Jedro

Ob določanju preživninskega prispevka mora sodišče upoštevati tudi okoliščino, kateri od staršev dejansko skrbi za otroka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (3.točka izreka) spremeni tako, da je toženec dolžan za vsakega otroka plačevati po 20.000,00 SIT mesečno.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo: 1.) razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 12.9.1992; 2.) mld. sinova Adriana (roj. 29.5.1994) in Gala (roj. 26.11.1996) dodelila v vzgojo in varstvo materi ter 3.) tožencu naložilo, da je dolžan od 1.12.1999 dalje plačevati za preživljanje mld. sinov Adriana in Gala mesečno preživnino v znesku po 15.000,00 SIT za vsakega otroka (skupaj 30.000,00 SIT) na TR zakonite zastopnice J. Č. in sicer do pravnomočnosti zapadle obroke v 15-ih dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5.dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka , pod izvršbo, vse do valorizacije preživnine, od tedaj pa valorizirano po vsakokratnih sklepih Vlade RS in obvestilih CSD. 4.) Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter odločilo 5.) da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper tretjo točko izreka se pritožuje tožnica ter sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni. Uvodoma navaja, da so potrebe otrok v resnici višje, kot jih je ugotovilo prvo sodišče. Po njenem so te približno 50.550,00 SIT za enega otroka. V nadaljevanju znesek utemeljuje s posameznimi dobrinami ter cenami zanje (hrana - 1000 SIT/dan, vrtec 8.500,00 SIT/mesec, garderoba 5000,00 SIT/mesec, prosti čas - 5000,00 SIT/mesec). Pritožnica nadalje navaja, da bi bilo glede na izjavo toženca, češ da zapadlih obrokov ne namerava poravnati v 15-ih dneh, potrebno v bodoče dospevajoče obroke zavarovati z administrativno prepovedjo na plačo pri njegovem delodajalcu. Nadalje pritožnica opozarja na ovrednotenje preživninskih možnosti obeh pravdnih strank. Pri tem izpostavlja, da ima ob svoji plači stroške za vrtec, režijske stroške stanovanja in hrane ter mesečni obrok osebnega avtomobila v višini 23.000,00 SIT. Glede finančnega stanja toženca pa trdi, da posojilo, ki ga mora v znesku 60.000,00 SIT odplačevati, ni bilo porabljeno v stanovanjske namene tedaj trajajoče življenske skupnosti. Ob tem zaključuje, da na podlagi navedenega ugotovitve sodišča o izenačenosti preživninskih možnosti ne držijo.

Na pritožbo je odgovoril toženec. V vlogi izpostavlja predvsem dejstva, ki se nanašajo na delitev skupnega premoženja, kar pa ni predmet tega postopka (opomba sodišča). Ne strinja se z višino stroškov (potreb), ki jih pritožnica ni podprla z nobenimi dokazi. Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče že uvodoma pojasnjuje, da nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji. V skladu s 129. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR so pravotvorna dejstva, ki jih je v pravdah zaradi določitve preživnine potrebno ugotoviti, potrebe upravičenca ter možnosti zavezanca (to je: obeh staršev). Sodišče prve stopnje je navedena dejstva ugotovilo po opravljenem dokaznem postopku. Pritožnica graja predvsem ugotovitev potreb obeh otrok. Pri tem navaja, da so te približno 50.000,00 SIT za vsakega otroka. Zatrjevani znesek nato tudi specificira s cenami posameznih dobrin, ki so navedene zgoraj - v povzetku pritožbenih navedb. Res je sicer, da pritožnica ne ponuja nikakršnih dokazov, ki bi potrdili resničnost teh navedb, vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje vseeno preizkusilo v luči pritožničinih trditev. Postopki v zakonskih sporih so namreč posebnost, v katerih je treba po uradni dolžnosti paziti na koristi mladoletnih otrok. Vendar pa preizkus pritožničinih navedb pokaže, da so te močno pretirane. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovljena dejstva glede preživninskih potreb prepričljivo obrazložilo. Tako je navedlo, katere te potrebe so ter koliko znašajo. Te ugotovitve je presojalo še z vidika starosti otrok in splošno znanih dejstev glede potreb otrok te starosti. Splošno znani podatki o potrebah povprečnega otroka sicer niso dokaz o potrebah konkretnega otroka, vendar pa nudijo vsaj oporo sodišču pri njegovi dokazni oceni. Upoštevaje vse okoliščine primera (navedbe pravdnih strank, splošno znana dejstva o ceni življenskih potrebščin) se tako dejanske ugotovitve prvega sodišča pokažejo kot resnične (pri tem je opozoriti, da matematično natančnega zneska objektivno niti ni mogoče ugotoviti, nenazadnje že zato ne, ker se potrebe od meseca do meseca razlikujejo), po drugi strani pa se pritožbene navedbe izkažejo za pretirane. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov v dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na možnosti obeh staršev. Pritožnica glede tega niti ne navaja ničesar pravno upoštevnega, marveč zgolj pavšalno napada razloge prvega sodišča. Ko sodišče ugotovi vsa pravno relevantna dejstva, je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava (129.člen ZZZDR) določiti znesek preživnine, ki naj ga plačuje preživninski zavezanec. Le-tega sodišče določi ob upoštevanju sorazmerja med vsemi dejavniki (potrebe otrok, možnosti staršev). To sorazmerje pomeni, da so za zadovoljevane osnovnih življenskih potreb otrokove koristi povsem v ospredju, kar pa se tiče morebitnih dodatnih ali celo nadstandardnih potreb posameznega otorka, pa je potrebno že v večji meri upoštevati preživninske možnosti staršev. Ker pa preživljanje ne pomeni zgolj materialnih prispevkov, marveč tudi skrb ter vzgojo otroka (in predvsem čas ter energijo, ki ju posamezen roditelj v to vloži), je treba pri določanju preživninskega prispevka starša, ki mu otroci niso dodeljeni v vzgojo in varstvo, upoštevati tudi ta vidik. Če sodišče tega ne stori, je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi prvo sodišče ta vidik prezrlo. Ob upoštevanju vsega navedenega in preživninskih možnosti toženca, bi bila primerna preživnina, ki naj jo ta plačuje za vsakega otroka 20.000,00 SIT. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno v izreku (4.točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V postopku sodišče prve stopnje namreč ni zagrešilo nobene kršitve določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Nazadnje pa je potrebno pritožnici še odgovoriti, da v pritožbenem postopku v pravdnem postopku zavarovanje bodočih preživninskih obrokov z administrativno prepovedjo pri toženčevem delodajalcu ni mogoče. Vkolikor skuša tožnica doseči izdajo začasne odredbe, bi bilo za to pristojno prvo sodišče, v nasprotnem primeru pa je to predmet izvršilnega postopka.