Jedro

Pogoje za priznanje dodatka za vodenje in poveljevanje določa Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih, pri čemer le odločitev o višini dodatka (glede na stopnjo odgovornosti do 10 %) prepušča delodajalcu. Ker delodajalcu ne prepušča odločitve, ali bo delavcu, ki izpolnjuje pogoje iz uredbe, dodatek priznal ali ne, je tožnik do vtoževanega dodatka ob ugotovitvi, da je opravljal delo vodje organizacijske enote, upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 9.5.2005 in spremenilo 2. točko odločbe z dne 19.10.2004 tako, da se tožniku za čas od 14.6.2004 dalje prizna dodatek v višini 40%, v višini 0,80 količnika, dodatek na delovno dobo in dodatek na stalnost v višini 0,5% za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti ter toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko v plači na podlagi spremenjenega sklepa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 641,11 EUR v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v 7. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 35/96 - 105/2002) dana le podlaga za določitev dodatka na vodenje in da je delodajalcu prepuščeno, na katerih delovnih mestih bo določil dodatek. Kot je izpovedala priča P.P., je dodatek na vodenje že vključen v plačo delovnega mesta, na katerem je tožnik. To je razvidno iz formacije, po kateri glede na odgovornost za vodenje na nekaterih dolžnostih dodatek na vodenje ni posebej določen, ampak je vsebovan že v osnovni plači. Tako je lahko prišlo do primera, ko ima ena formacijska dolžnost dodatek na vodenje, druga, ki je celo tudi poimenovana enako, pa ne. Graja stališče sodišča prve stopnje, da bi morali biti dodatki vedno posebej določeni in da ne morejo biti upoštevani že v osnovni plači. Nadalje nasprotuje oceni, da tožniku pripada 5%-ni dodatek. Osnova za to ne more biti dejstvo, da imajo nekateri poveljniki dodatek v višini 5% ali 7%. Po vpogledu v formacije je mogoče razbrati, da nobena dolžnost poveljnika z enakim opisom nalog, enakim količnikom 3,60, enako stopnjo izobrazbe in enakim nazivom nima dodatka na vodenje. Z odločitvijo zato sodišče prve stopnje ostale poveljnike postavlja v neenakopraven položaj nasproti tožniku. Sodišče je za primerjavo vzelo dolžnosti, ki sploh nista primerljivi, pa tudi druge dolžnosti, ki so navedene v izpodbijani sodbi, niso primerljive s tožnikovo. Pritožba nasprotuje tudi odmeri stroškov postopka, saj tožnik ni v celoti uspel z zahtevkom. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Po 7. členu že citirane Uredbe se za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca, določi dodatek za vodenje v višini do 10% osnovne plače. Tožnik je zahteval spremembo odločbe tožene stranke št. 105-01-1/2004-2061 z dne 19.10.2004 tako, da se mu prizna dodatek na vodenje v višini 8%, zaradi česar naj bi se dodatki s 35% zvišali na 43%, posledično pa je iz tega naslova vtoževal tudi razliko v plači. Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 7. člena Uredbe, torej ali je vodja notranje organizacijske enote in ali ima status višjega upravnega delavca. Obstoj obeh pogojev je sodišče prve stopnje ugotovilo in sicer da je tožnik vodja notranje organizacijske enote, saj je razporejen na dolžnost pod zaporedno št. 107 v formaciji 6322 - poveljnik voda in da nima statusa višjega upravnega delavca, saj se predpisi, ki so veljali za višje upravne delavce, uporabljajo za zaposlene na dolžnostih v nazivu najmanj major, tožnikov naziv s činom nadporočnika pa je nižji.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) v 1. odstavku 196. člena določa, da se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, štejejo uradniki v nazivih prve do šeste stopnje. V 195. členu so določeni uradniški nazivi, za katere so v okviru od prve do šeste stopnje določeni količniki med 4.40 in 8,00. Za tožnika kot uradnika v nazivu osme stopnje (količnik 3,60) se torej predpisi, ki določajo pravice in obveznosti za višje upravne delavce (teh ZJU ne pozna več), ne uporabljajo. Tožnik je bil s sporno odločbo razporejen na dolžnost vodje notranje organizacijske enote in ni imel statusa višjega upravnega delavca, kar pomeni, da je izpolnjeval vse pogoje za določitev dodatka za vodenje po 7. členu Uredbe. Po pritožbenih navedbah in po izpovedi priče P.P. naj bi tožena stranka pri določenih delovnih mestih, konkretno tudi pri dolžnosti, na katero je bil razporejen tožnik, vodenje in poveljevanje vključila že v osnovni količnik, medtem ko ga pri drugih, na videz enakovrednih dolžnostih ni.

Za to, da se na določenih dolžnostih kljub izpolnjevanju pogojev iz 7. člena Uredbe dodatek za vodenje in poveljevanje ne prizna (ker naj bi bil vključen že v osnovni količnik), ni pravne podlage. Pogoje za priznanje dodatka določa Uredba, pri čemer je odločitev o višini (glede na stopnjo odgovornosti do 10%) prepuščena delodajalcu, ne pa tudi odločitev, ali delavcu, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe, dodatek prizna ali ne. Glede na to, da dodatek ne pripada delavcem, ki imajo status višjega upravnega delavca, je možen edinole zaključek, da je vodenje in poveljevanje "vključeno" v osnovni količnik samo pri dolžnostih, na katerih so razporejeni ti delavci, to je na dolžnostih, ki so ovrednotene s količnikom nad 4,40. Ker tožena stranka dolžnosti vodje notranje organizacijske enote, na katero je razporejen tožnik, ni ovrednotila s količnikom najmanj 4,40, bi morala tožniku določiti dodatek na vodenje.

Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik do dodatka za vodenje upravičen, pravilen. Tožnik je zahteval 8%-ni dodatek, vendar mu je sodišče prve stopnje priznalo, glede na dodatke, kakršni so določeni pri drugih vodjih notranjih organizacijskih enot, v višini 5%, v preostanku pa je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče z oceno sodišča prve stopnje soglaša. Pritožbeni ugovor, da dolžnosti, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo za primerjavo, niso enakovredne tožnikovi dolžnosti, je neupošteven. Tožena stranka ni pojasnila, kakšni so kriteriji za določitev višine dodatka oziroma iz izpovedi priče izhaja, da posebnih meril niti nima. Glede na to, da se dodatki gibajo v razponu 5% do 7% in imajo vodje notranjih organizacijskih enot (npr. čet), v večini določen dodatek v višini 7%, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za vodjo notranje organizacijske enote - voda, primeren dodatek v višini 5%. Dejstvo, da za nobeno dolžnost poveljnika z enakim opisom nalog, enakim količnikom 3,60, enako stopnjo izobrazbe in enakim nazivom ni določen dodatek na vodenje ne pomeni, da sodišče ostale delavce v primerjavi s tožnikom obravnava neenako. Tožnik je do dodatka upravičen in če tega dodatka tožena stranka ne priznava ostalim delavcem na enakih dolžnostih, je mogoče neenako obravnavanje očitati njej in ne sodišču. Glede odmere stroškov postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uspeh tožnika pravilno ocenilo. Bistvo spora je bilo v tem, ali tožniku pripada dodatek na vodenje in ne njegova višina. Ker zahtevek ni specificiran, odmera stroškov ni odvisna od višine zahtevka, ampak od temelja. S tem pa je tožnik v celoti uspel. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

V tem individualnem delovnem sporu gre za zahtevek zaradi določitve dodatka na vodenje in plačilo razlike v plači, ki po vrednosti spornega predmeta (označen je na 15.000,00 SIT = 62,59 EUR) ne dosega 4.172,93 EUR (revizijski prag). Zato revizija po določbi 1. in 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni dovoljena. Lahko pa jo sodišče dopusti, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da gre v tem primeru za pomembno pravno vprašanje, zato je revizijo dopustilo. Dopustilo jo je tudi iz razloga, ker je to storilo v identični zadevi opr. št. Pdp 1063/2007 z dne 25.10.2007.