Jedro

Ob uveljavljanju zahtevka za odmeno zaradi uporabe tuje stvari je dovolj, da tožnik izkaže imetništvo stvari ne tudi lastništva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. I 465/95 z dne 21.07.1995 v 1. točki izreka za znesek 1,628.863,81 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.07.1995 dalje in za izvršilne stroške in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka ni dokazala, da bi bila v času, na katerega se nanaša zahtevano plačilo najemnine oziroma uporabnine (za november 1992 ter obdobje od marca 1994 do maja 1995), lastnica ali imetnica pravice uporabe nepremičnine. Tako ni dokazano, da bi bila naslednica Z. p.o., ker je bila ta le ena od njenih ustanoviteljic. Tudi prodajna pogodba iz leta 1998, s katero je Z. kupil nepremičnino od P., tega ne dokazuje. Izvršbe zoper toženca za izpraznitev obravnavanih prostorov ni predlagala tožeča stranka. Zemljiškoknjižni sklep pa dokazuje le sedanje lastništvo nepremičnine, medtem ko tožeča stranka ni predložila historičnega zemljiškoknjižnega izpiska. Na pogodbo z dne 24.05.1994, s katero naj bi obravnavano nepremičnino kupila od I., pa se je začela sklicevati šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Tega dokaza in dokaza z virmanom kot potrdilom o toženčevem poprejšnjem plačevanju najemnine sodišče zaradi zapovedi iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni smelo upoštevati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ker tožena stranka ni izkazala lastništva nepremičnine, za katero iztožuje uporabnino. Dokaza, predloženega šele na naroku 15.09.2000, pa sodišče upravičeno ni upoštevalo, ker ni izkazan razlog iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

Proti obema sodbama je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 286. členom ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku ali pa vrne zadevo v ponovno obravnavanje prvemu sodišču. Temu očita, da ni dovolilo dokaza o lastništvu avtopralnice, iz katerega sledi, da je tožeča stranka pravna naslednica Z. in lastnica avtopralnice od leta 1988. Tožena stranka ni zanikala poslovnega razmerja s tožečo stranko. Sodišči nista povedali, zakaj je pomembna ugotovitev o lastništvu.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Ni sicer očitane kršitve zaradi neizvedbe dokazov o lastništvu avtopralnice - vpogleda v pogodbo z dne 24.05.1994. Na prvem naroku za glavno obravnavo tožeča stranka - ob toženčevem ugovoru nelastništva - tega dokaza ni ponudila (prvi odstavek 286. člena ZPP), ko pa ga je kasneje predložila, ni pojasnila, zakaj ga ni mogla predlagati že na prvem naroku (drugi odstavek tega člena). Sodišče je zato ravnalo prav, ko tega dokaza ni upoštevalo (četrti odstavek tega člena). Ne drži niti revizijska trditev, da je sodišče s sklepom dovolilo izvedbo tega dokaza. Na prvem naroku je sodnica le izdala sklep, da se narok preloži "zaradi obravnavanja vseh predlaganih dokazov, ki jih bodo stranke predložile po današnjem naroku...". Kot rečeno, ta dokaz ni bil napovedan. Ni šlo za dokazni sklep. Dokaz pa je sodnica obravnavala, vendar je že iz prej opisanih razlogov sklenila, da se dokaz ne izvede.

Pač pa je utemeljen del revizije, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka je trdila, da ji je tožena stranka plačevala najemnino oziroma uporabnino za poslovni prostor in v zvezi s tem je tudi ponudila potrdilo o poravnavi faktur pred letom 1992. Toženec te trditve ni zanikal; le na splošno je trdil, da ni bil nikoli v nobenem razmerju s tožečo stranko. Tožeča stranka je predložila po omenjeni napovedi virmansko potrdilo, da ji je toženec plačal najemnino tudi za obdobje januar-maj 1993. Sodišče je ugotovilo, da je ta dokaz prepozen. Te svoje ugotovitve na naroku ni pojasnilo, v obrazložitvi sodbe (na četrti strani zgoraj) pa je v zvezi s tem vprašanjem zapisalo le nerazumljiv stavek. Odločba pritožbenega sodišča se tega ne dotakne. Ta dokaz ni bil prepozno vložen v smislu 286. člena ZPP. Če je stranka napovedala dokaz za plačevanje za čas pred vtoževanim obdobjem neplačevanja, predložila pa je dokaz, ki se nanaša celo na čas znotraj vtoževanega obdobja, to nikakor ne more pomeniti, da dokaz ni bil napovedan. S takšno listino je tožeča stranka skušala dokazati, da je toženec poravnaval svoje obveznosti, vendar ne redno, temu smotru pa služi tako dokaz za plačevanje pred prvim terjanim mesecem neplačil (november 1992) kakor tudi in še bolj dokaz, da je bilo plačanih pet mesecev v letu 1993 (januar-maj). Vsebina dokaza torej ni tako različna, da bi bilo mogoče govoriti, da je šlo pri predloženem dokazu za drug dokaz, kot je bil napovedan. Dejstvo, ki naj bi se s tem dokazilom dokazalo, pa je pomembno za pravilno uporabo materialnega prava. Če bi se namreč izkazalo, da je toženec sicer poravnaval terjane zneske tožeči stranki, ni pa, kot rečeno, pojasnil in še manj dokazal, zakaj ne bi bila več tožeča stranka imetnica obravnavanih poslovnih prostorov in s tem nič več upravičena do vtoževanih zneskov, potem za petmesečno obdobje spet upravičena in končno nič več - bi to govorilo za obstoj obveznostnega razmerja med strankama in o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke kot imetnice prostorov. Tožencu je bilo s pravnomočnim sodnim nalogom (N 9/89 z dne 27.02.1989) naloženo izprazniti poslovne prostore, ki pa jih je še vedno uporabljal, dokler jih ni (28.05.1996) dokončno izpraznil, kot to sledi iz vpogledanega izvršilnega spisa I 95/90. Toženec je torej najmanj po izdanem izpraznitvenem nalogu prostore neupravičeno uporabljal. Imetnik teh prostorov zato lahko od toženca zahteva nadomestitev koristi (v obliki najemnine), ki jo je imel od uporabe, kot to določa 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Za to upravičenje predpis ne terja lastninske pravice prikrajšanega nad prostori, marveč le imetništvo teh prostorov. Glede na prej opisano procesno situacijo pa za dokaz imetništva zadostuje dejstvo - če se bo izkazalo - da je toženec sicer poravnaval tožeči stranki uporabnino.

Opisano je narekovalo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP), ki bo moralo izvesti dokaz s predloženim virmanom in o stvari na novo odločiti.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.