Jedro

Tožnik, ki je tuj državljan (BIH) in ki mu je bila pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja (v BIH) starostna pokojnina priznana ob upoštevanju slovenske dobe, na podlagi te dobe lahko uspešno uveljavlja pravico do samostojne starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja, če za to izpolnjuje pogoje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. … z dne 16. 2. 2006 in št. … z dne 30. 8. 2006 ter se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita zgoraj navedeni odločbi tožene stranke ter da se za delovno dobo v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški tožniku prizna pravica do starostne pokojnine, ki jo je dolžna tožena stranka izplačevati od vložitve zahteve dalje. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb tožene stranke, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od vložitve zahteve dalje, da tožena stranka o višini pokojnine odloči s posebnim upravnim aktom in da mu povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine tako glede starosti kot tudi glede delovne dobe. V zavarovanju pri Zavodu je dopolnil 15 let 6 mesecev in 26 dni delovne dobe, za katero so bili plačani tudi prispevki, zato je upravičen do izplačevanja pokojninske dajatve v Republiki Sloveniji. Poudarja, da ni dolžan nositi bremena, ker ustrezni meddržavni sporazum o socialnem zavarovanju v času izdaje spornih odločb še ni bil sklenjen. Razlaga določbe 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je v škodo tožnika, ki ni imel možnosti izbire pokojnine. Pri pridobitvi pokojnine v Republiki Srbski je bila upoštevana slovenska doba, vendar se mu za to dobo pokojnina ne izplačuje. Opozarja še, da na naroku ni imel tolmača. Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali tožnik, ki mu je bila pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja starostna pokojnina priznana ob upoštevanju slovenske dobe, na podlagi te dobe lahko uspešno uveljavlja pravico do samostojne starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zahtevek za priznanje te pravice je tožena stranka s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 2. 2006 v zvezi z dokončno odločbo z dne 30. 8. 2006 zavrnila z utemeljitvijo, da je tožnik z uveljavitvijo pravice pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski, kjer je bil nazadnje zavarovan, izčrpal izbirno pravico med pokojninama v Republiki Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Ob uporabi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1) je tudi prvostopenjsko sodišče z utemeljitvijo, da je bila s priznanjem pravice do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja izčrpana pravica do uveljavitve istovrstne dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja, zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo spornih odločb ter priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Po določbi 1. odstavka 177. člena ZPIZ-1 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. V skladu z drugim odstavkom tega člena velja ta določba tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. V zvezi z uporabo te določbe se je sodišče prve stopnje obrazložitvi sicer sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. zadeva opr. št. VIII Ips 213/2004), vendar iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up -360/05-39 z dne 2. 10. 2008 izhaja, da je potrebno omenjeno določbo razlagati v kontekstu določb Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami). Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da pomeni jedro pravice do pokojnine pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Pojmovno jedro pravice do pokojnine po razlagi Ustavnega sodišča RS zajema najprej pravico posameznika, da mu, ko izpolni prej navedene pogoje, pravica sama tudi gre. Posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po zakonu izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ima pravico do njene uveljavitve pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Vprašanje je torej, ali je mogoče sprejeto stališče Ustavnega sodišča RS glede premoženjskih prvin pravice do pokojnine uporabiti tudi za tuje državljane, ki so v Republiki Sloveniji izpolnili pogoje za pridobitev pokojnine. Ustavno sodišče RS je neustreznost uporabe 177. člena ZPIZ-1 tolmačilo z vidika 50. člena Ustave, ki pravico do pokojnine pod pogoji, ki jih določa zakon, daje državljanom Republike Slovenije, toda po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga za drugačno obravnavanje oseb, ki sicer niso državljani Slovenije, izpolnjujejo pa pogoje za priznanje samostojne pravice do pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja. Poleg tega, da v tovrstnih primerih uporabe določbe 177. člena ZPIZ-1 ni mogoče utemeljevati zgolj z državljanstvom zavarovanca, je potrebno dodati, da gre tudi pri teh zavarovancih za situacijo, ko posameznik svojo pravico do pokojnine temelji s plačevanjem prispevkov v pokojninski sklad pri Zavodu in izpolnjuje pogoje za njeno pridobitev, določene z ZPIZ-1. Omenjeno izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (točka 12 obrazložitve pritrdilnega ločenega mnenja), v tej zvezi pa je opozorjeno tudi na odločbo št. U-I-101/97, kjer je Ustavno sodišče RS navedlo, da je „temeljno pravilo pokojninskega zavarovanja, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke – torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je posameznik bil“.

Za sodišča velja obveznost ravnanja po odločbah ustavnega sodišča zaradi vezanosti sodnikov na ustavo in zakon pri sojenju (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Po 3. odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 s spremembami) so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Kljub temu, da so bile s citirano odločbo ustavnega sodišča razveljavljene konkretne sodne odločbe, pritožbeno sodišče ne more zanemariti v njej podanih stališč, ki dejansko pomenijo spremembo dosedanje sodne prakse pri odločanju o zadevah, povezanih z uporabo 177. člena ZPIZ-1. Tožnik, ki nima slovenskega državljanstva, je pravico do starostne pokojnine uveljavljal z zahtevkom z dne 4. 11. 2005 in zatrjeval, da izpolnjuje samostojne pogoje za pridobitev te pravice v Republiki Sloveniji. Po določbi 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1 se osebam, ki nimajo državljanstva Republike Slovenije, v zavarovalno dobo šteje čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. V času izdaje spornih odločb med R Slovenijo in BIH še ni bilo meddržavnega sporazuma o socialni varnosti, ki bi urejal seštevanje pokojninskih dob, doseženih v obeh državah in na tej podlagi priznavanja pravice do pokojninskih dajatev. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008 – MP) je bil uveljavljen s 1. 7. 2008, zato je potrebno pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke presojati glede na veljavni ZPIZ-1. Po temeljnem načelu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se zavarovancem pravice za primer starosti zagotavljajo na podlagi dela in prispevkov (1. odstavek 3. člena ZPIZ-1). Po 5. odstavku 7. člena ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, v 6. odstavku 7. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom. Skladno s 1. odstavkom 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pravico iz obveznega zavarovanja uveljavlja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Glede na takšno zakonsko ureditev, kot to izhaja iz opombe 6 pritrdilnega ločenega mnenja, oseba, ob pogoju da so prispevki plačani in izpolnjeni pogoji starosti in pokojninske oziroma zavarovalne dobe, pridobi pravico do pokojnine, pri čemer pa dejstvo, da z državo, kjer je oseba dosegla drugi del pokojninske dobe, ni sklenjen sporazum o socialnem zavarovanju, samo po sebi ne more odvzeti pravice do pokojnine, za katero so izpolnjeni pogoji po ZPIZ-1. Navedeno toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnik že na podlagi dobe dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja - torej brez upoštevanja dobe, prebite v zavarovanju pri tujih nosilcih zavarovanja - izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do samostojne starostne pokojnine. Kot izhaja iz listinske dokumentacije v upravnem spisu je tožnik na dan vložitve zahtevka dopolnil 65 let starosti in več kot 15 let zavarovalne dobe ter tako izpolnil minimalne pogoje za pridobitev starostne pokojnine v Republiki Sloveniji po 3. odstavku 36. člena ZPIZ-1. Stališče tožene stranke v izpodbijanih odločbah, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine v Republiki Srbski izčrpal izbirno pravico, zaradi česar naj ne bi imel možnosti na podlagi iste dobe uveljaviti istovrstno pokojninsko dajatev v Sloveniji, ne upošteva dejstva, da je za pridobitev pravice do pokojnine bistven zavarovalniški del razmerja med zavarovancem in nosilcem pokojninskega zavarovanja. Pravica do pokojnine iz pokojninskega zavarovanja tudi v konkretnem primeru temelji na delu in obveznosti plačevanja prispevkov, ki jih je tožnik plačeval slovenskemu zavodu za pokojninsko zavarovanje, sorazmerni del starostne pokojnine pa mu je bil z odločbo nosilca pokojninskega zavarovanja v Republiki BIH odmerjen le za dobo dopolnjeno v BIH in Republiki Srbski (34 mesecev). Ob upoštevanju temeljnih načel in citiranih določb ZPIZ-1 bi bil tožnik, če bi izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po ZPIZ-1, na podlagi plačanih prispevkov upravičen tudi do pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ne glede na to, da mu je bila pred tem že priznana pravica do pokojnine pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja.

Zaradi obrazloženega in ker toženec dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev pravice in odmero starostne pokojnine še ni ugotavljal, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) pritožbi ugodilo, tako da je odpravilo izpodbijana upravna akta in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka bo v ponovnem postopku postopala v skladu z zgoraj opisanim stališčem, tako da bo ugotovila, ali tožnik ob pogoju starosti in zavarovalne dobe izpolnjuje tudi druge pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ugotavljanje vseh pogojev in odmera starostne pokojnine bo pri toženi stranki povezano z manj težavami, kot pri sodišču, še zlasti zato, ker razpolaga z ustreznimi računalniškimi programi in podatki, ki so potrebni za odmero in izplačevanje starostne pokojnine.