Jedro

Vsakršno opravilo in omejitev, ki delavcu na dan tedenskega počitka onemogoča, da prosto izvaja katerekoli svojo aktivnost in razpolaga s svojim časom, pomeni poseg v pravico do počitka. Počitek mora biti neprekinjen, delavec mora biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita v točkah I in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe in sklepa). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem se nanaša na plačilo davkov in prispevkov (II. točka izreka), ter odločilo, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžan plačati znesek 655,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper točki I in III izreka navedene sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje zmotna, pa tudi neobrazložena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik na proste dni ni bil popolnoma prost, kljub temu je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, iz izvedenih dokazov izhaja, da se je orožje čistilo sproti, torej tudi na proste dni, pripadniki so bili ves čas dosegljivi in v pripravljenosti. Slednje ni bilo le zaradi zagotavljanja varnosti, ampak za primer morebitnih izrednih dogodkov. Vsak dan so bili sestanki. Ker sodišče prve stopnje navedenih okoliščin ni upoštevalo, sta podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je zmotna uporaba materialnega prava, odločitev sodišča prve stopnje odstopa od usklajene sodne prakse (Pdp 682/2017, Pdp 307/2018). Toženka je bila dolžna tožniku kot ostalim pripadnikom zagotoviti tedenski počitek, in sicer bi moral biti tožnik 24 ur neprekinjeno prost vseh obveznosti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani del sodbe in sklepa nima. Iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje, je jasno razvidno, zakaj je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka zavrnilo ter na podlagi katerih dejstev in dokazov je tako odločilo. Prav tako neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Takšno nasprotje ni podano, pritožba pa z uveljavljanjem absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka oporeka dokaznim zaključkom, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. To ni utemeljeno, sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ugotovilo popolno in pravilno, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za neizrabljene dni tedenskega počitka na mednarodni misiji KFOR ..., ki je trajala od 30. 9. 2013 do 25. 3. 2014. Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo zlasti določbe prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po katerem ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

8. Republika Slovenija je pri sprejemu novele Zakona o delovnih razmerjih (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-A; Ur. l. RS, št. 103/07) upoštevala direktive Evropske unije, tudi Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL 1994 L 216). Ta direktiva je naslednica Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL 1993 L 307). Kot je poudarilo Sodišče Evropske unije v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES in v tej povezavi pojem "delovni čas", pa tudi v kasnejši zadevi C‑518/15 (Matzak), ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da ni predvidena vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec, ali njegove storilnosti.

9. Kot zadostno za opredelitev, da gre za delovni čas, je Sodišče Evropske unije štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo tudi delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). To namreč omejuje možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom. Izjeme med počitkom niso dopustne.

10. V istovrstnem individualnem delovnem sporu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba VIII Ips 30/2016) ob upoštevanju internega akta toženke (Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini; na ta pravilnik se stranki v tem sporu nista sklicevali niti ga nista predložili) in ugotovitvi, da drugi odstavek 53. člena ZSSloV potrebnega počitka ne definira, zavzelo jasno stališče, da je takšen potreben počitek tedenski počitek. Glede na pomembnost pravice do tedenskega (minimalnega) počitka je ta lahko omejena ali izključena zgolj izjemoma in v posebnih okoliščinah.

11. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi navedb toženke, da je tožniku tedenski počitek zagotovila, ugotavljalo, ali to drži. Ugotovilo je, da tožnik v dneh, ki so bili opredeljeni kot dnevi tedenskega počitka, ni opravljal dela na patrulji, varovanja baze ali drugih objektov, in da ni imel usposabljanja. Vendar pa, kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bil popolnoma prost, kot je običajno delavec, ko dela ne opravlja (in je doma). Tožnik je nosil vodo za pitje (ne nujno na dneve, ki so bili opredeljeni kot dnevi tedenskega počitka), pospravljal je v spalnici, udeležil se je kratkih sestankov, na katerih so se delile informacije glede dela naslednjega dne, izven spalnice je nosil uniformo, pri sebi je imel telefon, ker je bil nadzor pomemben zaradi zagotavljanja varnosti.

12. Sodišče prve stopnje je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer zgoraj povzete določbe ZDR-1, ZObr in ZSSloV, zmotno je upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Sodišča Evropske Unije. Tako je zmotno presodilo, da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, oziroma omejitve, ki jih je bil dolžan upoštevati, ne kršijo njegove pravice do tedenskega počitka. Vsakršno opravilo in omejitev, ki delavcu na dan tedenskega počitka onemogoča, da prosto izvaja katerekoli svojo aktivnost in razpolaga s svojim časom, pomeni poseg v pravico do počitka. Počitek mora biti neprekinjen, delavec mora biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. To pa tožniku ni bilo zagotovljeno.

13. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka po samem temelju, dejanskega stanja glede višine zahtevane odškodnine ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, zato je na podlagi 355. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje obravnava tožbeni zahtevek po višini ter nato ponovno odloči o njegovi utemeljenosti. V dosedanjem postopku se dejstva, povezana s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, niso ugotavljala. V tem obsegu bi dejansko stanje, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, kar pa ni namen pritožbenega postopka (namen je pritožbeni preizkus odločitve, ki jo sprejme sodišče prve stopnje). Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bo sodišče prve stopnje dopolnitev dejanskega stanja in obravnavo višine tožbenega zahtevka lahko izvedlo na enem naroku za glavno obravnavo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.