Jedro

Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo.

Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi na katere ne. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Z vidika metodoloških zahtev 8. člena ZPP pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpovedbo toženke (tč. 6 na strani 7. obrazložitve) in nato (skrbno in vestno) presojalo vsak dokaz, ta analitičen pristop (ocena vsakega dokaza posebej) povezalo v smiselno celoto (ocena vseh dokazov skupaj) ter nato sprejelo tudi skupen dokazni zaključek o tem komu bo verjelo. In tak zaokrožen in celovit pregled nad ugotovljenimi dejstvi ter njihovo vrednotenje, ob preizkusu in oceni, komu v tej zgodbi verjeti, to tehtanje nagne v celoti na stran tožnice, kajti - čemu bi tožnica, preprosta ženska in gospodinja, v svoji starosti (več kot 70 let), tako vztrajno sama in nato s pomočjo drugih oseb, v daljšem časovnem obdobju in nato tudi z vložitvijo tožbe obremenjevala izobraženo, izkušeno in prava veščo osebo, kot je toženka, s povsem izmišljeno, neobstoječo torej povsem lažno zgodbo in zahtevkom? In ker v postopku ni prav nobenega niti namiga, da je s tožničino voljo, sposobnostjo presoje in razsoje kaj narobe potem je odgovor jasen, trden in neizpodbiten - zato, ker govori resnico, toženka pa ne.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženka je dolžna tožnici plačati 549,00 € stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2019 dalje do plačila v petnajstih dneh (točka I izreka). Toženka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 2.515,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev do plačila, v roku petnajstih dni (točka II izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožuje toženka. Toženka uveljavlja kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje razen zaslišanja pravdnih strank in priče A. A.: "drugih dokaznih predlogov po sklepih pa ni izvajalo tudi jih ni zavrnilo, kot bi to bilo dolžno storiti po določbi 287. člena ZPP." Sodišče je kršilo pravila postopka: "in materialno pravo npr. ker ni izvedlo niti zavrnilo dokaza z izvedencem informatike, ki ga je predlagala toženka, kot tudi vseh drugih dokazov ne." Nadalje navaja, da sodišče po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov od B ni predočilo toženki in je niti ni seznanilo z vsebino. Ugotovitve sodišče ovrže poleg pogodbe tudi dopis toženke tožnici, ki navaja za kontakt telefonsko številko xxx in ne xxx. V zvezi s točko 5 obrazložitve in sklicevanje na pravno podlago po določbi 729. in prvega odstavka 735. člena OZ toženka navaja, da to pomeni, da o odškodninski odgovornosti toženke ni odločalo, s čemer je toženko zavedlo že na predobravnavnem naroku, nato pa še na prvem naroku za glavno obravnavo. Če te kršitve ne bi storilo, bi se lahko toženka drugače branila in v spis vložila še druge dokaze, sedaj pa je morala to storiti šele na pritožbeni stopnji. Materialnopravne podlage odškodninske odgovornosti so podane v OZ in so obravnavane v celotnem 28. poglavju OZ in pa v drugih določbah, ki veljajo na splošno o odškodninski odgovornosti, ki v sodbi niti omenjene niso. Toženka trdi, da tožnica ni utemeljila ne dokazala svojih trditev. Sodišče je nekritično sledilo izmišljotini tožnice, da ji je toženka dolžna 30.000,00 EUR. Dalje toženka navaja, da se sodišče sploh ni izjasnilo o zastaranju in da nikoli ni prejela prepis zvočnega posnetka z dne 30. 8. 2022. Ta prepis je zgolj površen prepis tistega, kar se je dogajalo, kar je razvidno v zapisniku, saj se na večih mestih nahajajo pikice. Isti dan, to je dne 30. 8. 2022, ko je prejela prepis zvočnega posnetka, je zahtevala pri sodišču, da se ji posreduje zvočni posnetek, katerega do danes ni prejela čeprav ima do njega po zakonu pravico. V nadaljevanju natančno navaja, kaj je bilo izpuščeno oziroma napačno zapisano v prepisu zvočnega posnetka. Nato pojasnjuje, kako je organizirana toženkina odvetniška pisarna in poudarja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo kakršnokoli pogodbeno razmerje sklenjeno s pravno osebo, in sicer odvetniško pisarno C. C., zato se poraja dvom glede obstoja pasivne legitimacije, saj ni jasno s kom naj bi bila shranjevalna pogodba sploh sklenjena. Toženka v nadaljevanju navaja značilnosti shranjevalne pogodbe in poudarja, da z zatrjevanjem, da je dala toženka tožnici v hrambo od pokojnega moža odtujeni denar, bi jo s tem zapeljala v kaznivo dejanja, česar si toženka ne bi privoščila, saj je v tem času zoper tožnico tekel kazenski postopek, ki ga je sprožil prav pokojni mož tožnice zaradi denarja, ki je predmet postopka. Navaja, da je nepomembno ali je toženka imela blokiran fiduciarni račun, da je obrobno natolcevanje pooblaščenke v zvezi s postopkom z Č. Č. in sodišče listinskega dokaza v zvezi s tem sploh ne bi smelo izvajati, saj se je toženka izvedbi tega dokaza izrecno protivila. S vpogledom v spis II P 458/2018 pri Okrajnem sodišču v Celju je sodišče spregledalo, da je bila zadeva končana v mediacijskem postopku. Vse kar se dogaja v mediacijskem postopku pa je zaupno, zato so bila grobo kršena tudi pravila mediacijskega postopka. Šele iz obrazložitve sodbe je toženka izvedela, katere dokaze vse je sodišče vpogledalo, pri čemer na obravnavi ni prebralo nobene listine iz spisov, s tem pa kršilo pravilo neposrednega izvajanja dokazov in ustavno zagotovljeno pravico do poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave RS). Iz sodbe ni razviden temelj tožbenega zahtevka. Glede hrambe denarja navaja razloge o smiselni uporabi pravil hrambe pri notarjih. Sodišče je kršilo 5. in 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, da toženki ni dalo možnost vpogleda v spis opr. št. I Kpd 22152/2016 in opr. št. IK 3686/2016. Podrobneje navaja dejstvo v zvezi z okoliščino, kdaj je bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje med toženko in B, in sicer glede telefonske številke xxx. Navaja razloge zakaj je nepravilna ugotovitev sodišča, da je toženka razpolagala s številko na katero naj bi bila poslana neka SMS sporočila in da je toženka lastnica te številke od 9. 3. 2018 do 18. 5. 2018. Razlaga, zakaj so poslana sporočila ponaredki, kar dokazuje tudi v spis predloženi izpiski iz elektronske pošte na ime D. D. z dne 10. 4. 2019. Kdo je ta oseba ni znano toženki očitno pa tudi ne sodišču. Po primerjavi SMS sporočil in opisanih MMS sporočil ni mogoče izluščiti dokazne ocene, da gre za sporočila, ki bi naj bila poslana toženki. Ker sodišče v zvezi s tem ni izvedlo dokaza z izvedencem informatikom, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka se sklicuje tudi na disciplinski postopek in ugotovitve disciplinskega tožilca. Sklicuje se na spis N 252/2016 in navaja dele izpovedb zaslišanih prič E. E., F. F., G. G. in A. A. Navaja, da v kolikor bi H. H. pogrešal 30.000,00 EUR, ki naj bi mu jih vzela že v juniju, bi tudi v septembru 2016 v okviru sodne poravnave zahteval vračilo denarja nazaj. Ponovno navaja, da je sodišče nekritično ugotovilo oziroma spregledalo, da je toženka telefonsko številko xxx pri B pričelo uporabljati šele 14. 3. 2019. Navaja izpovedbe A. A. v zvezi s pošiljanjem SMS sporočila iz njenega telefona. Iz sklepa I Kpd 22152/2016 izhaja, da se je tožnica moža zelo bala, zato se toženka sprašuje kako to, da se ga pa ni bala okrasti in odvzeti ogromno vsoto denarja, ko je bil že brez tega nad njo zelo nasilen in pri čemer se ponovno poudarja, da je vprašanje, če je kak denar sploh imel ali ga je imel doma. Tožnica je namreč bila prejemnica brezplačne pravne pomoči in je tem organom navajala različne vsote (12.000,00 €; 30.000,00 €; 60.000,00 €). Podrobneje opisuje okoliščine v zvezi z različnimi trditvami tožnice o zneskih denarja in poudarja, da bi pokojni mož zagotovo po dogodku z dne 6. 6. 2016 zahteval vrnitev odtujenega denarja, pa tega ni storil niti ob sklepanju sodne poravnave dne 2. 9. 2016. Nato podrobneje navaja okoliščine zaradi katerih meni, da je zelo vprašljivo, če je pokojni ta denar sploh imel, da je bila tožnici kar trikrat dodeljena brezplačna pravna pomoč. Trditev tožnice, da bi naj toženki dala denar v hrambo, ki ga je odtujila možu dne 6. 6. 2016, so v nasprotju s tem, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo za najem sefa na banki za čas od 10. 6. 2016 do 9. 9. 2016, zato ni jasno, zakaj naj bi tožnica potrebovala sef, pa tudi zakaj bi naj imela motiv, da bi denar izročila v hrambo toženki. O tem ni nobenega dokaza torej, da bi tožnica denar dvignila iz sefa in ga izročila toženki v zapečateni kuverti. Navaja tudi okoliščine o premoženjskem stanju tožnice in njenega moža, ki je bilo tako skromno, da prihrankov v znesku 60.000,00 EUR ob dejstvu, da je tožnica zatrjevala, da je bila tudi sama celo življenje brezposelna, obstaja dvom. Opozarja še, da je tožnica imela v poslovalnici Y sklenjeno pogodbo o vezavi depozita 12.870,00 EUR za čas od 30. 1. 2015 do 30. 7. 2016. Zato ni jasno od kod sodišču prepričanje, da je prinesla v hrambo toženki 30.000,00 EUR. Glede obrestnega dela pritožnica opozarja, da se sodišče ni ukvarjalo s tem, kdaj bi naj toženka prišla v zamudo, saj okoliščin shranjenega denarja niti po višini niti po temelju ni ugotovilo. Zato je tek obresti in datuma zamude določilo pavšalno, nekonkretizirano in nedokazno podprto. Zoper stroškovni del se tožnica pritožuje v smislu grajanja uspeha v pravdi. Tožnica pritožbi prilaga nove dokaze in se sklicuje na drugi odstavek 362. člena ZPP-E. Tako predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico.

3.V obsežnem odgovoru na pritožbo tožnica podrobno analizira navedbe v pritožbi ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da so navedbe v pritožbi povsem neutemeljene. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

V skladu z 286.b členom ZPP velja glede kršitev določb postopka, ki niso del uradnega preizkusa, še nadaljnja omejitev, saj se lahko takšne kršitve uveljavljajo v pritožbenem postopku le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati takoj, ko je to mogoče.

V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Postopkovne kršitve

6.Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti:"Pravicam stranke v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak."1. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je količinska razsežnost navedb in njihova vsebina v pritožbi, v pretežnem delu obratno sorazmerna zahtevi po skrbnem ravnanju in prispevanju h kakovosti sodnega varstva. Dolžnost sodišča druge stopnje je zato osredinjena na presojo tistih navedb v pritožbi, ki ustrezajo citiranim zakonskim zahtevam ter opraviti uradni preizkus, iz razlogov odločbe pa mora biti:"...jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo"2;"Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je dolžnost sodišča, da svoje stališče bolj ali manj podrobno utemelji, med drugim odvisna od (ne)utemeljenosti uveljavljanih očitkov."3; "Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče."4.

7.Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ni podana nobena uradoma upoštevana bistvena kršitev določb postopka. V ta preizkus sodi tudi upravičenje, ki izhaja iz pravice do izjave v dokaznem postopku, da se v primeru, če se ne ugodi dokaznemu predlogu stranke, dokaz obrazloženo zavrne, pri čemer mora biti tudi obrazložitev ustrezna, kar pomeni z izrecno navedbo razumnih razlogov5. Zahteva po razumni utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga ima svoj temelj v prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti6.

Vendar v ZPP velja pravilo, da mora vsaka stranka zatrjevati in dokazovati odločilna dejstva (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da ne obstajajo t.i. skupni dokazi. V obravnavani pravdni zadevi toženka ni postavila dokaznega predloga z izvedbo dokaza z izvedencem informatike, kar poudarja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo. Toženka torej ne more uveljavljati tovrstne procesne kršitve, ker takšnega dokaza sploh ni predlagala.

8.Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da so bile storjene procesne kršitve, ker "sodišče na obravnavi ni prebralo nobene listine iz spisov" ter, da sodišče ni dalo toženki:"...možnosti vpogleda v spis opr. št. I Kpd 22152/2016 in opr. št. I K 3686/2016....". Toženka meni, da so s tem podane kršitve 5., 8. člena ZPP ter 22. in 23. člene Ustave RS.

Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP7. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi na katere ne. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 20.5.2022 izvedlo dokaze z vsemi listinami, ki so bile do takrat predlagane in predložene; med njimi sta tudi spisa I Kpd 22152/2016 in opr. št. I K 3686/2016 (l. št. 4 zapisnika). Če je resnična trditev toženke, da sodišče prve stopnje listin ni prebralo, bi morala to toženka izrecno predlagati, vendar po izvedbi teh dokazov ni imela nobenih pripomb; če bi jih imela, bi jih morala navesti takrat in to povsem določno, kot to zahteva prvi odstavek 286.b člena ZPP. Prepozno in nedoločno je bilo uveljavljanje teh kršitev šele na naroku dne 30.8.2022, na katerem so bile zaslišane le stranke in priča, saj so ti dokazi že bili izvedeni na naroku 20.5.2022.

Ob teh navedbah pa je ponovno potrebno poudariti, da toženka popolnoma prezre, da od 14.3.2017 velja nov šesti odstavek 226. člena ZPP, ki pomeni odmik od načela neposrednosti in ustnosti ter zaradi ekonomičnosti postopka določa, da branje listin praviloma ni potrebno. Ta kršitev, četudi je storjena, je lahko praviloma le relativne narave, kar pomeni, da bi morala toženka pojasniti tudi, kako ta opustitev vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9.Navedbe o procesni kršitvi v zvezi s prepisom zvočnega posnetka so popolnoma neutemeljene. Iz podatkov v spisu izhaja, da ga je toženka prejela 19.9.2022, v spisu pa ni nobenih podatkov, da je v roku petih dni po vročitvi podala ugovor, o katerem bi moral nato odločiti sodnik prve stopnje (četrti odstavek 125. člena ZPP). K pritožbi priložena listina (B2) ne dokazuje pravočasnosti takšne zahteve, saj ni z ničemer dokazano, da je ta listina bila tudi poslana sodišču.

10.Toženka je šele k pritožbi priložila več listinskih dokazov. Takšno procesno ravnanje in predpostavke zanj določa 337. člen ZPP8.

Sodišče druge stopnje se je že opredelilo do listine B2, nanjo pa se navezuje še B1(zahteva za posredovanje zvočnega posnetka).

Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala dokaz o pribavi podatkov za telefonsko številko "xxx pri B glede pričetka uporabe te številke (14.3.2019)" (B3). V skladu s prvim odstavkom 226. člena ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje. Toženka v ničemer ni pojasnila, čemu te listine ni priložila že k odgovoru na tožbo, kot to izrecno določa še drugi odstavek 278. člena ZPP. Ker gre za listino, ki jo je ves čas imela, saj je na listini datum 14.3.2019 in je tudi stranka pogodbenega razmerja, ki ga z listino dokazuje, je zelo očitno, da je ona tista, ki je kršila citirane določbe ZPP, zato je takšno njeno procesno ravnanje tudi v nasprotju s citiranim 337. členom ZPP.

11.Trditveno in dokazno breme strank v postopku sta praviloma povezani (7. in 212. člen ZPP). Stranka mora pravočasno in določno zatrjevati pravno pomembna (odločilna) dejstva in zanje predlagati dokaze; ali bodo ti izvedeni, pa je odvisno od nadaljnjih okoliščin primera (glej 214. člen ZPP). Zahteva po "določnem" zatrjevanju je seveda odvisna od okoliščin posameznega primera in je ni moč enoznačno opredeljevati; bistvena in skupna lastnost pa je, da morajo biti zatrjevana tista dejstva, ki se podrejajo materialnopravnim predpostavkam (teorija substanciranja).

Toženka je, kot je bilo že zapisano v prejšnji točki obrazložitve, šele pritožbi priložila več listinskih dokazov. V zvezi s 337. členom ZPP so dopustne le tiste trditve o dejstvih, ki so subjektivne novote (dejstva, ki so nastala do časovnih meja pravnomočnosti), a stranke zanje, iz opravičljivih razlogov, v tem času niso vedele. Drugače je glede dokazov o teh dejstvih, zanje ni pomembno, kdaj so nastali - bistveno je, da se z njimi dokazujejo dejstva, ki bi jih zajemale objektivne in časovne meje pravnomočnosti9.

Sodišče druge stopnje, kljub izjemno obsežnim navedbam v pritožbi, takšnih razlogov, ki bi opravičevali neskrbnost toženke, ni ugotovilo. Ker je kot zapadlost terjatve bil določen dan 5.10.2017 (trditev tožnice v tožbi, ki je toženka ni prerekala, zato jo je tudi sodišče prve stopnje moralo upoštevati - drugi odst. 214. člena ZPP) je povsem jasno, da ni izpolnjena niti predpostavka, ki vpliva na čas reševanja spora. Listine B5 do vključno B10 so nastale med leti 2015 in 2019; del teh listin pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo kot dokaz, saj je bila brezplačna pravna pomoč dovoljena v postopkih N 491/15 in N 252/2016; listina B4 z datumom 27.9.2022 pa je za dokazni postopek popolnoma nepomembna. Tudi sicer pa te listine vsebujejo dokazno temo, ki se ne nanaša na odločilna dejstva; ker pa so v dokaznem postopku lahko pomembni tudi t.i. indici (dokazno pomembna dejstva) se njim še najbolj približuje listina B10. Toženka v zvezi z njo v pritožbi celo navaja:"To ali je toženka imela ali ni imela blokiran fiduciarni račun, za to pravdo ni pomembno, čeprav je resnica ta, da je fiduciarni račun imela blokiran.".."; ker dokazna ocena te listine toženki ni v prid, saj izkazuje motiv ravnanje toženke - zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in posledično davčne izvršbe je izkustveno sprejemljivo, da je tudi iz tega razloga zadržala tožničin denar - je takšno procesno postopanje še toliko manj razumljivo.

12.V sklop procesnih kršitev sodijo tudi navedbe toženke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje z drugačno uporabo materialnega prava, kot jo je napovedalo v programu vodenja postopka, poseglo v njeno pravico do izjave in zagotovitve načela kontradiktornosti, saj:"...bi se lahko v nasprotnem primeru drugače branila pred obtožbami tožnice in v spis vložila še druge dokaze...". Sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene od predpostavk odškodninske obveznosti in ni izvedlo nobenega dokaza v tej smeri, v sodbi pa je nato uporabilo določbe 729. in prvi odstavek 735. člena OZ.

Pravica do izjavljanja vsebuje tudi upravičenje, da se stranka lahko izjavi tako o dejanskih kot tudi pravnih vidikih spora, kar lahko stori le, če spozna, po katerih pravnih podlagah bi sodišče lahko presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Če sodišče opre odločitev na pravno podlago, za katero stranka ni mogla predvideti, da bi jo sodišče lahko uporabilo, ter se o tej pravni podlagi zato ni mogla učinkovito izjaviti, sodba zanjo pomeni presenečenje.10. Vendar je poudarek te razlage na tem, da takšen pravni učinek nastale le, če je tudi sama stranka ravnala skrbno - če kljub lastnemu znanju, védenju in pravnimi izkušnjami, glede na okoliščine primera, objektivno ni mogla prepoznati pravne podlage spora in v tej posledici ni zatrjevala in dokazovala odločilnih dejstev.11.

V okoliščinah obravnavanega primera toženki ni bilo kršeno niti tovrstno upravičenje, ki izhaja iz pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je pravno podlago pravilno opredelilo kot "pogodbeno", nato pa še dodalo "odškodninski odgovornosti OZ" (l. št. 54). Vsaka kršitev temeljnega materialnopravnega upravičenja iz pogodb lahko povzroči tudi nastanek odškodninske obveznosti, ne glede na to ali je to pri posameznih vrstah pogodb določeno izrecno ali ne.12. Vendar ni bistveno, da se je nato sodišče ukvarjalo le s temeljno obveznostjo vrnitve stvari (735. člen OZ), ker je bilo ves čas postopka toženki, s postavitvijo tožbenega zahtevka in navedb, popolnoma jasno, da tožnica zahteva le vrnitev izročenega zneska. In če znova poudarimo, da je toženka prava vešča oseba, je utemeljen zaključek, da njena možnost obrambe v postopku in s tem navajanje dejstev in dokazov zanje, ni bila nikoli in v ničemer ne omejena, ogrožena ali zavrta. Postavljen tožbeni zahtevek, naracija dejstev in dokazov zanje ter tako usmerjen dokazni postopek, zato zanjo niso predstavljale nobenih pravnih ovir, ki bi kakorkoli omejevale njeno pravico in učinkovitost pravice do obrambe.

Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

13.Izmed tistih navedb v pritožbi, ki so upoštevana v skladu z omejitvami iz 5. člena obrazložitve te sodbe, je največji del namenjen dejanskemu zakonskemu stanu. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s procesnimi jamstvi in dolžnostmi strank, ki morajo v skladu z razpravnim načelom poskrbeti za dejansko podlago sojenja (izvedeni so bili vsi potrebni in pravočasno predlagani dokazi), zato se v nadaljevanju osredotoča na njihovo metodološko oceno, torej uporabo načela proste presoje dokazov.13.

Predtem bo sodišče druge stopnje še odgovorilo na navedbe v pritožbi v zvezi z izvedbo dokaza z izjavo Č. Č. in vpogledom v spis II P 458/2018, kajti tudi izbor dokaznih sredstev (ki ga praviloma determinira materialnopravna razlaga sodišča) je del presoje tega pritožbenega razloga. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje teh dokazov ni uvrstilo med dokaze o odločilnih dejstvih in jih ni dokazno ocenilo. Takšno ravnanje ni neobičajno, pomeni le, da je z vidika razlage materialnega prava sodišče prve stopnje ocenilo, da ta dejstva niso pomembna. Sodišče druge stopnje temu, kar bo podrobno pojasnjeno v nadaljevanju, pritrjuje in zato te navedbe v pritožbi uvršča med nepomembne.

14.Čeprav so v pravnem izhodišču dokazna sredstva prirejena (enakovredna), nudijo stvarna dokazna sredstva (listine, ogledni predmeti) prepričljivejšo oporo spoznanj, saj so očiščena subjektivizma, spominskih vrzeli, sposobnosti zaznav in reproduciranja dogodkov in kar je še tistih vzrokov, ki pri pričah in še posebej strankah vplivajo na možnost zaznave in izpovedovanja o dogodkih. Verjetno se tega zaveda tudi toženka, kajti še posebej podrobno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, v zvezi s SMS sporočili in njihovimi listinskimi izpisi oziroma prepisi (A2 do A12). O isti dokazni temi - trditve, da je tožnica, s pomočjo snahe A. A., z uporabo njenega telefona (in sicer zato, ker toženka ni več hotela odgovarjati na klice tožnice iz njenega telefona) zahtevala vrnitev 30.000,00 € - je bila zaslišana tudi navedena priča A. A.; o resničnosti njene izpovedbe pa se je sodišče prve stopnje tudi neposredno prepričalo potem, ko je priča sodniku izročila telefonski aparat, s katerega so bila sporočila poslana. Sodnik je ugotovil:"da je vsebina SMS sporočil v predloženem telefonskem aparatu identična z vsebino na prepisu, ki se nahaja v prilogi A2, tako kot po vsebini kot po datumih in urah". Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno poudarja, da gre za dokaz, ki je bil neposredno izveden na naroku glavne obravnave, saj je sodnik vsako sporočilo v telefonskem aparatu prebral in ga primerjal z vsebino prepisa sporočil in to vse v navzočnosti pravdnih strank. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje sodi tak dokaz med prvovrstne, torej takšne, ki ne puščajo prav nobenega dvoma, da je v njih zapisana vsebina tudi resnična.

15.Toženka zgolj z zanikanjem in navedbami, da so ta sporočila "ponaredki"; da so bili poslani na elektronski naslov neznane osebe in da niti sodišču ni znano, kdo je ta oseba; da po primerjavi SMS sporočil in e-mail sporočil ni mogoče izluščiti dokazne ocene, da gre za sporočila, ki bi bila poslana toženki; da je neugotovljeno iz katerega telefona, bi naj bila sporočila poslana, v ničemer ni omajala dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je najprej tožnica neposredno, nato pa s pomočjo njene snahe, v mesecu marcu 2018 izmenjala sporočila s toženko in točno takšno vsebino, kot je zapisana v listinskih dokazilih A2 do vključno A12. Pomembno je sicer tudi, da je priča A. A. tudi potrdila, da je ta sporočila, zaradi zavarovanja dokazov, posredovala tudi na svoj e-mail, ki ima že omenjeni naslov (A3 do A12). Zato je povsem nepomembno, da uporablja pri elektronski pošti drug priimek, ti listinski dokazi so namreč le dokazno pomembna dejstva. Odločilno pa je, da je priča A. A. izrecno potrdila pristnost sporočil iz priloge A2, njena izpovedba pa je bila potrjena še z neposredno zaznavo sodišča prve stopnje, ko je priča sodniku pokazala telefon s sporočili; sodnik je telefon pregledal in ugotovil, da se podatki v telefonu ujemajo z vsebino listine A2.

Iz vsebine teh sporočil pa jasno izhaja, da je bila prav toženka tista, ki je sprva še odgovarjala nanje, nato pa kmalu (še v istem mesecu) prenehala odgovarjati tudi nanje. Toženkino poudarjanje v pritožbi in poskus sodišče druge stopnje prepričati v trditve (tudi s priloženo pogodbo), da odgovori niso njeni, ker te številke takrat naj ne bi imela, je v celoti ovrglo že sodišče prve stopnje, saj je pri operaterju B zahtevalo podatke o naročniku številke xxx za obdobje od 9.3.2018 do 18.5.2018 in prejelo odgovor, da je bila naročnik prav toženka (l. št. 63).

Da gre pri telefonski številki xxx res za številko, ki jo je uporabljala že v tem časovnem obdobju toženka, pravilno opozarja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, ko izpostavlja, da je toženka kot pooblaščenka tožnice v postopku N 252/2016 uporabljala liste, na katerih so navedeni vsi podatki in logotip odvetniške pisarne toženke, med njimi pa prav ta številka. Sodišče druge stopnje je vpogledalo v predlog z dne 24.6.2016 in ugotovilo, da je ta navedba resnična; enake podatke o toženki vsebuje tudi njena dopolnitev predloga za dne 6.7.2016. Tudi zato so navedbe toženke v pritožbi, ki je s priloženo listino B3 poskušala prepričati sodišče druge stopnje, da to telefonsko številko uporablja šele od 14.3.2019, očitno neresnične.

Sodišče druge stopnje zato takšni dokazni oceni v celoti pritrjuje, ker je trditev dokazno tako močno podprta, da vanjo ne more dvomiti noben povprečno razumen človek (tč. 6 na strani 7. obrazložitve).

16.Ta del dogodka je sodišče prve stopnje povsem razumno povezalo tudi z ugotovljenimi dejstvi, ki razkrivajo vzroke oziroma časovno sosledje dogodkov, ki so sploh privedli do tega, da je tožnica toženki izročila denar. Sodišče druge stopnje v celoti sledi prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki vzroke za izročitev denarja povzema iz postopkov N 491/2015 in N 252/2016, ti pa so povezani tudi s kazenskimi preiskovalnimi dejanji, saj je bilo nasilje takratnega moža tožnice vzrok za eno in drugo vrsto postopkov. Toženka v pritožbi zanika tudi to povezavo, čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka bila s temi dogodki nasilja nad tožnico zelo dobro seznanjena, saj jih je povzemala v vlogi - dopolnitev predloga z dne 6.7.2016 v zadevi N 252/2016 -, ki jo je sama sestavila kot pooblaščenka tožnice.

Natančen potek teh dogodkov za odločitev v tej zadevi ni odločilen, bistveno pa je, da je tožnica vzela del denarja, za katerega je upravičeno menila, da je njen in sicer 30.000,00 € od skupno 60.000,00 €. Znova toženka s povsem neprepričljivimi trditvami skuša omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, češ da tega denarja "očitno ni bilo"; da v postopku N 252/2016 nobeden izmed članov družine ni omenjal 30.000,00 €; da bi ta denar v okviru poravnave zahteval že mož H. H.; da je povsem neverjetno, da je slednji sploh imel 60.000,00 € ; da je tožnica neverodostojna, ker navaja različne zneske; da ni dokazov o dvigu denarja iz sefa in izročitvi denarja in podobno. Zgolj z zanikanjem in ponujanjem lastne subjektivne dokazne ocene toženka ne more v ničemer omajati prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kako so potekali dogodki pred in po izročitvi denarja tožnice toženki. Prav nobenega dvoma ni, da je prav zaradi tega, ker je tožnica vzela polovico denarja, ki ga je pred njo njen mož tajil, tudi prišlo do nadaljnjih dogodkov 6.6.2016 (priložen spis I K 42221/2016). Povsem pravilno je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbi tožnice, ki je ob svojem zaslišanju pojasnila, zakaj je sprva denar res hranila v sefu, a zelo kratek čas in ga nato izročila toženki ter o ravnanju ob izročitvi denarja (potrdilo o hrambi, ki ga je nato tožnica, po nasvetih toženke, izročila njej in ne obdržala). Da si je mož tožnice prizadeval dobiti denar nazaj izhaja tudi iz uvedena kazenskega postopka I K 36861/2016, ki je tekel prav zaradi trditev o tem, da si je tožnica protipravno prilastila 30.000,00 €. Ta postopek je bil končan 28.9.2017, vendar z umikom zasebne tožbe in ta spis ne vsebuje nobenih dejstev ne o razlogih za to dejanje, še manj pa o tem, kaj in kje se nahaja znesek 30.000,00 €. Logična in prepričljiva pa je zato trditev tožnice, da je šele potem pričela zahtevati vrnitev denarja od toženke (tč. 6 na strani 7. obrazložitve). To časovno obdobje se nato ujema tudi pritegnitvijo snahe v poskuse, da bi tožnica dobila vrnjen denar in sicer potem, ko je toženka prekinila komunikacijo s tožnico. Povsem pravilna je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi tožnice in ne toženke.

Z vidika metodoloških zahtev 8. člena ZPP pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpovedbo toženke (tč. 6 na strani 7. obrazložitve) in nato (skrbno in vestno) presojalo vsak dokaz, ta analitičen pristop (ocena vsakega dokaza posebej) povezalo v smiselno celoto (ocena vseh dokazov skupaj) ter nato sprejelo tudi skupen dokazni zaključek o tem komu bo verjelo. In tak zaokrožen in celovit pregled nad ugotovljenimi dejstvi ter njihovo vrednotenje, ob preizkusu in oceni, komu v tej zgodbi verjeti, to tehtanje nagne v celoti na stran tožnice, kajti - čemu bi tožnica, preprosta ženska in gospodinja, v svoji starosti (več kot 70 let), tako vztrajno sama in nato s pomočjo drugih oseb, v daljšem časovnem obdobju in nato tudi z vložitvijo tožbe obremenjevala izobraženo, izkušeno in prava veščo osebo, kot je toženka, s povsem izmišljeno, neobstoječo torej povsem lažno zgodbo in zahtevkom? In ker v postopku ni prav nobenega niti namiga, da je s tožničino voljo, sposobnostjo presoje in razsoje kaj narobe potem je odgovor jasen, trden in neizpodbiten - zato, ker govori resnico, toženka pa ne.

Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolnoma pravilno in popolno in zavrača kot neutemeljene vse tiste navedbe v pritožbi, ki izpolnjujejo že zapisane procesne predpostavke pravilnega granja in uveljavljanja te kršitve.

Zmotna uporaba materialnega prava

17.Toženka v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje o zastaranju "sploh ni izjasnilo, pa čeprav ga je toženka ustrezno in jasno uveljavljala". Gre za povsem izmišljeno navedbo toženke, ki je tako očitno neutemeljena in bi lahko bila opravičljiva le v primeru, če toženka sodbe sodišča prve stopnje ni prebrala. Če pa jo je, potem pa je morala videti, da so ti razlogi napisani v tč. 9. obrazložitve. Ker toženka v pritožbi dejanske podlage te odločitve sploh ne graja (predvsem dneva dospelosti 5.10.2017, od katerega prične teči pogodbeni zastaralni rok 5 let, zastaranje pa je pretrgalo vložitev tožbe 21.4.2021), nanjo pa sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja, z vidika materialnega prava (nanj sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti), popolnoma pravilna.

18.Del materialnega prava je tudi pasivna stvarna legitimacija, torej vprašanje ali je prav toženka tudi zavezanka, dolžnica iz materialnopravnega razmerja. Toženka v pritožbi navaja, da je tožba:"naperjena proti odvetnici C. C., ki je označena z matično številko in davčno številko, vendar se v preambuli sodbe to ne navaja, kot bi se moralo." V nadaljevanju pojasnjuje, da je "Odvetniška pisarna C. C. je organizirana kot podjetnik, zasebnik, saj opravlja na trgu samostojno pridobitno dejavnost v okviru vpisa v register pri Odvetniški zbornici Slovenije pod matično številko ....".

Toženka ima prav, da so identifikacijski podatki o toženki, zapisani v uvodu sodbe pomanjkljivi, vendar so v celoti zapisani v izreku in ta je bistven v postopku morebitne izvršbe. Tudi odvetnik je sicer "zasebnik" in s tem fizična oseba, kot to določa tretji odstavek 180a. člena ZPP. Toženka je torej v sodbi popolnoma pravilno identificirana in s tem določena kot toženka in dolžnica iz pravnega razmerja.

19.Obširne navedbe toženke o vsebini oziroma sestavinah shranjevalne pogodbe, še posebej poudarjanja, da toženka takšne pogodbe ne bi sklenila kot neodplačne; o obrestovanju; roku za vrnitev denarja; o tem, da je to realni kontrakt, so pravilne v delu, v katerem povzema vsebino členov OZ o shranjevalni pogodbi, v ostalem pa seveda le neuspešen poskus prepričati sodišče druge stopnje, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni. Vendar na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče druge stopnje kot takšnega že preizkusilo in potrdilo (tč. 6. in 7. obrazložitve sodišča prve stopnje), je tudi materialno pravo in sicer določbe o shranjevalni pogodbi (tč. 5. in delno tč. 7. obrazložitve sodišča prve stopnje) bilo pravilno uporabljeno. Toženka je od tožnice v hrambo prejela 30.000,00 € in ta znesek je dolžna tudi vrniti.

20.Vrniti pa je dolžna tudi zakonske zamudne obresti, ki jih tožnica upravičeno zahteva. Sodišče prve stopnje je ta rok določilo od dne 20.7.2019 dalje, ko je predtem dne 15.7.2019 bila toženka pisno pozvana, naj denar prostovoljno vrne in določen rok 15 dni (tč. 8. obrazložitve). V tem postopku je bilo že zapisano, da je dospelost, torej pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, nastopila že 5.10.2017; če ob dospelosti terjatev ni plačana, upnik pridobi zahtevek za izpolnitev, istočasno pa nastopi tudi zamuda ter pričnejo teči zakonske zamudne obresti. Tožnica bi zato lahko vsaj del zakonskih zamudnih obresti (tistih, ki še niso zastarale v skladu s 347. členom OZ) lahko zahtevala že od takrat (prvi odstavek 299. člena OZ). Sodišča so v pravdnih postopkih vezana na tožbene zahtevke, tožnica pa zmeraj lahko zahteva tudi manj od tistega, kar ji materialno pravo (pravica) daje. Ker se je pritožila v tem postopku le toženka pa je bistveno le, da njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in razlogi sodišča prve stopnje o zamudi in posledično teku zakonskih zamudnih obresti za denarno terjatev, pravilni.

21.Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo v celoti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V točki 5. obrazložitve te sodbe pa je že pojasnilo, kako je v postopku pred sodiščem druge stopnje omejen preizkus obsega in razlogov odločbe sodišča prve stopnje. Molk sodišča druge stopnje zato pomeni, da gre za pritožbene presežke, do katerih se mu, v skladu s citiranimi določbami in v njih zapisanih (razloženih) pravnih pravilih, ni potrebo opredeljevati.

22.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (353. člen ZPP). Dolžna pa je povrniti stroške tožničinega odgovora na pritožbo. Ta je bil potreben, saj je tožnica utemeljeno opozarjala na neresnične navedbe toženke in predvsem tudi na določene listinske dokaze, ki jih je sodišče druge stopnje tudi preverilo (procesno pooblastilo iz 358. člena ZPP v zvezi z obrambno funkcijo odgovora na pritožbo). Priznani so priglašeni stroški 750 točk, kar znese 450,00 €, skupaj z DDV pa 549,00 €, brezobrestno, ker zakonske zamudne obresti niso bile zahtevane (154., 163. in 165. člen ZPP).

-------------------------------

1USRS, Up-603/13 z dne 16. 2. 2016, tč.4.

2USRS, Up-609/12 z dne 23. 5. 2013, tč. 8.

3USRS, Up-409/15 z dne 5. 3. 2018, tč. 6.

4USRS, Up-1357/11-15 z dne 12. 2013, tč. 7.

5Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016.

6USRS, Up-233/15 z dne 19.10.2017; ta kršitev namreč sodi v 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP in ne v 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, kar je pomembno zato ker slednja ni del uradnega preizkusa.

7Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000.

8"(1)V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.".

9J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 227,228.

10Npr. USRS, Up-603/13 z dne 16. 2. 2016.

11Npr. USRS, Up-998/15 z dne 30. 11. 2017:"Iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave zato ne izhaja, da bi sodišče moralo opozoriti stranko na vse pravne vidike, ki jih je prezrla, pač pa je sodišče to dolžno storiti le v primeru, ko stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da bi sodišče odločitev lahko oprlo na določeno pravno podlago.".

12Pri shranjevalni pogodbi najdemo takšno določbo in sicer v drugem odstavku 733. člena OZ.

13Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba.

14Polemiziranje s subjektivno dokazno oceno pritožnice ni dolžnost pritožbenega sodišča; VSRS II Ips 261/2004 z dne 6. 10. 2005; II Ips 271/2017 z dne 10.1.2019.

-------------------------------

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 729, 735, 735/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 125, 125/4, 212, 214, 214/2, 226, 226/1, 226/6, 278, 278/2, 286, 286/1, 337

-------------------------------

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.