Jedro

Ob upoštevanju določbe 1. člena in petega odstavka 17. člena ZUS-1 je podana pasivna legitimacija toženke. Z izpodbijanim obvestilom je bilo tako lahko poseženo v pravice oziroma pravne koristi tožnika, kar pomeni, da ima pravni interes za izpodbijanje le-tega.

Določbo 11. člena Uredbe o izdaji obveznic in izvrševanje odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad je treba razlagati tako, kot jo razlaga toženka, in sicer da je teoretična vrednost obveznic, s katero se deli višina odškodnine in izračuna število obveznic, vedno 51,13 EUR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim obvestilom o izročitvi obveznic odločila, da se z njenega posebnega prehodnega računa na račun tožnika pri Klirinško depotni družbi d.d. Ljubljana vknjižijo obveznice SOS2E po 100,00 DEM oziroma 51,13 EUR, in sicer 6.149 obveznic SOS2E ter da so bile v skladu z izrekom sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani (pravilno: Okrajnega sodišča v Ljubljani) N 133/2012 z dne 18. 5. 2012 dne 16. 1. 2013 nakazane obresti na bančni račun št. …. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 17. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOD d.d. (v nadaljevanju Uredba). Priloga izpodbijanemu obvestilu o izročitvi obveznic je potrdilo o izročitvi (stanju) obveznic SOD d.d. in amortizacijski načrt. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka z izpodbijanim obvestilom nepravilno odločila o številu izročenih obveznic, s čimer je posegla v pravni položaj in pravice tožnika, ki mu pripadajo na podlagi Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) in Uredbe. Število obveznic je namreč izračunala v nasprotju z 11. členom Uredbe. Toženka je število obveznic izračunala glede na sodno določeno odškodnino v višini 314.400,00 EUR in glede na vrednost obveznice 100,00 DEM oziroma 51,13 EUR na dan 15. 1. 1997 (314.400,00 EUR / 51,13 = 6.149,00). Vendar pa določba 11. člena Uredbe izrecno določa teoretično vrednot na dan izročitve obveznic in torej ne določa, da je teoretična vrednost vedno 51,13 EUR, kot je znašala na dan 15. 1. 1997 (razvidno iz amortizacijskega načrta). Višino odškodnine, določeno v sodnem sklepu, je zato potrebno v skladu z 11. členom Uredbe deliti z vrednostjo obveznice na dan izročitve obveznic, torej na dan 15. 1. 2013 (potrdilo o izročitvi obveznic) in ne z vrednostjo na dan 15. 1. 1997. Teoretična vrednost obveznic je na dan izročitve obveznic 15. 1. 2013 znašala skupno 20,96 EUR. Ta znesek, skladno z drugim odstavkom 11. člena Uredbe, predstavlja višino glavnice obveznice, ki še ni zapadla in ki je po amortizacijskem načrtu na dan 1. 6. 2013 znašala 20,28 EUR, povečano za obresti za čas od zapadlosti zadnjega polletnega obroka 0,68 EUR. Skupno je torej teoretična vrednost obveznice za izračun števila obveznic znašala 20,96 EUR. Višino odškodnine 314.400,00 EUR bi tako toženka morala deliti z zgoraj navedeno teoretično vrednostjo obveznice, ki je na dan izročitve obveznic znašala 20,96 EUR in tožniku izročiti 15.000 obveznic. Posledično bi toženka morala tožniku od manjkajoče razlike 8.851 obveznic SOS2E izplačati tudi zapadle polletne obroke oziroma kupone obveznic pred izročitvijo obveznic. Dalje navaja, da se na podlagi 7.b člena ZSOS in odločbe Ustavnega sodišča U-I-144/97 v zvezi s presojo 13. člena Uredbe, ki je določala, da se prejemniku obveznice izročijo brez pravice do izplačila polletnih obrokov, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic, in je bila z navedeno ustavno odločbo odpravljena ter v zvezi z drugim odstavkom 5. člena Sklepa o sedmi izdaji obveznic SOD d.d. (v nadaljevanju Sklep o sedmi izdaji obveznic), prejemniku obveznic izročijo obveznice s pravico do izplačila polletnih obrokov, zapadlih pred izročitvijo obveznic oziroma se prejemniku ob izročitvi obveznic izplačajo vsi kuponi, ki so zapadli pred izročitvijo. Od razlike 8.851 obveznic, ki bi morale biti izročene 15. 1. 2013, znašajo že zapadli polletni obroki oziroma kuponi glavnic po amortizacijskem načrtu od 1. 6. 2004 do zadnjega že zapadlega obroka glavnice 1. 12. 2012 skupno 27,96 EUR x 8.851 obveznic, kar znaša 247.473,76 EUR. Že zapadli obroki obresti od 8.851 obveznic, upoštevajoč pravnomočno odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2409/2012 z dne 19. 9. 2012, po kateri tožniku pripadajo obresti od obveznic šele od 11. 4. 2008 dalje, pa znašajo od 11. 4. 2008 do vključno zadnjega zapadlega obroka 1. 12. 2012 po amortizacijskem načrtu skupno 10,65 EUR obresti x 8.851 obveznic, torej skupno 94.263,15 EUR že zapadlih obresti. Tožnik tako od razlike 8.851 obveznic uveljavlja tudi izplačilo že zapadlih polletnih obrokov glavnic in obresti, kar znaša skupaj 341.737,11 EUR. Ker bi morala biti manjkajoča razlika 8.851 obveznic izročena 15. 1. 2013, bi morali biti ob izročitvi tega dne izplačani tudi že zapadli polletni obroki. Od skupnega zneska 341.737,11 EUR že zapadlih polletnih obrokov zato tožnik zahteva zakonske zamudne obresti od zamude dalje, t.j. od 16. 1. 2013. Po povedanem sodišču predlaga: 1. Tožbi se ugodi in se izpodbijano obvestilo spremeni tako, da se tožniku poleg že izročenih 6.149 obveznic SOS2E prizna in izroči še 8.851 obveznic SOS2E s preknjižbo s posebnega prehodnega računa SOD d.d. na račun tožnika pri Klirinško depotni družbi d.d. Ljubljana ter da se mu o tem izda potrdilo o izročitvi oziroma stanju obveznic in se mu od 8.851 obveznic SOS2E izplača oziroma nakaže že zapadle polletne obroke oziroma kupone obveznic, in sicer glavnice od vključno 1. 6. 2004 dalje ter obresti od 11. 4. 2008 dalje. 2. Toženka je dolžna izročiti tožniku še 8.851 obveznic SOS2E s preknjižbo s posebnega prehodnega računa SOD d.d. na račun tožnika pri Klirinško depotni družbi d.d. Ljubljana ter mu o tem izdati potrdilo o izročitvi oziroma stanju obveznic ter mu od 8.851 obveznic SOS2E izplačati na njegov bančni račun že zapadle polletne obroke oziroma kupone obveznic, in sicer obroke glavnic od vključno 1. 6. 2004 dalje v skupnem znesku 247.473,96 EUR ter obroke obresti od 11. 4. 2008 dalje v skupnem znesku 94.263,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od skupnega zneska 341.737,11 EUR od 16. 1. 2013 dalje do izplačila, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. 3. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene navedbe in poudarja, da si tožnik napačno razlaga določbe Uredbe, ki se nanašajo na preračun števila obveznic iz dosojene odškodnine. Določbi 11. in 12. člena Uredbe je namreč razumeti na naslednji način: osnova za preračun v obveznice je vedno enaka odškodnini, na katero se glasi odločba, saj gre za odločbo, ki je bila izdana po 1. 7. 1996 (drugi odstavek 12. člena Uredbe). Teoretična vrednost obveznice, s katero se deli višina odškodnine in izračuna število obveznic, je vedno 51,13 EUR (100,00 DEM). Kolikor bi bil upoštevan preračun, kot ga predlaga tožnik, bi bili posamezni upravičenci med seboj v različnem pravnem položaju, kar pa je nedopustno. Ob takšnem razlogovanju, kot ga zatrjuje tožnik, bi namesto dosojene odškodnine ter obresti od 11. 4. 2008 dalje do 1. 6. 2016 tožnik prejel zneskovno več, kot je odškodnine v obveznicah SOS2E določilo Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom N 133/2012 z dne z dne 18. 5. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2409/2012 z dne 19. 9. 2012. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno število obveznic SOS2E, ki jih je toženka tožniku vknjižila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 133/2012 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2409/2012 z dne 19. 9. 2012, s katerima je bila tožniku določena odškodnina v višini 314.400,00 EUR v obliki obveznic z obrestmi v skladu z ZSOD in Uredbo od 11. 4. 2008, in sicer za odvzete oziroma v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine parc. št. 17/5.S, stanovanjska stavba v izmeri 119 m2, dvorišče v izmeri 64 m2, k.o. …, ki v naravi predstavlja poslovno zgradbo na … s pripadajočim zemljiščem.

Iz navedenih sklepov Okrajnega in Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da je bil tožnik zavezanec za vrnitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Z v prejšnji točki te sodbe navedenima sklepoma Okrajnega in Višjega sodišča v Ljubljani mu je bila priznana odškodnina v obveznicah SOD d.d. (toženke) kot ekvivalent prometne vrednosti vrnjenega premoženja v času vrnitve z obrestmi. Toženka je torej tožniku izdala izpodbijano obvestilo v izvrševanju navedenih sklepov sodišča, izdanih v zvezi z denacionalizacijo zgoraj navedene nepremičnine.

Uvodoma sodišče, v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ugotavlja, da je toženka pravna oseba (3. člen ZSOS), ustanovljena za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja, katere edini ustanovitelj je Republika Slovenija (2. člen ZSOS). Za izpolnjevanje nalog iz 2. člena tega zakona izdaja toženka obveznice in druge vrednostne papirje ter upravlja in razpolaga z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v skladu z zakonom. Toženka izroča obveznice upravičencem na podlagi pravnomočne odločbe (prvi odstavek 6. člena ZSOS). Na podlagi citiranih določil sodišče ugotavlja, da je toženka pravna oseba, ki ima javno pooblastilo za izdajo obveznic in za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen. V skladu z določbo 1. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Glede na povedano in ob upoštevanju citirane določbe 1. člena in petega odstavka 17. člena ZUS-1 sodišče sodi, da je v obravnavani zadevi podana pasivna legitimacija toženke. Z izpodbijanim obvestilom je toženka odločila o višini oziroma o številu obveznic SOS2E, ki tožniku pripadajo po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani N 133/2012 z dne 8. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2409/2012 z dne 19. 9. 2012. Po presoji sodišča je bilo tako z izpodbijanim obvestilom lahko poseženo v pravice oziroma pravne koristi tožnika, kar pomeni, da ima pravni interes za izpodbijanje le-tega.

Sodišče tudi ugotavlja, da je tožnik pred vložitvijo tožbe izčrpal vsa pravna sredstva po 18. členu Uredbe, in sicer ugovor zoper obvestilo pri toženki, ki ga je le-ta zavrnila z obvestilom z dne 15. 2. 2013 in pritožbo pri Upravnem odboru toženke, na katero je toženka tožniku odgovorila z dopisom z dne 8. 4. 2013. Glede na datum dopisa toženke v zvezi s tožnikovo pritožbo je predmetna tožba z dne 9. 5. 2013 tudi vložena pravočasno v 30 dnevnem roku od vročitve akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 30. člena ZUS-1).

Uredba je bila izdana na podlagi 7.c člena ZSOS, po katerem način in roke, ki niso opredeljeni s tem zakonom, za izplačevanje glavnice in obresti, za katere se se izdajo obveznice ter druga vprašanja v zvezi z izdajanjem, izročanjem ter vnovčevanjem obveznic in izvrševanjem odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec sklad, določi Vlada RS s posebno uredbo, ki jo izda v treh mesecih po sprejetju tega zakona. Po določbi prvega odstavka 10. člena Uredbe se obveznice izročijo s preknjižbo iz prehodnega računa na račun prejemnika obveznic pri Klirinško depotni družbi v Ljubljani. Z izročitvijo nastanejo pravice prejemnika in obveznosti sklada (toženke) iz obveznice (drugi odstavek 10. člena Uredbe). Po prvem odstavku 11. člena Uredbe se število obveznic za izročitev prejemniku izračuna tako, da se osnova za izračun iz naslednjega člena deli s teoretično vrednostjo obveznic na dan izročitve. Po drugem odstavku te določbe Uredbe je teoretična vrednost iz prejšnjega odstavka enaka višini glavnice, ki ob izročitvi še ni zapadla, povečani za obresti za čas od zapadlosti zadnjega polletnega obroka, ki je zapadel pred izročitvijo obveznic, do izročitve. V skladu s prvim odstavkom 12. člena Uredbe je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba, povečani za obresti iz sedmega odstavka 44. člena ZDen, obračunanimi za čas od pravnomočnosti odločbe do 1. 7. 1996, kadar se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna pred 1. 7. 1996. Po drugem odstavku te določbe pa je v primeru, da se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 1. 7. 1996, osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba.

Tožnik v tožbi ugovarja, da toženka ni pravilno uporabila določbe 11. člena Uredbe, ki izrecno določa teoretično vrednost na dan izročitve obveznic. Toženka pa v zavrnitvi ugovora na izračun števila izročenih obveznic z dne 15. 2. 2013 (priloga A8) in v odgovoru na tožbo navaja, da je določbi 11. in 12. člena Uredbe treba razumeti tako, da je teoretična vrednost obveznice, s katero se deli višina odškodnine in izračuna število obveznic, vedno 51,13 EUR.

Sodišče sodi, da je zgoraj citirano določbo 11. člena Uredbe treba razlagati tako, kot jo razlaga toženka, in sicer da je teoretična vrednost obveznice, s katero se deli višina odškodnine in izračuna število obveznic, vedno 51,13 EUR. Kolikor bi namreč navedeno določbo Uredbe razlagali na način, kot predlaga tožnik, bi to pomenilo, da bi bili posamezni upravičenci v različnih položajih, in sicer odvisno od tega, kdaj so bili v posameznem primeru izpolnjeni pogoji za izročitev obveznic, torej od pravnomočnosti odločbe, s katero je upravičencu določena odškodnina v obveznicah SOD. To pa bi pomenilo poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj nastop te okoliščine (torej pravnomočnost odločbe) lahko prepreči sam zavezanec oziroma državni organ s počasnim reševanjem denacionalizacijske zadeve ali z vlaganjem pravnih sredstev, na kar je Ustavno sodišče že večkrat opozorilo, med drugim v odločbi U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999. Glede na takšno stališče sodišča so tožbeni ugovori neutemeljeni in je toženka število obveznic SOS2E v izpodbijanem obvestilu pravilno določila. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.