Jedro

Obvestilo iz 17. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Z izpodbijanim obvestilom ni bilo odločeno o kakšni revidentkini pravici ali pravni koristi. Za pravico ali pravno korist gre, ko je ta oprta na zakon. O revidentkini pravici do odškodnine iz 73. člena ZDen je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom sodišča, izdanim v nepravdnem postopku, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine v obveznicah SOD. Tožena stranka je z izračunom števila obveznic in njihovo izročitvijo le izpolnila svojo obveznost, ki ji je bila naložena z navedeno sodno odločbo. S tem ni odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, niti ni pri tem izvrševala javnopravnih pooblastil (ex iure imperii).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper obvestilo tožene stranke o izročitvi obveznic št. 2013-512-2/MM z dne 17. 1. 2013. Z navedenim obvestilom je tožena stranka revidentko obvestila, da je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani (pravilno Okrajnega sodišča v Ljubljani) N 133/2012 z dne 18. 5. 2012 izvršila tako, da je s svojega posebnega prehodnega računa na račun revidentke pri Klirinško depotni družbi, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju KDD) vknjižila 6.149 obveznic SOS2E po 100,00 DEM oziroma 51,13 EUR in da so bile v skladu z izrekom navedenega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 16. 1. 2013 nakazane obresti na tam naveden bančni račun. Priloga izpodbijanemu obvestilu o izročitvi obveznic sta potrdilo o izročitvi (stanju) obveznic in amortizacijski načrt. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravna oseba, ki ima javno pooblastilo za izdajo obveznic in za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter da je z izpodbijanim obvestilom odločila o višini oziroma številu obveznic SOS2E, ki revidentki pripadajo na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 133/2012 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2409/2012 z dne 19. 9. 2012. Glede na določbe 1. člena in petega odstavka 17. člena ZUS-1 je podana pasivna legitimacija toženke. Ker je bilo z izpodbijanim obvestilom lahko poseženo v pravice oziroma pravne koristi revidentke, ima ta pravni interes za izpodbijanje obvestila. Določbo 11. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju Uredba), je treba razlagati tako, da je teoretična vrednost obveznice, s katero se deli višina odškodnine in izračuna število obveznic, vedno 51,13 EUR. Če bi navedeno določbo Uredbe razlagali na način, kot predlaga revidentka, bi bili posamezni upravičenci v različnih položajih glede na to, kdaj so bili v posameznem primeru izpolnjeni pogoji za izročitev obveznic. To pa bi pomenilo poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj nastop pravnomočnosti odločbe lahko prepreči zavezanec z vlaganjem pravnih sredstev oziroma državni organ s počasnim reševanjem denacionalizacijske zadeve, na kar je Ustavno sodišče že večkrat opozorilo, med drugim v odločbi U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999. 3. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z 11. členom Uredbe. Po tej določbi je za izračun relevantna le teoretična vrednost obveznic na dan njihove izročitve. Razlaga, po kateri bi se za izračun števila obveznic uporabljalo nekaj drugega, kot sicer jasno in nedvoumno izhaja iz navedene določbe, bi povzročila neenakost oziroma neenako varstvo pravic in arbitrarnost. Meni tudi, da za izračun števila obveznic ni relevantna pravnomočnost odločbe, temveč rok za izročitev obveznic.

4. Vrhovno sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Skladno s četrtim odstavkom 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu, sme pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi opravljati tudi stranka ali njen zakoniti zastopnik, vendar le če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tožena stranka odgovoru na revizijo ni priložila dokazil o tem, da njena zakonita zastopnika izpolnjujeta navedeni pogoj, je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 91. člena ZPP štelo, da odgovor ni bil vložen.

5. Revizija ni dovoljena.

6. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

7. Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločalo o aktu, ki ni upravni akt, in tudi ne akt, ki bi ga bilo po izrecni določbi zakona mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

8. V obravnavani zadevi je bila revidentki s sklepom sodišča v nepravdnem postopku na podlagi 73. člena ZDen priznana odškodnina v znesku 314.400,00 EUR v obliki obveznic SOD. Tožbo vlaga zoper obvestilo, s katerim jo je tožena stranka seznanila s številom preknjiženih obveznic na njen račun pri Klirinško depotni družbi ter pojasnila način njihovega izračuna. S tožbo zahteva, da se ji poleg izročenih 6.149 obveznic prizna in izroči še 8.851 obveznic ter izplača zapadle polletne obroke glavnice od vključno 1. 6. 2004 dalje ter obresti od 11. 4. 2008 dalje, oboje v skupnem znesku 341.737,11 EUR.

9. Osnovne določbe o vsebini obveznic in iz njih izhajajočih pravicah vsebuje 45. člen ZDen, podrobnejše pa Zakon o slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS), ki vsebuje tudi določbe o pristojnostih, pravicah in obveznostih tožene stranke. Po določbi 2. člena ZSOS je tožena stranka finančna organizacija, ki jo je država ustanovila za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja.(1) Za izpolnjevanje navedenih obveznosti tožena stranka izdaja obveznice in druge vrednostne papirje ter upravlja in razpolaga z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v skladu z zakonom. Obveznice upravičencem izroča na podlagi pravnomočne odločbe (prvi odstavek 6. člena ZSOS). Način in roke za izplačevanje glavnice in obresti, za katere se izdajo obveznice, ter druga vprašanja v zvezi z izdajanjem, izročanjem ter vnovčevanjem obveznic in izvrševanjem odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katere je zavezanec tožena stranka, podrobneje ureja Uredba, izdana na podlagi pooblastila iz 7. c člena ZSOS.

10. Uredba določa, da tožena stranka obveznice (v roku 15 dni od prejema popolne zahteve) izroči s preknjižbo s prehodnega računa na račun prejemnika pri KDD. Z izročitvijo nastanejo pravice prejemnika in obveznosti sklada iz obveznice (10. člen v zvezi s 15. in 16. členom Uredbe). Sklad mora prejemnika obvestiti o izročitvi obveznic najkasneje v osmih dneh od izročitve. Obvestilo vsebuje potrdilo o stanju na računu pri KDD ter pojasnilo o načinu izračuna števila obveznic, ki so bile izročene, in amortizacijski načrt (17. člen Uredbe). Prejemnik lahko v petnajstih dneh od prejema pojasnila ugovarja pravilnosti izračuna števila izročenih obveznic. Če sklad v roku 15 dni od vložitve ugovora o njem ne odloči oziroma ga zavrne, ima prejemnik pravico vložiti pritožbo na upravni odbor sklada (prvi in tretji odstavek 18. člena Uredbe).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijano obvestilo ni upravna odločba v smislu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj z njim ni bilo poseženo v revidentkin pravni položaj. Po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (drugi odstavek 2. člena ZUP).

12. ZSOS niti kakšne drug zakon ne določa, da tožena stranka v okviru izvrševanja odločb, ki so podlaga za izročitev obveznic in iz njih zapadlih obveznosti, vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku in o tem izda upravno odločbo. Tudi določbe podzakonskega predpisa, to je 18. člena Uredbe, ki prejemniku obveznic omogočajo, da z ugovorom in pritožbo na upravni odbor sklada ugovarja pravilnost izračuna števila izročenih obveznic, ne pomenijo, da tožena stranka v okviru izvrševanja odločb iz 5. točke 2. člena Uredbe vodi upravni postopek ter z javnopravnim pooblastilom odloča o pravicah in pravnih koristih prejemnika, niti da o tem izda upravno odločbo. Navedene določbe Uredbe je mogoče razumeti le kot interni postopek tožene stranke, ki omogoča odpravo morebitnih nepravilnosti pri izračunu števila izročenih obveznic.

13. ZSOS niti kakšen drug zakon tudi ne določa, da je obvestilo iz 17. člena Uredbe upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Z izpodbijanim obvestilom pa tudi ni bilo odločeno o kakšni revidentkini pravici ali pravni koristi. Za pravico ali pravno korist gre, ko je ta oprta na zakon. O revidentkini pravici do odškodnine iz 73. člena ZDen je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom sodišča, izdanim v nepravdnem postopku, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine v obveznicah SOD. Tožena stranka je z izračunom števila obveznic in njihovo izročitvijo le izpolnila svojo obveznost, ki ji je bila naložena z navedeno sodno odločbo. S tem ni odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, niti ni pri tem izvrševala javnopravnih pooblastil (ex iure imperii). Spor o tem, ali je bilo revidentki izročeno pravo število obveznic, je zato spor o tem, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz sodne odločbe. Če revidentka meni, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe, pa svoje pravice iz te odločbe lahko uveljavlja v ustreznem postopku prisilne izvršbe.

14. S tožbo izpodbijano obvestilo torej ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Čeprav tega ni storilo in je (po vsebinski obravnavi) tožbo zavrnilo, z revizijo izpodbijana odločitev ne posega v revidentkine pravice in pravne koristi. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbe namreč ne pomeni vsebinske odločitve o tožbenem zahtevku in s tem o pravnem razmerju, opredeljenem v tožbenem zahtevku (spor polne jurisdikcije), temveč le odločitev o zakonitosti upravnega akta, ki pa to sploh ni. To pomeni, da o (za revidentko) spornem pravnem razmerju o tem, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz sodne odločbe, z zavrnitvijo tožbe v tem upravnem sporu ni bilo odločeno. Če pa izpodbijana sodba ne posega v revidentkine pravice in pravne koristi, revidentka za njeno izpodbijanje nima pravnega interesa. Vrhovno sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

15. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Skladno s 77. členom Zakona o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1) je sedaj tožena stranka nastala s prevzemom pristojnosti in obveznosti SDH s strani družbe SOD s tem, da (nekdanji) SOD nepretrgano posluje naprej in kot SDH poleg nalog po ZSDH-1 uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice in obveznosti družbe SOD pred preoblikovanjem.