Jedro

Ob upoštevanju dejstev, ki jih je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe po pooblaščencu navedla tožeča stranka, le-ta tudi po presoji sodišča ni izkazala verjetnega izgleda za uspeh v zadevi, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP. Da bi škoda ne nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, tudi po dopolnitvi prošnje ni niti zatrjevala, kaj šele verjetno izkazala. Ob takšnem dejanskem stanju je pričakovanje tožeče stranke tudi v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim in pravnim stanjem, ki jih v razlogih navaja tožena stranka. Sicer povsem splošna in nekonkretizirana tožbena navedba, da je vlak vozil z neprilagojeno hitrostjo, je nova in je zato sodišče v skladu z določbami 20. in 52. člena ZUS-1 pri presoji izpodbijane odločbe ni upoštevalo. Ob ustrezni konkretizaciji in verjetni izkazanosti pa okoliščine, ki jih stranka v tem postopku ni uveljavljala, lahko predstavljajo dodatno dejansko podlago za (ponovno) prošnjo za dodelitev BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožečih strank za brezplačno pravno pomoč, datirano z dnem 21. 3. 2013. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da pogoji, ki so vezani na zadevo, na katero se prošnja nanaša, niso izpolnjeni. Po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev te pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

Glede izpolnjevanja navedenih vsebinskih oziroma objektivnih pogojev tožena stranka ugotavlja, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) nanaša na zastopanje tožnic v postopku plačila odškodnine zaradi smrti očeta A.A. zoper Zavarovalnico B. Tožnici v prošnji navajata, da je očeta do smrti povozil vlak, zavarovalnica pa je zahtevek zavrnila, čeprav je vlak nevarna stvar in bi zato odškodnino morala plačati. Prošnji prilagata odškodninska zahtevka za škodo zaradi smrti bližnjega, naslovljena na Zavarovalnico B. in odgovor zavarovalnice z dne 6. 3. 2013, v katerem ta odklanja plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslednjih razlogov: iz poročila PU C. z dne 11. 5. 2011 izhaja, da je tega dne potniški vlak pripeljal iz smeri C. proti Č.; da je v času, ko je pripeljal izza ovinka na železniških tirih v razdalji 50 metrov od vlaka stal pokojni A.A., in sicer na zunanji strani ob desnem tiru, obrnjen z desnim bokom proti prihajajočemu vlaku; da je strojevodja vlaka z zvočnim signalom opozarjal, naj se umakne, da je zaviral, vendar se pokojni ni umaknil z železniških tirov, zato je vlak vanj trčil in ga poškodoval. Zavarovalnica še omenja poročilo o toksikološki preiskavi pokojnega, da je imel slednji v času škodnega dogodka v krvi 1,61 g/kg alkohola. Zato zaključuje, da je pokojni sam odgovoren za nezgodo.

Tožena stranka je v ugotovitvenem postopku pribavila škodni spis, v katerem se poleg listin, ki so bile priložene prošnji za BPP, nahaja poročilo PU C. z dne 11. 5. 2011, na katerega se v svojem odgovoru na odškodninski zahtevek sklicuje zavarovalnica in poročilo Slovenskih železnic o preiskavi izrednega dogodka z dne 24. 5. 2011. Iz slednjega izhaja, da je strojevodja na desni strani proge opazil osebo, ki je stala ob desni tirnici v normalnem svetlem profilu, da je oddal signalni znak „PAZI“ in vključil hitro zavoro, vendar je osebo zadel. Iz poročila nadalje izhaja, da se je vlak ustavil s čelom 180 metrov od kraja dogodka. Komisija je kot vzrok izrednega dogodka ugotovila „nedovoljeno gibanje tretje osebe v profilu proge“. V škodnem spisu se nahaja še poročilo o toksikološki preiskavi z vsebino, ki jo v odgovoru navaja zavarovalnica in sodba Okrožnega sodišča v C. IV P ... z dne 13. 11. 2012, s katero je ugotovljeno, da je pok. A.A. oče tožečih strank.

Tožeči stranki sta po pooblaščenem odvetniku sporočili, da poročilu PU C. in toksikološki analizi ne nasprotujeta. Po pozivu tožene stranke, naj natančneje obrazloži, zakaj meni, da bo odškodninskemu zahtevku, ob razlogih, ki jih navaja zavarovalnica, ugodeno in opozorilu, da glede na ugotovitve poročila zgolj navedba, da je vlak nevarna stvar, ne zadošča, je pooblaščenec vztrajal, da je temelj zahtevka podan in se pri tem skliceval na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3371/2011 z dne 4. 4. 2012. Po navedeni sodbi je do odškodnine upravičen celo močno vinjeni pešec, ki leži na cestišču, ter je očitno, da je izključno sam kriv za nezgodo. Opozoril je še, da oškodovanec ni stal na tiru, temveč ob tiru.

Na navedeni podlagi tožeča stranka ugotavlja, da v zadevi ne more biti sporno, da je 11. 5. 2011 prišlo do škodnega dogodka, ko je vlak povozil očeta prosilk. Očitno tudi ni sporno, da je pokojnik v času, ko je pripeljal vlak izza ovinka, stal na zunanji strani ob desnem tiru, obrnjen proti prihajajočemu vlaku, da je vlak oziroma strojevodja, ki ga je opazil 50 metrov prej, oddal signalni znak in vključil hitro zavoro, vendar je kljub temu prišlo do zadetja osebe, ki je na kraju dogodka umrla. Pokojnik pa je imel v času škodnega dogodka v krvi 1.61 g/kg alkohola.

Ob takšnem dejanskem stanju tožena stranka s stopnjo verjetnosti iz 24. člena ZBPP zaključuje, da ni mogoče šteti, da je škoda nastala kot neizogibna posledica nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti in torej ni vzpostavljena domnevna vzročnost po 149. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Obenem pa je izpolnjen tudi dejanski stan iz drugega odstavka 153. člena OZ, ki mogoča oprostitev odgovornosti ob dokazu, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicah izogniti ali jih odstraniti. Škoda je nastala zaradi dejanja samega pokojnega oškodovanca, čemur se Zavarovalnica B. oziroma njena zavarovanka (Slovenske železnice) z ravnanjem, ki je skladno z normalnimi (v svetu uveljavljenimi) standardi železniškega prometa ni mogla izogniti. Zahteva, da bi železniško dejavnost vobče (torej ne le ob času in kraju škodnega dogodka, marveč vselej in povsod) opravljala npr. s stalnim zvočnim opozarjanjem, s katerim bi vlak opozarjal na svojo navzočnost, s postavitvijo žičnatih ograj ob celotni trasi železniškega omrežja in podobno, presega vsakršno pravo mero. Ni mogoče pričakovati, da bi moral strojevodja vlaka v konkretnem trenutku na konkretnem mestu pričakovati človeka na železniški progi, treznega ali ne. Ko ga je zagledal, pa je reagiral z opozorilnimi znaki in zaviral. Nasprotno pa je prav oče tožnic tisti, ki bi lahko razumno pričakoval, da bo v času njegovega nahajanja tik ob železniškem tiru pripeljal vlak in bi se lahko preteči abstraktni nevarnosti v celoti izognil. Splošno znano je, da je gibanje po železniškem tiru ali ob njem smrtno in življenjsko nevarno.

Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, se nanaša na osebno vozilo in pešca, v konkretnem primeru pa gre škodni dogodek, v katerem sta udeležena pešec in vlak. Njeno pričakovanje, da bo v civilnem postopku dokazala, da ji je zaradi (objektivne) odgovornosti Slovenskih železnic nastala pravno priznana škoda, pa je ob upoštevanju podatkov spisa v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (sodbe II Ips 288/96, Cp 993/2008, II Ips 516/2002, II Ips 485/2009, II Ips 500/2007, II Cp 3732/2009).

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stališče, da v zadevi nima izgleda za uspeh, je po prepričanju tožeče stranke nepravilno. Že v zahtevku je pojasnila, da zahteva odškodnino iz naslova objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari. Odklonitev zahtevka z utemeljitvijo, da je za nezgodo kriv pokojnik sam, ni razumljiva, saj temelji odškodninski zahtevek na objektivni odgovornosti. Poleg objektivne odgovornosti je podana tudi krivdna odgovornost strojevodje, saj je potrebno vlak voziti s prilagojeno hitrostjo, da lahko ustavi pred morebitno oviro. Iz poročila PU C. je razvidno, da je strojevodja lahko opazil A.A. na 50 metrov, kar je ob prilagojeni hitrosti vlaka dovolj, da bi lahko normalno ustavil, vendar očitno hitrost ni bila prilagojena.

Konkurenca objektivne in subjektivne odškodninske odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, saj se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepredvidena, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. Človek, ki stoji ob progi, je objektivno predvidljiva in pričakovana ovira. Odškodnina je bila v sodni praksi priznana svojcem vinjenega pešca, ki je hodil v temi po sredini vozišča (II Ips 1160/2008). Motorni vlak je brez dvoma nevarna stvar, zavarovanec pa imetnik nevarne stvari. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari (149. člen OZ), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (150. člen OZ). Odgovornost strojevodje je tako v razmerju do pešca predpostavljena oziroma objektivna. Dejstvo, da je bil pokojni pod vplivom alkohola, zavarovalnice ne razbremenjuje. Ta okoliščina je kvečjemu dodatni dokaz, da od pokojnega ni bilo mogoče zahtevati standarda povprečne skrbnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe, vključno s stroškovno posledico. Opozarja, da tožeča stranka, čeprav je bila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zastopana po odvetniku, o subjektivni (krivdni) odgovornosti prvič govori šele v tožbi. Gre za nedopustno tožbeno novoto. Kljub temu dodaja, da tožeča stranka tudi z uveljavljanjem krivdne odgovornosti ne more uspeti. Vlaka ni mogoče enačiti z avtomobilom, pri čemer je razdalja 50 metrov za vlak in možnost zaustavitve povsem drugačne narave, kot je to pri osebnem avtomobilu. Sodba II Cp 3371/2011 se nanaša na situacijo, ko je pešec ležal na cestišču, ko je vanj z osebnim avtomobilom trčil zavarovanec, pešec pa je bil pod vplivom alkohola. V obravnavanem primeru imamo opraviti z vlakom, česar pa tožeča stranka ne loči. Sodba praksa, ki jo navaja in tožbi prilaga tožnik, se nanaša na drugačno dejansko stanje: udeležbo osebnega vozila, tovornjaka, delovno nesrečo pri premiku lokomotive z enega tira na drug tir. Sodna praksa, ki jo v odločbi navaja tožena stranka, pa se nanaša na zadeve s podobnim dejanskim in pravnim stanjem.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah. Prepričana je, da v pogledu odgovornosti ne more biti razlike, če vlak povozi delavca ali pa naključnega oškodovanca. Razlike tudi ne more biti, če oškodovanca povozi vlak ali avto. Za povprečnega voznika je ležeča oseba na vozišču enako pričakovana ovira kot za strojevodjo oseba na progi. Navedbe o krivdni odgovornosti niso tožbena novota, tožena stranka pa je bila pri ugotavljanju utemeljenosti tožbe dolžna upoštevati tudi to vrsto odgovornosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nadaljnji postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je glede na navedbe tožeče stranke in podatke upravnih spisov pravilna in skladna s 24. členom ZBPP. Ob upoštevanju dejstev, ki jih je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe po pooblaščencu navedla tožeča stranka, tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala verjetnega izgleda za uspeh v zadevi, na katero se prošnja nanaša. Da bi škoda ne nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, tudi po dopolnitvi prošnje ni niti zatrjevala, kaj šele verjetno izkazala. Ob takšnem dejanskem stanju pa je pričakovanje tožeče stranke tudi v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim in pravnim stanjem, ki jih v razlogih navaja tožena stranka. Sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih ponovno ne navaja (71. člen ZUS-1).

Sicer povsem splošna in nekonkretizirana tožbena navedba, da je vlak vozil z neprilagojeno hitrostjo, je nova in je sodišče v skladu z določbami 20. in 52. člena ZUS-1 pri presoji izpodbijane odločbe ni upoštevalo. Ker gre ob ustrezni konkretizaciji in verjetni izkazanosti lahko za pravno relevantne okoliščine, ki jih stranka v tem postopku ni uveljavljala, lahko predstavljajo dodatno dejansko podlago za (ponovno) prošnjo za dodelitev BPP.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.