Jedro

Pritožba ni namenjena izpodbijanju razlogov odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, temveč razlogom vračanja zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav za to v skladu z določbami ZPP ni podlage. V tako začrtanem obsegu pritožbenega izpodbijanja se vrhovno sodišče ne more opredeljevati do utemeljenosti razlogov za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, pa čeprav bi se s takšnimi pritožbenimi razlogi povsem strinjalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbo v delu zahtevka za plačilo davkov in prispevkov zavrglo ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške v znesku kot izhaja iz sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo, sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah I. in III. izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V razlogih svoje odločitve je med drugim navedlo, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da opravila, ki jih je tožnik opravljal na proste dneve oziroma omejitve, ki jih je bil dolžan upoštevati, ne kršijo njegove pravice do tedenskega počitka, saj vsakršno opravilo in omejitev, ki delavcu na dan tedenskega počitka onemogoča, da prosto izvaja katerokoli svojo aktivnost in razpolaga s svojim časom, pomeni poseg v pravico do počitka. Kljub takšnemu materialnemu stališču (čeprav se je pritožbeno sodišče uvodoma tudi strinjalo s tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje) je v nadaljevanju ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, saj se dejstva, povezana z utemeljenostjo zahtevka po višini, niso ugotavljala itd. 4. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje se pritožuje toženka, ki le uvodoma navaja, da bi glede na naravo stvari in okoliščine primera sodišče druge stopnje lahko samo dopolnilo postopek. V utemeljitvi svoje pritožbe pa se sklicuje na neutemeljene razloge sodišča druge stopnje, ki so tudi v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 21/2018, na to, da naj bi sodišče druge stopnje povsem prezrlo odgovor toženke na pritožbo, da naj bi tožnik v pritožbi podajal nedopustne novote, sodišče druge stopnje pa naj bi na te novote celo oprlo odločitev, da tudi tožnik tedenskega počitka ni povezoval s čiščenjem bivalnih prostorov in nošenjem pitne vode oziroma da tega sploh ni omenjal itd. Navaja tudi, da naj bi sodišče druge stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika in ugotovilo dejansko stanje na podlagi pritožbenih novot in mimo dokaznega postopka, nenazadnje pa je že zavzelo jasno stališče, da naj tožnik tedenskega počitka ne bi imel. To naj bi narekovalo kvečjemu izdajo vmesne sodbe oziroma spremembo odločitve sodišča prve stopnje. Stranki sta tudi sicer navedli vsa relevantna dejstva in dokaze o številu dni tedenskega počitka (23 oziroma 18 dni), se izjasnili o vrednosti teh dni in predložili dokaze.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim se sklicuje na to, da v konkretnem primeru toženka sploh ni uveljavljala pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 357. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadal.).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz določbe drugega odstavka 357. a člena ZPP (in je poudarjeno v številnih sklepih Vrhovnega sodišča RS v podobnih zadevah), se sme sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje izpodbijati samo iz razlogov, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. Pritožba torej ni namenjena izpodbijanju razlogov odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, temveč razlogom vračanja zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav za to v skladu z določbami ZPP ni podlage. V tako začrtanem obsegu pritožbenega izpodbijanja se vrhovno sodišče ne more opredeljevati do utemeljenosti razlogov za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, pa čeprav bi se s takšnimi pritožbenimi razlogi povsem strinjalo.

8. V konkretni zadevi pritožba toženke povsem zgreši dovoljen pritožbeni okvir, saj odločitev sodišča druge stopnje izpodbija po vsebini – glede razlogov, ki so sodišču druge stopnje sploh narekovali razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo. Kljub temu ob ponovnem odločanju sodišča prve stopnje v tej zadevi opozarja na drugačna stališča in napotke Vrhovnega sodišča v podobnih sporih, ki jih je zavzelo v novejših zadevah VIII Ips 1172019, VIII Ips 1872019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 32/2019 in VIII Ips 54/2019.