Jedro

Ob izostanku ustreznih kriterijev oziroma meril za presojo o tem, zakaj je tožena stranka za posamezna konkretno primerljiva delovna mesta oziroma dolžnosti v formaciji, ki vključujejo vodenje notranje organizacijske enote, določila dodatek za vodenje, za druge dolžnosti pa ne, in z upoštevanjem načela enakega obravnavanja, sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno presodili, da tožniku dodatek pripada - kljub temu, če v formaciji ni določen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 9. 5. 2005 in spremenilo 2. točko odločbe tožene stranke z dne 19. 10. 2004 tako, da je tožniku za čas od 14. 6. 2004 dalje priznalo dodatek v višini 40 % in ostale dodatke, ter toženi stranki naložilo, da tožniku od 14. 6. 2004 do 23. 10. 2004 izplača razliko med dejansko izplačano plačo in plačo ob tako priznanih dodatkih z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da tožniku kot poveljniku v poveljstvu sil SV / 11. bataljon za zveze / četa za TTKS poleg že priznanih dodatkov pripada tudi 5 % dodatek za vodenje notranje organizacijske enote, in sicer v skladu s 7. členom Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96 in nadalj. - v nadaljevanju Uredba). Ugotovilo je, da ima tožena stranka v formaciji za nekatere dolžnosti vodij notranjih organizacijskih enot določen dodatek, za druge pa ne. To ni odvisno od čina ali višine količnika osnovne plače. Ker tožnik tudi ni imel statusa višjega upravnega delavca, mu je glede na primerjavo njegove dolžnosti in primerljivih dolžnosti ter priznane višine dodatka za te, prisodilo dodatek za vodenje notranje organizacijske enote v višini 5 %, oziroma namesto prejšnjega 35 % dodatka, dodatek v višini 40 %.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa je tudi dopustilo revizijo. Med drugim je navedlo, da pogoje za priznanje dodatka določa Uredba, pri čemer je višina dodatka prepuščena delodajalcu, ne pa tudi odločitev, ali delavcu, ki izpolnjuje pogoj iz Uredbe, dodatek pripada ali ne. Ker dodatek ne pripada delavcem, ki imajo status višjega upravnega delavca, je vodenje in poveljevanje „vključeno“ v osnovni količnik samo pri dolžnostih, na katere so razporejeni ti delavci – to je na dolžnostih, ki so vrednotene s količnikom nad 4,40. Tožena stranka ni dokazala kriterijev za določitev višine dodatkov in tudi posebnih meril za to višino. Glede na to, da se dodatki gibljejo v razponu od 5 % do 7 %, je le na pritožbo tožene stranke sprejelo zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pripada 5 % dodatek.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da bi morali biti dodatki v formaciji posebej določeni, saj 7. člen Uredbe daje podlago le za določitev dodatka za vodenje v višini do 10 % osnovne plače. To pomeni, da je mogoče dodatek določiti v katerikoli višini od 0 do 10 %. Glede na to Uredbo tožena stranka nima obveznosti, da bi za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjih upravnih delavcev, določila ta dodatek. Nadalje se sklicuje na zaslišanje priče P. P. in dejstvo, da tožnikovo delovno mesto oziroma dolžnost nima takšne zahtevnosti, da bi mu pripadal še poseben dodatek za vodenje. Sodišči druge in prve stopnje sta se neutemeljeno spustili v pravilnost same sestave formacije, ki je bila sprejeta po posebej predpisanem postopku. Sodišče ne bi smelo arbitrarno poseči v formacijo tako, da se je neposredno naslonilo na Uredbo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejnih razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ker tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi s tem razlogom ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz 7. člena Uredbe izhaja, da se za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca, določi dodatek za vodenje v višini do 10 % osnovne plače. Na podlagi te Uredbe je tožena stranka v formaciji pri posameznih delovnih mestih določila dodatek za vodenje, pri drugih delovnih mestih pa ne.

8. Ker je tožnik vodja notranje organizacijske enote in nima statusa višjega upravnega delavca, se odločilna vprašanja v tej zadevi nanašajo zgolj na to, ali je tožena stranka v formaciji lahko utemeljeno določila, da delavcu (tožniku), ki je imenovan na formacijsko dolžnost poveljnika v poveljstvu sil SV, tak dodatek ne pripada, in v primeru odgovora, da mu pripada, kakšna je glede na predviden razpon (od 0 % do 10 %) pravilna višina tega dodatka?

9. Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na to, da tožnikovo delovno mesto oziroma dolžnost ni tako zahtevna, da bi mu posebej pripadal tudi dodatek za vodenje notranje organizacijske enote. Tožena stranka namreč ni dokazala ustreznih kriterijev oziroma meril za presojo o tem, zakaj je za posamezna konkretno primerljiva delovna mesta oziroma dolžnosti v formaciji, ki vključujejo vodenje notranje organizacijske enote, določila dodatek za vodenje, za druge dolžnosti pa ne. Prav zaradi izostanka teh meril, ob upoštevanju načela enakega obravnavanja, sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno presodili, da tožniku dodatek pripada – kljub temu, če v formaciji ni določen.

10. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi ustrezno obrazložili, zakaj je tožnik upravičen do 5 % dodatka – spet z upoštevanjem enakega obravnavanja in pri tem primerjave dolžnosti in dodatkov po formaciji bataljona zvez, zlasti poveljnikov pod zaporednimi številkami 103, 157 in 187, za katere je določen dodatek v višini 5 %, opis del in nalog pa identičen s tožnikovo dolžnostjo pod zaporedno številko 107. Za vse te dolžnosti se zahteva tudi enaka stopnja in smer izobrazbe. Tožena stranka na drugi strani razen splošnega nasprotovanja tej primerjavi ni konkretizirala razlik med konkretnimi dolžnosti in s tem ustrezno utemeljila različnega obravnavanja.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.