Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (ker ni samovoljo organiziral malice, ampak je šlo za skupen dogovor vseh delavcev), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Na podlagi ugotovitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je utemeljen tožbeni zahtevek za izplačilo plač, ki bi jih tožnik prejel v spornem obdobju, v višini, kot znaša povprečje plač v letu pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi – če ne bi bilo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – v spornem obdobju prejel nižjo plačo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.12.2006 neveljavna in nezakonita in se razveljavi in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ji obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela v višini 293.021,00 SIT, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo vse od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 254.980,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da tožnik ni pripeljal alkoholne pijače, kot je to sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi prič J.Č. in R.M.. Meni, da je spregledalo, da je V.K. izpovedal, da je videl ročko, količine 20 do 25 litrov svetlo rdeče vsebine in da ga je toženec vprašal, če bo kaj popil. Takšno vprašanje se ne nanaša na sadne sokove, pri čemer so tudi ti pakirani v embalažah po en oziroma dva litra. Iz izpovedi V.K. tudi izhaja, da ni bil seznanjen, da je pri toženi stranki običaj, da se vsako leto ob novem letu organizira kakršnakoli zakuska v smislu vnosa pečenega mesa v proizvodnjo. Povedal je, da so vsako leto tri zakuske, ker so tri izmene, vendar se te pripravijo z vednostjo in dovoljenjem uprave. Tudi sam tožnik je navedel, da so predhodna leta organizirali malico, vendar je bil to narezek in piškoti, pri tem pa ni navedel, da bi bilo prisotno tudi meso oziroma kakršnakoli pijača. Tudi priča V.H. je izpovedal, da se je dopuščalo zaposlenim pred novim letom organizirati malico v razumnih okvirih. Vnos odojka in alkoholne pijače gotovo ni zakuska. Bistveno je tudi, da je tožnik organiziral zabavo izven časa predvidenega za malico in se je takrat ustavila celotna proizvodnja pri toženi stranki in ne samo linija, na kateri je vodja tožeča stranka. Sodišče je sledilo priči R.M., da se ni udeležil malice in tudi ne ostali delavci v proizvodnji, kot tudi izpovedi tožnika, da sam ni šel na malico in tudi ne delavci, ki so delali na njegovi liniji. Tožena stranka meni, da dejansko stanje v zvezi s tem ni pravilno ugotovljeno, saj bi sodišče moralo zaslišati pričo M.K., delavca S., ki je pripeljal takrat malico. Sodišče je tudi napačno ocenilo navajanje tožeče stranke, da se je proizvodnja ustavila zaradi priprave rondel in da je bilo potrebno čakati kolikor postopek traja. Pri tem so priče V.K. in R.M. povedali, da je potrebno rondele naprašiti, to pa se izvrši tako, da se s posebno palico praši, kar pomeni, da mora to delo fizično izvajati oseba, ki to delo opravlja, v konkretnem primeru tožeča stranka. V.K. pa je navedel, da ko je prišel v proizvodnjo, ker so imeli delavci zabavo, je tam našel tožnika, tako da se ti dejstvi izključujeta. Sodišče je napačno uporabilo določbo 111. člena pogodbe za izredno odpoved delodajalca, katera določa, da se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi v primeru, če stori kršitev namenoma ali iz hude malomarnosti, ali huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnik ni samovoljno organiziral te malice, pač pa, da so se delavci tako dogovorili, on pa je bil le zadolžen za nabavo hrane, ni pa prinesel alkoholnih pijač, kot mu očita delodajalec. Ugotovitev sodišča ni pravilna, saj je tožnik sam prevzel odločitev, da bo pripeljal pečenega odojka v proizvodnjo in s tem prevzel odgovornost za posledico. Tožnik je bil v družbi zaposlen že 22 let in mu je bilo dobro znano, da je prepovedano organiziranje kakršnihkoli zabav v družbi in na kakršenkoli drugačen način oviranje proizvodnje. Kot vodja linije bi moral biti zgled ostalim delavcem. Tožnik se je zavedal negativne posledice in svojega voljnega ravnanja in najmanj, kar se mu lahko očita je, da je lahkomiselno mislil, da negativna posledica zanj ne bo nastala. Vnašanje hrane v proizvodnjo ni dovoljeno, kar vse skupaj pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti s tem pa je tudi podana najmanj stopnja krivde hude malomarnosti in v povezavi s kršitvijo pogodbe o delu po členu 4, 31, 32 in 33 ZDR. Poleg tega je zaradi ravnanja tožnika prišlo do zamude pri izdelavi artiklov in s tem posledično povezane škode, ki pa dejansko s strani tožene stranke ni bila opredeljena po višini. Glede na to so bile izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa 111. in 110. člen ZDR. Glede premoženjsko pravnega zahtevka pa je ugotoviti, da sta si obrazložitev in izrek sama s seboj v nasprotju, saj sodišče obrazlaga, da je vzelo celotno povprečje plač za tožnika, pri tem pa ne vidi tožena stranka pravne podlage za obračun takšnega obdobja, saj ZDR določa v 109. členu, da se povprečje obračuna za povprečno plačo za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Delavec je lahko uveljavljal le zahtevek, ki se nanaša na redno delo, ne pa karkoli več ali drugače. Sodišče pa je v celoti sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku in priznalo druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, pri čemer pa to ni obrazloženo.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik v prostore tožene stranke ni pripeljal alkoholnih pijač. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da ni nihče izpovedal, da bi tožnik pripeljal za malico alkoholne pijače, saj so priče Č. in M. povedale, da jih ni pripeljal, ravno tako tožnik, le priča V.K. je videl ročko količine 20 do 25 litrov svetlo rdeče vsebine, ni pa vedel povedati, kaj naj bi ta vsebina predstavljala. Dejstvo, da je tožnik pričo K. vprašal, ali bo kaj spil, pa še ne more pomeni, da je bila v ročki alkoholna pijača, kot se to zmotno zavzema tožena stranka. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni pripeljal alkoholnih pijač in da ga je tožena stranka neutemeljeno za to bremenila, pravilen in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je le tožnik odgovoren za organizacijo malice v zadnji izmeni v letu, kajti kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, so se delavci skupno domenili, da organizirajo malico, le tožnika so poprosili, da za malico pripelje pečenega odojka. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila pri toženi stranki navada, da so pred novim letom v vsaki izmeni pripravili malico, v spornem času pa se je ta malica razlikovala od ostalih le v tem, da je v preteklih letih bil to hladen narezek, sedaj pa so imeli pečenje. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da so v preteklih letih imeli hladno malico, to leto pa pečenje, ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je proizvodnja stala zaradi ravnanja tožnika, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je odmor trajal le 10 minut več kot je bil predviden za malico, delavci niso ustavili dela, temveč so izpustili običajno malico, ki jo dostavlja družba S.. Malico so imeli v času, ko so dali prašiti rondele, do 10-minutnega zastoja pa je prišlo zaradi pomanjkanja rondel. Pritožbeno navajanje, da se rondele prašijo ročno in da bi jih moral prašiti tožnik, so v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da se da rondele prašiti in da to traja pol ure. Vodja linije ni zadolžen, da bi prašil rondele, kot je to pojasnil priča V.H.. Če zmanjka rondel, je to malomarnost vodje in ne tožnika kot vodje linije. Zato na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da bi bil za 10-minutni zaostanek zaradi pomanjkanja rondel odgovoren tožnik, kot se to zavzema tožena stranka v pritožbi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati M.K., delavca S., da bi lahko zaključilo, da se delavci, ki so se udeležili malice s pečenim odojkom, niso udeležili malice, ko je le-to dostavil S.. Ta predlagani dokaz tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi pripomogel k razjasnitvi zadeve, saj so vse priče zaposlene pri toženi stranki izpovedale, da se ti delavci, ki so bili na predhodni malici, niso udeležili malice, ki jo je organiziral delodajalec in jo je pripeljal S.. Predlagana priča M.K. pa delavcev ne pozna in zato ta dokaz k razjasnitvi zadeve ne bi pripomogel. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da malice ni samovoljno organiziral tožnik, temveč je bil to skupen dogovor vseh delavcev in da on tudi ni bil njihov nadrejeni. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ni izkazan pogoj po 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o denarnem zahtevku moralo upoštevati določbe 109. člena ZDR in upoštevati povprečno plačo za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. 109. člen ZDR se namreč nanaša na odpravnino delavcu, v tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje, potem, ko je ugotovilo, da je bila bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ugodilo tudi njegovemu reparacijskemu zahtevku. V primeru ugotovitve nezakonitosti ravnanja delodajalca, je potrebno vzpostaviti tako stanje, kot bi bilo, če te nezakonitosti ne bi bilo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno sledilo zahtevku tožnika za izplačilo plač, ki bi jih prejel v spornem obdobju, ki ga je oblikoval tako, da je upošteval celoletno povprečje pred prenehanjem delovnega razmerja. Zmotno je stališče tožene stranke, da delavcu v takem primeru pripada le nadomestilo za redno delo, saj bi ob normalnem teku stvari tožnik prejemal enako kot v obdobju, ko je bil še zaposlen. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, da temu ne bi bilo tako.

Pravilno sicer opozarja pritožba, da zahtevek, v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu vseh drugih pravic in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, ni izvršljiv, vendar na samo zakonitost odločitve to nima vpliva. V kolikor tožena stranka tožniku ne bo priznala eventualnih drugih pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do katerih so bili upravičeni drugi delavci in do katerih bi bil upravičen tudi tožnik, v kolikor bi bil v spornem obdobju v delovnem razmerju, bo moral tožnik to zahtevati z novo tožbo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot to določa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004).