Jedro

Z reparacijskim zahtevkom se uveljavlja priznanje stanja, ki bi bilo, če tožena stranka ne bi tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Za dosego tega stanja ni pomembno, kaj bi se dogajalo po izredni odpovedi pri delodajalcu in kakšno osebno oceno bi tožnik dobil od delodajalca po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je pomembno stanje, ki bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti, ki jo je zagrešila tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2006 (pravilen datum bi bil 23. 12. 2005) neveljavna in nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da mora tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi, da mora vpisati delovno dobo v delovno knjižico in obračunati plačo od dneva nezakonitega prenehanja do ponovnega nastopa dela ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da se izpodbijana sodba ne da „preizkusiti v delu plače in razlogih“ ter „temelju za takšno višino“ (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dalje je navajala, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, kjer je tožniku prisojena plača od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela. Sodišče je namreč upoštevalo tudi, kot da bi tožnik opravljal delo v pogojih, ko mu pripadajo dodatki, prav tako pa osebno oceno, čeprav bi bil upravičen le do osnovne plače. Tožnik ne more dobiti enake plače za delo, ki se opravi in za delo, ki se ne opravi. Sodišče je kršilo tudi določbe 118. člena ZDR. Ugotovljena dejstva kažejo, da je ugotoviti v tožnikovem ravnanju najmanj hudo malomarnost, s tem pa so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in „tožbo zavrne“ (zavrne se tožbeni zahtevek) oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revidentka je v reviziji uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo formalno in ga vsebinsko ni obrazložila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Revizija v bistvu izpodbija samo dejanske zaključke sodišča, tako da revizijsko sodišče tovrstnih ugovorov, glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni preizkušalo.

9. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

10. Reparacijski zahtevek, ki ga je, čeprav tožena stranka navaja drugače, postavil tožnik, uveljavlja priznanje stanja, ki bi bilo, če mu tožena stranka ne bi nezakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Za dosego tega stanja ni pomembno, kaj bi se dogajalo po izredni odpovedi pri delodajalcu in kakšno osebno oceno bi tožnik dobil od delodajalca po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot si to zmotno predstavlja tožena stranka, ampak je pomembno stanje, ki bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti, ki jo je zagrešila tožena stranka. Zato je, kot je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, tožnikov zahtevek glede pričakovane plače, ki ga je postavil v višini enoletnega povprečja pred prenehanjem delovnega razmerja in ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik v spornem obdobju ne bi prejel enakega zneska plače, kot ga je prejemal v obdobju, ko je bil zaposlen, utemeljen v postavljenem obsegu.

11. Ugovor o deljeni krivdi (prispevek oškodovanca pri povzročeni škodi), neupravičeni obogatitvi tožnika in ostali podobni ugovori, se prvič pojavijo šele v reviziji, zato ne morejo biti predmet odločanja v revizijskem postopku.

12. Prvi odstavek 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.) taksativno našteva razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca. ZDR tudi določa v drugem odstavku 110. člena, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, to pa pod pogojem iz prvega odstavka 110. člena ZDR, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

13. V drugem odstavku 82. člena ZDR je določeno, da mora dokazati utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Ker je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga, ki bi opravičeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti ni dokazala, da ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja niti do potekla odpovednega roka, gre za nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.

14. Niti iz sodbe sodišča prve stopnje, niti iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, da bi sodišči pri sojenju uporabili določbe 118. člena ZDR. Zato revizija izpodbijani sodbi ne more očitati „kršitve 2. točke 118. člena ZDR“, še posebej, ker tožena stranka, kljub temu, da je imela možnost v postopku, ni predlagala odločanja v skladu s tem členom.

15. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.