Jedro

Premoženje je bilo pridobljeno, nato pa še vrednostno povečano, z delom v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank in je zato odločitev o naravi te nepremičnine kot skupnega premoženja materialnopravno skladna z določbo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Elementi nepremičnine (centralna kurjava, dimnik, kuhinjski elementi itd.) pomenijo skupaj s stanovanjsko hišo celoto in nepremičnine delijo pravno usodo celote. Ti elementi so sestavni del nepremičnine. Ni pomembno, ali se dajo fizično ločiti od nje. Gre namreč za pritikline, torej vse tiste stvari, ki so določene za stalno rabo celote.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

V sporu o skupnem premoženju in deležih na njem je sodišče prve stopnje razsodilo tako, da je ugotovilo, da spada vrstna stanovanjska hiša v Mengšu, skupaj s pravico brezplačnega uživanja dveh pripadajočih parcel, v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša tožnikov delež na tem premoženju 26%, toženkin pa 74%. Toženki je naložilo, da mora izstaviti temu ustrezno, za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino. Presežni primarni tožbeni zahtevek za višji tožnikov delež je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi in delno toženkini pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo glede deležev na skupnem premoženju, glede izstavitve zemljiškoknjižne listine in glede pravdnih stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti pravnomočnemu delu odločbe sodišča druge stopnje o delni zavrnitvi toženkine pritožbe in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje o tem, da spada sporna hiša s pripadajočima parcelama v skupno premoženje pravdnih strank, vlaga toženka pravočasno revizijo.

Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev pravnomočnega dela obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nobeno od sodišč ni povedalo, katera so tista vlaganja, s katerimi naj bi zakonca v času trajanja zakonske zveze bistveno povečala vrednost nepremičnine. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na toženkin pritožbeni očitek, da se dajo določene, kot investicije opredeljene stvari brez škode odvijačiti. Gre za topli pod, kuhinjske elemente, prispevek za kanalizacijo in asfaltiranje ceste, sanitarne elemente in radiatorje. V ponovljenem postopku bi se lahko izkazalo, da gre v preostalem delu za tako bagatelna vlaganja, da tožniku ni mogoče priznati nobenega deleža. V zvezi z navedenimi očitki je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, saj topli pod, kanalizacija in kuhinja niso vlaganja v nepremičnino, ki bi rezultirala stvarnopravne učinke.

Tožnikov odgovor na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da ni prišlo niti do v toženkini reviziji uveljavljanih procesnih kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter prvega odstavka 375. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je povzelo vrsto in obseg adaptacijskih del iz navedb pravdnih strank, v nadaljevanju pa je za podlago vzelo izvedenčeve ugotovitve (ki je cenitev opravil na podlagi skladnih navedb strank ob ogledu hiše: točka 3 izvedenskega poročila z dne 10.10.1992 A. Z.) in podrobneje odgovarjalo le na konkretne ugovore pravdnih strank. Pri vlaganjih gre za novo strešno kritino, nove žlebove, pozidavo dimnika, lesene pode in oblogo, lesene kuhinjske elemente, kompletno novo centralno kurjavo s cisterno vred, preureditev kopalnice in nove sanitarne elemente, kompletno nadstrešno konstrukcijo nad parkiriščem, zunanjo ureditev parcele, prispevek za kanalizacijo in asfaltiranje itd. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na toženkine pritožbene očitke v zvezi z možnim "odvijačenjem sleherne stvari brez škode za stvar" z razlogi v drugem odstavku na četrti strani svoje sodbe.

Na dejanske ugotovitve obeh sodišč, da sta pravdni stranki ob nakupu hiše sami iz skupnih sredstev krili eno petino kupnine, toženkina mati pa preostale štiri petine ter da sta nato zaradi obširne adaptacije povečali vrednost nepremičnine, kar tudi predstavlja njuno skupno vlaganje, je revizijsko sodišče vezano zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77. Vrednost prispevkov obeh pravdnih strank ob samem nakupu (14,06%) in zaradi kasnejše adaptacije (21,06%) znaša skupaj dobrih 35% vrednosti nepremičnine. Toženka v svojih revizijskih izvajanjih ne upošteva ugotovitve, da je bila nepremičnina že ob samem nakupu skupno premoženje pravdnih strank. Omeji se le na investicije, za katere pa tudi zmotno ocenjuje, da so bile tako majhne, da naj tožniku ne bi šel stvarnopravni delež. Na nepravilnost takega stališča je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Premoženje je bilo torej pridobljeno, nato pa še vrednostno povečano, z delom v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank in je zato odločitev o naravi te nepremičnine kot skupnega premoženja materialnopravno skladna z določbo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Poleg navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi sicer zmotno toženkino revizijsko stališče, da nekatera adaptacijska dela ne spadajo v pojem investicijskih vlaganj in da naj bi bila zato nepravilno upoštevana pri povečanju vrednosti hiše, ker naj bi jih bilo mogoče brez škode odstraniti. Ob pravilnem izhodišču, da je bila nepremičnina že ob samem nakupu skupno premoženje, take trditve niso mogle vplivati na drugačno opredelitev sporne nepremičnine. Kljub temu je pritožbeno sodišče na te pritožbene očitke odgovorilo z razlogi, s katerimi se strinja tudi revizijsko sodišče. Poudarilo je, da elementi nepremičnine (centralna kurjava, dimnik, kuhinjski elementi itd.) pomenijo skupaj s stanovanjsko hišo celoto in kot pritikline nepremičnine delijo pravno usodo celote. Zaradi toženkinega revizijskega vztrajanja pri enakem ugovoru revizijsko sodišče dodatno odgovarja, da so navedeni elementi sestavni del nepremičnine in da pri tem ni pomembno, ali se dajo fizično ločiti od nje. Gre namreč za pritikline, torej vse tiste stvari, ki so določene za stalno rabo celote. Poleg tega pa morebitno vprašanje, ali je šlo samo za investicijska vlaganja ali tudi za tekoča vlaganja v nepremičnino, ne more vplivati na samo naravo skupnega premoženja, temveč kvečjemu na višino deleža pravdnih strank, o čemer pa še ni pravnomočno odločeno.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP/77 toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.