Jedro

Ker je z investicijami nastalo premoženje po obsegu takšno, da pomeni bistveno povečanje dosedanjega, ga je sodišče prve stopnje upravičeno obravnavalo kot skupno premoženje. Elementi nepremičnine, to so centralna kurjava, dimnik, topli pod, kuhinjski elementi, prispevek za kanalizacijo, sanitarni elementi in radiatorji, pomenijo skupaj s stanovanjsko hišo celoto, le-ta pa je, opremljena z naštetimi pritiklinami, vredna več kot brez njih. Ker so vse naštete stvari pritikline nepremičnine, delijo pravno usodo celote.

Pri izpodbijanju domneve iz 1. odst. 59. člena ZZZDR ne gre zgolj za računske operacije, v katerih bi se obračunavali zaslužki, vrednost dela in podobno, ampak se ugotavlja celovit odnos do skupnega življenja, družine, gospodinjstva, dela nasploh in: seveda tudi neposrednega dela pri pridobivanju novega, premoženja. Vsega tega ni mogoče številčno izraziti, ima pa enak pomen kot delo in zaslužek pri redni zaposlitvi.

Izrek

Pri tožbi tožeče stranke in delno tožene stranke se ugodi, sodba se v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavi glede deležev na skupnem premoženju, izstavitve zemljiškoknjižne listine in pravdnih stroškov ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavlja vrstna stanovanjska hiša v M., stoječa na parceli št. 696/1, skupaj s pravico brezplačnega uživanja parcel št. 696/1 in 696/28 v družbeni lasti, skupno premoženje pravdnih strank ter znaša tožnikov delež 26%, toženkin pa 74%. Odločilo je, da mora toženka tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik 26% vl. št. ... k.o. X, kakor tudi kot imetnik pravice brezplačnega uživanja parcel št. 696/1 in 696/28, vpisani v vl. št. ... k.o. X, dokler stoji stavba, sicer lahko tožnik ti pravici vknjiži v zemljiško knjigo v izvršilnem postopku na podlagi sodbe. Višji primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti navedeni sodbi se je v izreku o pravdnih stroških pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da pravdne stroške tožeče stranke naloži v plačilo toženi stranki oziroma podrejeno, da sodbo v stroškovnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bil tožnik ves čas pripravljen na popuščanje, vendar dogovor ni bil mogoč. Vsi stroški pravde so nastali izključno zato, ker toženka tožniku ni priznala ničesar. Stroški bi bili enaki ne glede na to, kolikšen delež bi tožnik od toženke zahteval. Zaradi same višine tožbenega zahtevka tako niso nastajali nobeni posebni stroški. Končno pa je potrebno ugotoviti, da je tožnik tudi matematično gledano uspel z več kot polovico tožbenega zahtevka.

Proti navedeni sodbi se je v obsodilnem delu pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi' in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepremičnino kupila toženkina mati M. P.. Lastninska pravica je prešla je od prodajalca na mater, nato pa na toženko, čeprav je formalno zapis iz davčnih in praktičnih razlogov takšen, da je stranka kupoprodajne pogodbe toženka. Hiša je bila predmet darila, zato predstavlja posebno premoženje. Tožnik se ni udeležil piknika, ki so ga toženki priredili sodelavci ob priliki, ko ji je mama kupila in podarila hišo. Prilaga se kreditna pogodba za M., iz katere izhaja, da je bila sklenjena 6.9.1978, medtem ko je bila kupnina v celoti realizirana v letu 1977. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je toženec z vlaganji pridobil solastninsko pravico. Sodišče bi moralo samo uporabiti pravo in presoditi, kaj se lahko šteje kot vlaganje in kaj ne. Kuhinjski element, pritrjen z dvema vi jakoma, ne pomeni vlaganja. Stališče, da znaša razmerje med prispevkoma pravdnih strank 75% oziroma 25%, je glede na sodno prakso izjemno. Sodišče naivno primerja podatke o plači pravdnih strank v obdobju, ko je bil tožnik nosilec obrti. Jasno je, da je bil zaslužek skupen, saj sta obe stranki delali ista dela v gostilni in zaslužek delili doma. Stvar dogovora je bil, na koga se obrt prijavi. Do odjave v letu 1985 je toženka delala tako v lokalu, kot tudi doma in je sodišče povsem krivično presojalo prispevek posameznega zakonca. Ne le, da je toženka stregla in kuhala v gostilni, gostilno je čistila, ves čas je vodila knjige in še za leto 1984 oddala davčno napoved. Doma je prala in likala gostinsko perilo. Sodelovala je pri nabavi za gostilno, od maja do septembra 1984 pa je bila na njenih ramenih celotna skrb za gostilno. Tožnik je ogromno denarja potrošil za lastne potrebe ter vzdrževanje razmerja z drugimi ženskami. Vsa vlaganja so se izvršila v letih 1980 in 1981, razen centralne kurjave, ki je bila izvršena leta 1978, odnosi med pravdnima strankama pa so se začeli krhati šele po letu 1982. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ostaja dejstvo, da je glede na dejanske prispevke tožnika delež, ki mu ga priznava sodba sodišča prve stopnje, prenizek, vendar je zanj važneje, da se zadeva konča. Pritožba tožeče stranke je v celoti, tožene pa delno utemeljena.

Ker sta pravdni stranki petino kupnine za sporno hišo v M. odplačali kot kredit iz skupnih sredstev, le-ta predstavlja v skladu z določilom 2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. 1. SRS št. 14/89 p.b. - Ur. 1. RS št. 29/95 - ZZZDR) njuno skupno premoženje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Katera dejstva so resnična in katera ne, je le-to sklepalo v skladu z načelom proste presoje dokazov. Utemeljeno je opozorilo na vsebinsko neskladje v izjavah toženke 21.3.1990 in 12.5.1998, ko je na poziv sodišča pojasnjevala, kako je bil porabljen znesek 100.000,00 din, ki naj bi ji ga dala mati M. P.. Čeprav skuša tožena stranka v pritožbi omenjene razlike minimizirati, so v odsotnosti kakršnegakoli listinskega dokaza, ki bi potrjeval splet dogodkov, kot ga sugerira tožena stranka, močan argument za dokazno oceno, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Besedilo pogodbe z dne 6.9.1978 (priloga B10), je jasno in nalaga posojilodajalcu obveznost odobreno posojilo plačati na hranilni knjižici F. M. in T. M.. Samo opozarjanje tožene stranke na datum sklenitve te pogodbe, ne da bi hkrati zadovoljivo pojasnila pravkar citirano pogodbeno obveznost posojilodajalca, dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako je bil plačan del kupnine v višini 100.000,00 din, ne more omajati. Okoliščina, da se tožnik ni udeležil piknika , ki so ga toženki priredili sodelavci ob nakupu hiše, ne predstavlja takega indica, še manj pa neposrednega dokaza, iz obstoja katerega bi sodišče lahko sklepalo na obstoj s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, to je da je celotno kupnino za hišo prispevala njena mati. Izvajanje dokaza z zaslišanjem dodatno predlagane priče je zato nepotrebno.

V zvezi z grajo tožene stranke o napačni uporabi materialnega prava je potrebno poudari ti, da hiša, upoštevaje doslej povedano, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, zato ne gre za situacijo, ko eden izmed zakoncev vlaga v posebno premoženje drugega zakonca, ampak sta pravdni stranki z investicijami povečali obstoječo vrednost objekta, kakršna je ta bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 23.5.1977. S tem sta na originalen način pridobili lastninsko pravico na povečani vrednosti hiše. Če sta kot skupno premoženje z vlaganjem ustvarili 21,06% nepremičnine, ni mogoče govoriti o nebistveni spremembi ali nebistvenem povečanju vrednosti celotne nepremičnine. Ker je z investicijami nastalo premoženje po obsegu takšno, da pomeni bistveno povečanje dosedanjega, ga je sodišče prve stopnje upravičeno obravnavalo kot skupno premoženje. Elementi nepremičnine, ki jih izpostavlja tožena stranka, to so centralna kurjava, dimnik, topli pod, kuhinjski elementi, prispevek za kanalizacijo, sanitarni elementi in radiatorji, pomenijo skupaj s stanovanjsko hišo celoto, le-ta pa je, opremljena z naštetimi pritiklinami, vredna več kot brez njih. Ker so vse naštete stvari, pritikline nepremičnine, delijo pravno usodo celote.

Pritrditi je tožeči stranki, da samo dejstvo, da se odpremnica za nakup kuhinje glasi na toženko, še ne kaže na to, da je sredstva za nakup kuhinje prispevala toženkina mati.

V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odst. 59. člena ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini deležev na skupnem premoženju oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: - opravilo je primerjavo dohodkov obeh pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze od leta 1977 do leta 1985; - v gostilni sta približno do leta 1983 delali obe pravdni stranki, potem pa je toženka svojo pomoč pri delu tako doma kot v gostilni opustila; - tožnik je del kupnine za hišo v Z., ki jo je s sorodniki podedoval, vložil v sporno hišo; - pri obnovi hiše se je toženec angažiral tudi z osebnim delom, toženka pa je pripravljala hrano za delavce.

Iz citiranega določila ZZZDR izhaja, da pri izpodbijanju domneve iz 1. odst. 59. člena ZZZDR ne gre zgolj za računske operacije, v katerih bi se obračunavali zaslužki, vrednost dela in podobno, ampak se ugotavlja celovit odnos do skupnega življenja, družine, gospodinjstva, dela nasploh in: seveda tudi neposrednega dela pri pridobivanju novega, premoženja. Vsega tega ni mogoče številčno izraziti, ima pa enak pomen kot delo in zaslužek pri redni zaposlitvi.

Opisana pravna razlaga terja, ob izkazanem pozitivnem odnosu toženke do dela in skupnih vlaganj do konca leta 1983, preciznejšo časovno opredelitev investicij v sporno hišo. Če bi se izkazalo, kot to nakazuje tožena stranka, da so bile te v celoti zaključene do leta 1981, sprememba v naravnanosti tožene stranke do skupnega pridobivanja, ki je nastopila po letu 1983, ne more biti odločilna.

Kar zadeva navedbe v pritožbi v zvezi z neenakomernim trošenjem zakoncev za lastne potrebe, tožena stranka ne zatrjuje takih dejstev in ne predlaga takih dokazov, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati na stanje, drugačno od tistega, kot izhaja iz izpovedi same toženke z dne 21.3.1990. Le-ta je pojasnila, da sta oba s tožnikom od leta 1977 do 1985 v gostilni dobro zaslužila, vendar nista ničesar prihranila, ker sta si veliko privoščila.

Ker je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva, je sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo glede deležev na skupnem premoženju in izstavitve za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odst. 370. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob že nakazanem materialnopravnem izhodišču in izpostavljenih pomanjkljivostih glede dejanskega stanja oceniti tudi novote v pritožbi, ki se nanašajo na sodelovanje toženke pri upravi oziroma povečanju skupnega premoženja (vodenje poslovnih knjig, likanje gostinskega perila, sodelovanje pri nabavi za gostilno, skrb za domači vrt). V ta namen bo moralo ponovno zaslišati obe pravdni stranki.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških in s tem ugodilo pritožbi tožeče stranke. Ob tem je pripomniti, da sicer v pristop sodišča pri odločanju o pravdnih stroških, upoštevajoč načelo uspeha v pravdi, nima načelnih pomislekov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odst. v zvezi s 3. odst. 166. člena ZPP.