba tožniku odreči pravico do odbitka vstopnega DDV.

11. Tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni uspel izkazati, da je dobavo blaga po omenjenih dveh računih, na podlagi katerih je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, opravila družba A. d.o.o., ki je tožniku izdala navedena računa. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da je njemu zaračunane dobave zanj tudi zares opravila navedena družba. Dolžnost tožnika pa bi bila, da bi opravo dobav s strani navedene družbe ustrezno oziroma verodostojno dokumentiral. 12. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Razlogi, zaradi katerih je izpodbijana odločitev pravilna, so v okoliščini, da tožnik ni izkazal, da je družba A. d.o.o. zaračunane dobave za tožnika tudi resnično opravila, saj tožnik ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Ker je davčni organ podvomil v to, da je zaračunane dobave resnično opravila družba, ki je izdala navedena računa, je bilo na strani tožnika, da izkaže resničnost transakcij, ki naj bi jo izkazovala računa. Tožnik je tisti, ki mora izkazati, da so bile dobave njemu opravljene s strani subjekta, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

13. Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da naj bi bilo iz predloženih listin razvidno, da je družba A. d.o.o. tožniku dobavila obe plovili, saj iz predloženih listin navedeno ne izhaja. Sodišče se glede navedenih listin strinja z dokazno oceno obeh davčnih organov in na njune ugotovitve glede vsake posamezne listine, ki je bila predložena v postopku. Zavrača tudi tožnikovo sklicevanje, da naj bi prevzemna zapisnika z dne 29. 4. 2010 dokazovala, da so bile dobave opravljene. Pravilen je zaključek davčnega organa, da iz navedenih zapisnikov ni razvidno, da bi res družba A. d.o.o. tožniku dobavila omenjeni plovili. Na navedenih listinah je kot prodajalec navedena družba A. d.o.o. in kot kupec družba C. d.o.o., vendar na teh listinah ni navedenih nobenih imen fizičnih oseb, ki bi prevzem opravile. Ker je dokazno breme na strani tožnika, sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da bi moral davčni organ, če bi želel izpodbiti verodostojnost zapisnikov, zaslišati osebi, ki sta ta zapisnika podpisali. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da ima dejavnost leasinga določene značilnosti, in da je ob upoštevanju slednjih tožnikov način poslovanja, kot ga je imel v predmetni zadevi, povsem običajen. Tožnik bi namreč moral, ne glede na navedene značilnosti, izkazati resničnost transakcije. V zvezi z dokazovanjem resničnosti transakcije sodišče poudarja, da dokazovanje ni omejeno na le določena dokazna sredstva, zato ni pomembno, ali je davčni zavezanec obvezan voditi dokumentacijo po posebnih predpisih (npr. v obravnavanem primeru predpisi glede prevzemnega zapisnika), kar problematizira tožnik v tožbi. Resničnost poslovnih dogodkov se izkazuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami na podlagi SRS (z računom, ki so mu priložena ustrezna dokazila). Na uporabo SRS napotuje v prvem odstavku 54. člena Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) ter 31. člen ZDavP-2. Obveznost davčnega zavezanca, da predloži za svoje trditve dokaze, izhaja iz prvega in tretjega odstavka 76. člena in 77. člena ZDavP-2 v povezavi z 85. členom ZDDV-1. Iz prvega odstavka 85. člena ZDDV-1 izhaja, da mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj potrebne podatke, da omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV. V obravnavani zadevi tožnik s predloženimi listinami ni dokazal resničnost transakcije.

14. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, ker naj bi davčni organ napačno interpretiral izjavo nekdanjega direktorja tožnika, zaradi česar predlaga njegovo zaslišanje, in tožnikovo sklicevanje, da se tudi sicer izjave strank v postopku uporabijo le izjemoma, če ni drugih dokazov. Tožnik je imel možnost sodelovanja v postopku, s tem namenom je bil zakoniti zastopnik tožnika s strani davčnega organa tudi zaslišan ter seznanjen z vsemi ugotovitvami davčnega organa ter je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve davčnega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane dobave. Kot že pojasnjeno, je v zadevi odločujoče, da tožnik z listinami ni dokazal, da je dobavi po predmetnih računih opravila družba, ki je izdala računa. Pri tem sklicevanje davčnega organa na izjavo zakonitega zastopnika tožnika v zadevi ni odločujoče. 15. V postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. O ugotovitvah postopka DIN, ki je bil voden po določilih ZDavP-2 kot specialnega zakona, je bil sestavljen zapisnik z dne 30. 7. 2010. Pred sestavo zapisnika mora pooblaščena oseba, ki opravlja DIN, o rezultatih opraviti sklepni razgovor z zavezancem (drugi odstavek 139. člena ZDavP-2). Tožnik se sklicuje, da v konkretnem primeru sklepni razgovor s tožnikom ni bil opravljen. Sodišče ugotavlja, da iz listin v spisu ni razvidno, ali je bil tak sklepni razgovor opravljen ali ne. Razvidno pa je, da je tožnik v postopku sodeloval (vročen mu je bil sklep o postopku DIN z dne 26. 5. 2010; v postopku je bil zaslišan – zapisnik o izjavi stranke z dne 14. 6. 2010; vročen mu je bil zapisnik o postopku DIN z dne 30. 7. 2010, na katerega je podal popravke). Po mnenju sodišča v primeru, če s tožnikom ni bil opravljen sklepni razgovor, ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, kot to meni tožnik, čeprav se sodišče strinja, da je oprava sklepnega razgovora obligatorna obveznost davčnega organa.

16. Iz odločbe prvostopenjskega organa izhaja več razlogov, zaradi katerih prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih dveh računih, iz odločbe drugostopenjskega organa pa izhaja, da je odločujoče že dejstvo, da tožnik ni izkazal, da bi mu dobave po omenjenih dveh računih opravila družba, ki je izdala račun. S takim zaključkom drugostopenjskega organa pa se, kot že pojasnjeno, strinja tudi sodišče. Pri tem zavrača tožnikove ugovore, da iz izpodbijane odločitve naj ne bi bili jasno razvidni nosilni razlogi za odločitev, zaradi česar meni, da izpodbijana odločba ni zakonita. Ob pravilnem zaključku drugostopenjskega organa, da je odločilni razlog, zaradi katerega je izpodbijana odločitev pravilna, da v postopku ni izkazano, da bi bila opravljena transakcija med tožnikom in dobaviteljem (63. člen, 67. člen ZDDV-1), je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je treba preveriti ali je pri družbi A. d.o.o. dejansko prišlo do utaje DDV ali ne. Pri tem je za zadevo nerelevantno sklicevanje tožnika na poročilo Nacionalnega preiskovalnega urada. Ker tožnik ni uspel izkazati, da je do transakcij, navedenih na računih, na podlagi katerih je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, dejansko prišlo, je treba po presoji sodišča že iz tega razloga tožniku odreči pravico do odbitka vstopnega DDV. Zgolj računa in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih dobav. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ugotavljanje subjektivnega elementa v smislu sodbe Sodišča EU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel), ali je tožnik glede na objektivne elemente vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, zato ni potrebno in se sodišče do tega vprašanja in tožnikovih ugovorov v zvezi s tem ne opredeljuje. Neutemeljeni so prav tako ugovori, ki se nanašajo na odmero obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik obračunal in plačal premalo DDV, zaradi česar so za čas od nastanka davčne obveznosti do izdaje odločbe na podlagi 95. člena ZDavP-2 obračunane obresti po medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka. Da izračun obresti ne bi bil pravilen, pa tožnik niti ne zatrjuje. Zaradi vsega pojasnjenega po presoji sodišča v postopku tožniku tudi niso bile kršene ustavne pravice.

17. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno in zakonito, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

18. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.