Jedro

Tožnik je 23. 3. 2017 utrpel poškodbo na delu na gradbišču, ko je pri delu na strehi objekta padel skozi nezavarovano odprtino v globino 10 metrov, medtem ko sta s sodelavcem napenjala signirno vrv za označevanje potrebne višine slemena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, v tožbi postavil ustrezne trditve in predložil dokaze, ki z njimi niso v nasprotju, zato mu je po vseh postavkah dosodilo primerno in pravično odškodnino za nematerialno škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo in materialno škodo v znesku 96.921,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 91.821,46 EUR od 26. 4. 2021 dalje do plačila, od mesečnih zneskov 340,00 EUR od 15. 2. 2020, od 15. 3. 2020, od 15. 4. 2020, od 15. 5. 2020, od 15. 6. 2020, od 15. 7. 2020, od 15. 8. 2020, od 15. 9. 2020, od 15. 10. 2020, od 15. 11. 2020, od 15. 12. 2020, 0d 15. 1. 2021, od 15. 2. 2021, od 15. 3. 2021, od 15. 4. 2021, vse dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je za 11.800,00 EUR višji tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2020 dalje do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 103.621,46 EUR za obdobje pred 26. 4. 2021 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 1. 5. 2021 dalje mesečno plačuje znesek 150,00 EUR iz naslova potrebne tuje pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila, in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega obroka do plačila (točka III izreka). V presežku, za 150,00 EUR višji mesečni rentni zahtevek tožnika, je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku od 1. 4. 2021 dalje mesečno za nazaj, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu plačevati znesek 300,00 EUR iz naslova mesečne rente zaradi izgube na zaslužku, in sicer tako, da do pravnomočnosti zapadle obroke skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za nazaj, prav tako v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka V izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.850,16 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka VI izreka).

2. S sklepom z dne 8. 7. 2021 je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka tega sklepa povrniti 1.467,16 EUR stroškov postopka, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

3. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer zoper ugodilni del, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela zamudne sodbe nima pravnega interesa, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, zgolj podredno pa, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen že prvi pogoj, saj ji tožba ni bila pravilno vročena. Tožba ni bila vročena ne zakonitemu zastopniku tožene stranke direktorju A. A. in ne pooblaščenki za vročanje B. B. Zaradi tega je bila zamudna sodba za toženo stranko presenečenje, saj je bilo iz nje razbrati, da naj bi ji bila tožba vročena 6. 5. 2021. Tožena stranka je zadevo preverila tudi na pošti in ugotovila, da pošiljka dne 6. 5. 2021 ni bila vročena nobenemu njenemu zaposlenemu, ampak B. C. Ta ni zaposlena pri toženi stranki, ki te osebe tudi ne pozna in je za prejem pošte ni pooblastila. Poleg tega je na podlagi vročilnic ugotovila, da sta obe vročilnici, ki se nahajata v sodnem spisu podpisali različni osebi, kar je razvidno tako iz besedila (navedba datuma in številk), kot tudi iz podpisa na teh vročilnicah. B. B. je pojasnila, da je podpisala vročilnico dne 28. 6. 2021, ne pa tudi vročilnice z dne 6. 5. 2021, kar je potrdila tudi s pisno izjavo. Zaradi tega tožena stranka predlaga postavitev izvedenca grafologa, ki naj po vpogledu v spis ugotovi, ali sta bili ti dve vročilnici podpisani s strani iste osebe ter ali sta direktor tožene stranke ali B. B. podpisala vročilnico dne 6. 5. 2021. Navedenega tožena stranka brez svoje krivde prej ni mogla predlagati. Sklicuje se na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani in sicer na sklep opr. št. I Cp 1082/2018 z dne 28. 8. 2018 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 417/2018 z dne 26. 7. 2018. Nadalje navaja, da tudi nista izpolnjena pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, saj tožnik ni pojasnil, na kakšni podlagi je prišel do višine tožbenega zahtevka, to pa tudi ne izhaja iz tožbi priloženih dokazov. Zaradi tega tožba ni sklepčna. Tožnik tudi ni pojasnil kakšne bolečine trpi, koliko časa trajajo, kakšne so posledice. Vsega tega z dokaznimi predlogi ne more nadomestiti. Tožnik v tožbi zahteva 5.000,00 EUR iz naslova strahu, ker naj bi trpel močan in dolgotrajen strah zaradi ugodnega izida zdravljenja. Tožnik bi strah trpel lahko samo zaradi neugodnega izida zdravljenja, ne pa ugodnega. Strah pa naj bi trpel tudi glede možnosti zaposlitve in preživljanja svoje družine. Podrobnejših navedb o tem ni podal. Iz odločbe ZPIZ izhaja, da je bila tožniku priznana III. kategorija invalidnosti s premestitvijo, ki je postala izvršljiva. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Enako je tudi z zahtevkom za odškodnino v zvezi s telesnimi bolečinami in neugodnostmi pri zdravljenju, kjer je tožnik zahteval kar 50.000,00 EUR, saj jakosti in trajanja bolečin ni v zadostni meri utemeljil ter konkretiziral, prav tako pa tudi ne neugodnosti med zdravljenjem. Tudi v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, zaradi katerih od tožene stranke zahteva 60.000,00 EUR, ni konkretiziral svojih navedb. Tožnik službe pri toženi stranki ni izgubil in ni brezposeln. Ni pojasnil, v čem naj bi se kazale izrazite težave pri hoji. Toženka opozarja, da so njegove navedbe v izrazitem nasprotju z odločbama ZPIZ z dne 20. 1. 2021 in 11. 9. 2020. Prav tako ni konkretiziral bolečinskih obdobij, v katerih bi bil prikrajšan za življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje se tudi do tega ni opredelilo. Enako je z zahtevkom za odškodnino v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti v višini 8.000,00 EUR. Tožnik ni navedel niti velikosti teh vidnih operativnih brazgotin, niti kje naj bi se nahajale in tudi ni pojasnil, kako pogosto zaradi tega trpi. Njegove navedbe v zvezi z negibno roko in uporabo bergel pa so v nasprotju z odločbo ZPIZ z dne 2. 1. 2021. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Prav tako se toženka ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je tožniku v celoti priznalo uveljavljano povračilo stroškov za izgubljeni dobiček, saj zahtevka ni pojasnil. Ker je tožnik sposoben za delo kot invalid III. kategorije, mu je sodišče neutemeljeno priznalo rento oziroma stroške tuje pomoči. Neutemeljeno mu je tudi priznalo povrnitev stroškov prevoza, saj ni predložil nobenega dokaza. Sodišče dokazov, na katere se je v tožbi skliceval tožnik ni presojalo vestno in skrbno. V sodbi se ni ustrezno opredelilo do zgoraj navedenega, zato toženka meni, da je odločitev pomanjkljiva, saj sodišče nasprotij sploh ni zaznalo. Zaradi tega so podane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, kršitve po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 14., 22., 23., 25. ter 33. členu Ustave RS, pa tudi po 6., 13. in 14. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. členu Protokola 1 EKČP. 4. Posledično se pritožuje tudi zoper sklep z dne 8. 7. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 1.467,16 EUR stroškov postopka.

5. Tožnik je na pritožbi tožene stranke odgovoril in predlaga, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP, zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, zamudne sodbe ni dopustno izdati, saj s tem sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, da odgovora na tožbo ni podala v zakonsko določenem roku, izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 277. členu ZPP.

10. Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravnim osebam vroča pisanje tako, da se izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Pravne osebe so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočano sprejemanje pisanj, oziroma da za sprejem pisanj pooblastijo pooblaščenca, kar je storila tudi tožena stranka, ki je za sprejem pooblastila B. B. Iz vročilnice izhaja, da je pošiljko sprejela pri toženi stranki pooblaščena oseba.

11. Tožnik je v odgovoru na predlog za vrnitev v prejšnje stanje in dopolnitvi predložil dopis Pošte Slovenije (A 185), iz katerega izhaja, da je bila poštna pošiljka s tožbo vročena B. B. pooblaščenki za vročanje tožene stranke in da je pismonoša ob vročitvi v napravo za zajem podpisa pomotoma napačno zapisal priimek pooblaščenke in sicer namesto B. B. je zapisal B. C. Šlo je za nenamerno pomoto, ki jo Pošta Slovenije obžaluje.

12. Ne glede na pisno izjavo B. B., da poštne pošiljke ni prejela, je očitno, da je res šlo za nenamerno pomoto poštarja pri zapisu priimka pooblaščenke, da pa je bila tožba toženi stranki vročena v odgovor dne 6. 5. 2021 s pozivom, da poda odgovor na tožbo v roku 30 dni. V tem roku, ki se je iztekel 7. 6. 2021, toženka odgovora ni podala. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor.

13. Ker se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično, je sodišče prve stopnje pravilno preverilo ali tožbene navedbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi.

14. Iz tožbenih navedb in prijave nezgode – poškodbe pri delu izhaja, da je tožnik dne 23. 3. 2017 utrpel poškodbo na delu na gradbišču D. d. o. o., ko je pri delu na strehi objekta padel skozi nezavarovano odprtino v globino cca 10 metrov, medtem ko sta s sodelavcem napenjala signirno vrv za označevanje potrebne višine slemena. Tožnik je hodil vzvratno in se spotaknil ob rob odprtine svetlobne kupole, ki ni bila zaščitena z ustrezno lovilno mrežo. Pri padcu je utrpel zlom desne stegnenice, zlom obeh vej sramnične kosti, zlom sklepa ponvice medenice desno, zlom leve sednice, sklepni zlom desne križnice in črevesnice, kominutiven zlom desnega olekranona, zlom procesusa korono idea ulne ter kominutiven zlom glave koželjnice, delno rupturo TFC ob ulnarnem narastišču, blag endem kostnine zapestnih koščic, odrgnine v predelu desnega komolca, udarnino desnega zapestja in poškodbeni pnevmotoraks desno. Zoper delodajalca (toženo stranko) je vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi škodnega dogodka v skupnem znesku 123.000,00 EUR in sicer v višini 50.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR za strah, 60.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ter 8.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti.

15. Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločalo skladno z določbo prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), po kateri je dolžan delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi tožbenih navedb in listinske dokumentacije je ugotovilo, da je delo na višini 10 metrov nevarna dejavnost, da tožena stranka tožniku pri delu ni zagotovila varnih delovnih pogojev v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kar je temeljna obveznost delodajalca po 45. členu ZDR-1, s tem pa je ravnala v nasprotju z določbami takrat veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), zato je na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica nesreče pri delu, krivdno odgovorna.

16. Tožnik je v tožbi natančno navedel pravno podlago za postavljeni tožbeni zahtevek. V točki III tožbe je natančno pojasnil: - kakšen strah je trpel ob nezgodi in še mesec dni po končani hospitalizaciji. Iz tožbenih navedb izhaja tudi močan strah zaradi negotovosti ugodnega izida zdravljenja, tako da je tožnik močan strah trpel štiri leta. Padel je v depresijo, razvila pa se mu je tudi posttravmatska motnja. Zaradi trajnih posledic je še vedno v strahu zaradi možnosti izgube zaposlitve in preživljanja sebe ter družine; - telesne bolečine, ki jih je imel po poškodbi in sicer zelo hude telesne bolečine ves čas bolnišničnega zdravljenja, izredno hude bolečine v času vsakokratnega pooperativnega zdravljenja, številnih fizioterapij med hospitalizacijo, zdraviliškim zdravljenjem, med ambulantno obravnavo pa tudi rednim izvajanjem vaj doma. Bolečine so mu v bolnišnici lajšali intravenozno, prejel je več blokad v predel bronhialnega plateža in v področje sakruma in sakroilialkalnega sklepa, bolečine si je in si jih še vedno lajša z analgetiki, tako da jih trpi že več kot štiri leta in jih bo še v bodoče, saj so mu poškodbe, ki jih je v nesreči pri delu zadobil, zapustile trajne posledice; - neugodnosti med štiriletnim zdravljenjem v sedemnajstih alinejah; - zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki so mu pri starosti 37 let bistveno poslabšale kvaliteto življenja, zaradi česar kot mlada oseba izredno duševno trpi; - in tudi duševne bolečine zaradi skaženosti (grde in vidne operativne brazgotine, uporaba bergel in šepajoča hoja, praktično negibna desna roka), zaradi česar je izpostavljen radovednim pogledom in sočutju okolice.

17. Vse te tožbene navedbe niso v nasprotju z dokazili, ki jih je tožbi priložil tožnik. Sodišče je pravilno upoštevalo tožnikovo trditveno podlago in priložene dokaze, se obširno opredelilo do vsake izmed tožnikovih trditev in do vseh oblik nepremoženjske škode po posamezni s strani tožnika postavljeni postavki. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej pa so navedeni in obrazloženi jasni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe, bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično tudi očitane kršitve Ustave RS ter EKČP, ki jih pritožnica očita sodišču prve stopnje.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, v tožbi postavil ustrezne trditve in predložil dokaze, ki z njimi niso v nasprotju, zato je tožniku po vseh postavkah dosodilo primerno in pravično odškodnino za nematerialno škodo. Glede na trajanje, stopnjo bolečin v trajanju štirih let in glede na dejstvo, da bo tudi v bodoče trpel stalne lažje do srednje močne bolečine, ki se bodo občasno stopnjevale do srednje hude in hude oblike, z leti pa se bodo še povečale, mu je sodišče v točki 14 obrazložitve ob upoštevanju podobnih primerov pravilno prisodilo odškodnino iz tega naslova v znesku 46.000,00 EUR. Iz naslova odškodnine za pretrpljeni strah je v točki 15 obrazložitve v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik ob padcu z višine 10 m doživel zelo intenziven primarni strah za svoje življenje in da je trpel močan, intenziven ter utemeljen sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja, zato mu je tudi ob upoštevanju sodne praske utemeljeno dosodilo odškodnino iz tega naslova v višini 4.500,00 EUR. Iz točke 16 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da so poškodbe pri tožniku pri starosti komaj 37 let, pustile trajne posledice, zaradi katerih ima velike omejitve v življenju, saj potrebuje stalno pomoč že pri osnovnih življenjskih funkcijah in tudi ni več sposoben, da bi se ukvarjal s športom. Ena izmed trajnih posledic je tudi posttravmatska stresna motnja, prav tako pa tudi depresija in celo suicidnost, zaradi česar se je tožnik tudi zdravil v zdravstvenem domu E. Sodišče prve stopnje mu je glede na podobne primere iz sodne prakse utemeljeno dosodilo odškodnino v višini 55.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik v posledici nezgode pri delu tudi skažen, česar pred ljudmi ne more prikriti in zato ti strmijo vanj. Sprememba njegove zunanjosti je opazna, kar mu povzroča nelagodje. S tem je porušeno njegovo duševno ravnovesje. Skladno s sodno prakso mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova utemeljeno dosodilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Dosojeni znesek v višini 111.500,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala, je tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljen, sodišče prve stopnje pa je tožniku upravičeno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od vložitve odškodninskega zahtevka dalje do plačila.

19. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi prvega in drugega odstavka 168. člena in prvega odstavka 174. člena OZ, tožnikovih trditev in dokazov priloženih tožbi priznalo tudi odškodnino iz naslova premoženjske škode zaradi nastalih potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem, pri čemer je upoštevalo in odštelo akontacijo, ki jo je tožnik prejel od zavarovalnice F., d. d. v višini 1.500,00 EUR in mu iz tega naslova, kot izhaja iz točke 20 obrazložitve sodbe, priznalo 2.133,11 EUR na podlagi bila iz te in s tem duševno trpljenje.

20. Ker je tožnik po škodnem dogodku potreboval tujo pomoč in nego drugih oseb, ki sta mu jo nudila in mu jo še nudita žena in oče, mu je sodišče dosodilo tudi povrnitev premoženjske škode iz tega naslova. Kot utemeljeno je pravilno upoštevalo urno postavko v višini 5,00 EUR, ki je po stališču sodne prakse primerna in običajna, in tožnikovemu zahtevku za plačilo premoženjske škode ugodilo za obdobje 43,5 mesecev. Zaključilo je, da je bil dva meseca in pol povsem nesposoben za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti, zato mu tožena stranka za 165 dni dolguje plačilo za 8 ur dnevno, za ostalo obdobje, ko je bil tožnik vsaj delno sposoben za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti, pa mu tožena stranka za pet mesecev dolguje plačilo za po 4 ure dnevno in za 28 mesecev po 2 uri na dan. Skupni dosojeni znesek je tako 20.250,00 EUR, tožena stranka pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe.

21. Tožniku pa je zaradi poškodbe in nezmožnosti za zdravljenje nastala še izguba na zaslužku. Tožnikove trditve potrjujejo listinski dokazi, zato je sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 340,00 EUR mesečne izgube v obdobju od januarja 2020 do vključno marca 2021, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca.

22. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da skupna škoda (nepremoženjska in premoženjska), ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu, znaša 138.953,11 EUR. Upoštevalo je s strani zavarovalnice F., d. d. plačan nesporni del odškodnine v višini 42.031,65 EUR in pravilno toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v višini 96.921,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

23. Ker bo tožniku tudi v bodoče nastajala premoženjska škoda iz naslova tuje nege in pomoči, je sodišče prve stopnje delno ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku v tem delu. Tožnik je sicer zahteval plačilo za dve uri dnevno, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da bo pomoč potreboval le eno uro dnevno in mu ob upoštevanju urne postavke dosodilo mesečni znesek 150,00 EUR iz tega naslova. Tožena stranka mu je dolžna do pravnomočnosti zapadle mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, skladno z drugim odstavkom 167. člena OZ pa mu je dolžna v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke do 10. dne v mesecu vnaprej.

24. Tožniku je pravilno dosodilo še mesečno rento iz naslova izgube na osebnem dohodku v višini 300,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca od vključno aprila 2021. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2021 namreč izhaja, da je tožnik iz razloga invalidnosti podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je plača nižja v povprečju za 410,00 EUR bruto.

25. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na premoženjsko škodo tožnika v izpodbijanem delu sodbe.

26. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je posledično neutemeljena tudi pritožba zoper sklep o stroških postopka z dne 8. 7. 2021, ki so pravilno odmerjeni.

27. Pritožbeno sodišče je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter v celoti sklep o stroških postopka, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel, zato stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.