Jedro

Družbeno sredstvo je bilo izrazito ekonomska kategorija, vendar se je za veljaven prenos zahteval ustrezen pravni naslov. Družbeno ekonomski sistem, kateremu je sledila tudi sodna praksa je opredeljeval družbeno lastnino kot lastnino, ki jo je treba smotrno uporabljati, saj o družbenih sredstvih odloča tisti, ki na njih dela ali povedano drugače, pravico do uporabe nepremičnine v družbeni lastnini pripada le tistemu, ki uporablja nepremičnino v delovnem procesu. Dejanska uporaba nepremičnine daje tožeči stranki pravico do priznanja lastninske pravice na nepremičnini po določbi 3. člena ZLNDL.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožeča stranka Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve matična številka 5022959, D 106, L je lastnica nepremičnin parc. št. 1615, železnica 645 m2, vpisana v vl. št. 2132 k.o. 1740 – Sp. Š, pri kateri je vpisana lastninska pravica na ime Slovenska razvojna družba.

Tožena stranka D.S.U., družba za svetovanje in upravljanje d.o.o., D 160, L je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1615, železnica 645 m2, vpisana v vl. št. 2132 k.o. 1740 – Sp. Š, pri kateri je vpisana lastninska pravica na ime S.r.d. d.d. L, D cesta 160, na ime tožeče stranke Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve , Dunajska 106, Ljubljana, matična številka ..., do 1/1, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.808,48 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine parc. št. 1615, železnica 645 m2, vl. št. 2132 k.o. Sp. Š (1), pri kateri je vpisana lastninska pravica na ime Slovenska razvojna družba, ki je pravna prednica tožene stranke. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino za vpis njene lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je bila obsojena na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.202,41 EUR.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V postopku je tožeča stranka navedla, da ima težave pri pridobivanju dokumentacije za nepremičnino, ker se arhivi nahajajo v tujini in so za tožečo stranko nedostopni. Tožeča stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na izviren način z gradnjo železniških tirov leta 1978 in na podlagi neprekinjene posesti. P Ljubljana ni bila investitor gradnje; organizirala je le gradnjo in pridobila potrebno dokumentacijo na svoje ime, vendar na račun zvezne direkcije. Gradbeno in uporabno dovoljenje je bilo pridobljeno za gradnjo industrijskega tira. V zapisniku z dne 19. 12. 1978 je navedena specifikacija stroškov Zvezne direkcije, med katerimi je navedena postavka komunalna ureditev zemljišča v znesku 529.800,00 DIN, kar predstavlja 13% vseh stroškov. Gre za odplačen način pridobitve pravice uporabe, saj drugače Zvezna direkcija ne bi bila zavezanec plačila komunalnih prispevkov, ki je dajatev lastnika zemljišča. Železniški tiri predstavljajo gradbeni objekt, saj je neločljivo združen z zemljiščem. Železniški tir je zgradil pravni prednik tožeče stranke s svojim sredstvi in na zakoniti način, zato je pridobil tudi pravico uporabe. Tožeča stranka je priposestvovala nepremičnino, saj se priposestvovalna doba šteje od sprejetja Ustave RS, ki je odpravila družbeno lastnino. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni lastnica nepremičnine, zato je lahko lastnica samo tožeča stranka. Pogodba z dne 06. 02. 1971 med L in P Ljubljana potrjuje, da bo P Ljubljana zgradila svoj odcep, vsa ostala določila pogodbe pa se nanašajo na plačilo uporabnine železniškega tira do odcepa.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi odločbe državnega organa, tožeča stranka pa zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice. Tožeča stranka poskuša skozi logiko bivšega družbenega sistema družbene lastnine uveljaviti pravice, ki ji ne gredo. Ni odločilno, kdo je gradil tire in prejšnja pogodbena razmerja, odločilna je okoliščina, da je sodišče priznalo pravnemu predniku tožene stranke lastninsko pravico. Tožena stranka ima močnejšo pravico, saj je zavezujoč sklep sodišča o priznanju lastninske pravice pravnemu predniku tožene stranke. Lastninska pravica ne zastara, vendar je treba upoštevati, da je imela nepremičnina poseben status družbene lastnine, kar pomeni, da nihče ni mogel postati lastnik mimo veljavne zakonske ureditve. Nepremičnina je izgubila status družbene lastnine s pravnomočnim sklepom v stečajnem postopku, zato tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem ali gradnjo na tujem zemljišču. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem, saj je desetletni rok za priposestvovanje lahko pričel teči šele od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (2) iz leta 1997 (3), pred tem pa se na podlagi določbe 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (4) lastninska pravica ni mogla priposestvovati na stvari, ki je bila družbena lastnina. Zmotna pa je ugotovitev prvega sodišča, da tožeča stranka ni bila dobroverna in da ni imela zakonite posesti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tudi z gradnjo na tujem zemljišču tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na nepremičnini, saj je bila nepremičnina družbena lastnina. ZTLR je dopuščal takšno originarno pridobitev lastninske pravice le za nepremičnine, ki so v zasebni lasti (5). Pravno zmotno je, da sta lastninska pravica in pravica uporabe na družbeni lastnini tako podobni, da lahko imetnik pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini uveljavlja na isti stvari tudi lastninsko pravico sklicujoč se na institute, ki urejajo pridobivanje lastninske pravice izven predpisov o lastninjenju družbene lastnine (6).

6. Lastninjenje družbene lastnine pravnih oseb so urejali: Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (7), Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (8) in ZLNDL ter na podlagi drugih predpisov, ki za ta postopek niso odločilni. Lastninjenje nepremičnin pravnih oseb se je dokončno izvedlo šele z ZLNDL, ki v 3. členu določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, vpis lastninske pravice pa se v zemljiško knjigo opravi na predlog. Po ZLNDL ni odločilna okoliščina ali so upravičenci pridobili pravico uporabe na odplačen ali neodplačen način, odločilna je okoliščina, kdo je družbena sredstva uporabljal in katera pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo (9).

7. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico do uporabe družbene lastnine, ki je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija. Družbena lastnina ni bila pravica civilnega prava, saj je bila njena temeljna lastnost nelastninski značaj. Družbena sredstva niso pripadala družbeni pravni osebi, niti delavcem in drugim delovnim ljudem v družbeno pravni osebi, saj nihče od njih ni imel premoženjskih pravic. Družbena sredstva so bila določena za delo pravne osebe in namenjena za njene potrebe (10). Vrhovno sodišče RS je v več odločbah zavzelo stališče, da družbena lastnina ni bila lastninsko pravna kategorija, ki bi temeljila na prilaščanju na pravno lastniški podlagi, temveč na pravici do dela z družbenimi sredstvi, pravici odločanja o uporabi produkcijskih sredstev in na pravici do pridobivanja dohodka in urejanja medsebojnih delovnih razmerij. Poudarjeno je bilo, da pri oceni pravice do uporabe sodišče ne sme preveč poudarjati zemljiškoknjižnega stanja in prehoda lastninske pravice oziroma družbene lastnine na nepremičninah s pravnimi posli, saj je bilo že pri lastninski pravici mogoče pridobiti to absolutno pravico tudi na originaren način (npr. s priposestvovanjem), pri družbeni lastnini pa je bilo to še posebej poudarjeno. Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini je omogočal vknjižbo nepremičnin v družbeni lastnini tudi na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se ugotavlja, da je nepremičnina prešla v družbeno lastnino, zakonodajalec pa je pri tem mislil na združevalna razmerja, zato je treba pri odločanju ugotoviti, kdo je dejansko uporabljal nepremičnino, ki je predmet lastninjenja (11). Družbena lastnina ni bila pravica, bila je ekonomska kategorija, kar je treba upoštevati pri lastninjenju nepremičnin pravnih oseb na podlagi 3. člena ZLNDL. Tudi ustavno sodišče (12) poudarja, da je pomembna dejanska uporaba nepremičnine in da je treba presojati upravičenost upravičencev do lastninske pravice po tedanjih predpisih, pri čemer se je sistem družbene lastnine bistveno razlikoval od sistema zasebne lastnine.

8. Navedena izhodišča pritožbeno sodišče sprejema, vendar pri tem dodaja, da tudi tedanja sodna praksa in teorija pri opredelitvi, da družbena lastnina kot predmet prometa ni pravica marveč sredstvo samo, ni mogla mimo tedanjih zakonskih določb (266. in 269. člen Zakona o združenem delu 13), ki so določale pravni naslov za pridobitev ali izgubo družbenega sredstva (14). Družbena sredstva so zato v notranjem razmerju izgubila lastnost objekta premoženjsko pravnih razmerij, obdržala pa so to lastnost v zunanjih razmerjih, ki se kaže kot pravica razpolaganja, ki je izvedena iz pravice upravljanja. Če ZZD zahteva pravni naslov (samoupravni sporazum ali pogodbo) ni dovolj le, da je pravna oseba stvar uporabljala, ampak ali ima družbeno sredstvo v pravno upravičenem ali pravno neupravičenem razmerju ali morda le v začasni uporabi, zato ni moč govoriti le o ekonomskem prenosu sredstva (15).

9. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka in sicer, da je bilo družbeno sredstvo izrazito ekonomska kategorija, vendar se je za veljaven prenos zahteval ustrezen pravni naslov, ter da je družbeni ekonomski sistem, kateremu je sledila tudi sodna praksa, opredeljeval družbeno lastnino kot lastnino, ki jo je treba smotrno uporabljati, saj o družbenih sredstvih odloča tisti, ki na njih dela ali povedano drugače, pravica do uporabe nepremičnine v družbeni lastnini pripada le tistemu, ki uporablja nepremičnino v delovnem procesu.

10. Priložena listinska dokumentacija: gradbeno dovoljenje, uporabno dovoljenje, zapisnik z dne 19. 12. 1978 o opravljeni kolavdaciji del in zaslišanje prič potrjujejo navedbe tožeče stranke, da je pravna prednica tožeče stranke v letu 1977 oziroma 1978 financirala izgradnjo železniškega tira na nepremičnini, ki ga je vse od izgradnje dalje uporabljala za dostop do svojega skladišča. Tožeča stranka je izvrševala posredno posest na nepremičnini, saj je transportne naloge opravljala za tožečo stranko družba B. V dokaznem postopku je bilo potrjeno, da je bil industrijski tir nujna predpostavka za uspešno delovanje tožeče stranke pri zagotavljanju plina, saj tir po nepremičnini vodi do njenega skladišča in je zato nepremičnina s tirom njegov neločljivi sestavni del (16). Opisana dejanska uporaba nepremičnine daje tožeči stranki pravico do priznanja lastninske pravice na nepremičnini po določbi 3. člena ZLNDL.

11. Vprašanje ali je poleg tožeče stranke tir dejansko uporabljala še kakšna druga pravna oseba presega okvir tega postopka in ne onemogoča drugim pravnim osebam, da pridobijo (so)lastninsko pravico na nepremičnini po določbah ZLNDL, če so jo uporabljale in sofinancirale izgradnjo tira. V postopku se ni zatrjevalo, da bi družba L uporabljala nepremičnino. Ugotovljeno je bilo, da je družba L dovoljevala brezplačno uporabo nepremičnine, pri čemer tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je glavni železniški tir zgradila družba L, za katero je bila določena uporabnina, kar potrjuje pogodba o uporabi z dne 05. 01. 1995 med družbama B plin Ljubljana in L, za uporabo odcepa do plinskega skladišča po nepremičnini pa se ni plačevala uporabnina (17). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz zapisnikov izhaja, da med osnovna sredstva pravne prednice tožeče stranke sodi tudi obravnavani industrijski tir, kar je potrdila priča FL (18), čeprav v nadaljevanju (19) navaja, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, ki bi potrjevali, da sodi sporni tir in nepremičnina med osnovna sredstva tožeče stranke. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik niso uporabljali nepremičnine, ni izkazano, da bi nepremičnino uporabljala družba L, kar še dodatno potrjuje ugotovitve, da je tožeča stranka dokazala, da je imela na nepremičnini pravico uporabe.

12. Pravni prednik tožene stranke je pridobil lastninsko pravico na podlagi sodne odločbe v stečajnem postopku, saj je uspel z izločitvenim zahtevkom, kar kaže, da družba LH d. d. (20) ni bila lastnica nepremičnine, saj v nasprotnem izločitveni zahtevek ne bi bil utemeljen. Tožena stranka ni pojasnila konkretnih okoliščin, na podlagi katerih je njena pravna prednica utemeljevala izločitveni zahtevek in kasneje z zahtevkom v stečajnem postopku tudi uspela in se na podlagi sodne odločbe vpisala kot lastnica nepremičnine v zemljiško knjigo. Stranke v postopku niso navedle (21) na kakšni pravni podlagi je pravna prednica tožene stranke uspela z izločitvenim zahtevkom v stečajnem postopku (22), najverjetneje pa družba L ni zajela nepremičnine v otvoritveni bilanci in je zato nepremičnina z uveljavitvijo ZZLPPO na podlagi samega zakona prešla v last pravne prednice tožene stranke (prvi odstavek 6. člena ZZLPPO), pri čemer razlog, zaradi katerega premoženje ni bilo v bilanci, ni bilo pomembno pri odločanju o pravici do izločitvenega zahtevka. Utemeljenost izločitvenega zahtevka v stečajnem postopku zoper družbo L daje v tem postopku dodatno informacijo o lastniškopravnem odnosu družbe L do nepremičnine. Če nepremičnine v družbeni lastnini niso bile v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom, se pravica uporabe (3. člen ZLNDL) ni transformirala v lastninsko pravico preoblikovanega podjetja, ampak je takšna nepremičnina po samem zakonu postala last pravne prednice tožene stranke, saj bi se v nasprotnem nepremičnina v stečajnem postopku prodala na dražbi. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa tudi nepredloženi pravni naslov v okviru pogodbe ali samoupravnega sporazuma ne omogoča zaključka, da tožeča stranka ni dokazala, da je kot uporabnica upravičena do pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na podlagi 3. člena ZLNDL. Tožeča stranka ni sodelovala v stečajnem postopku, nepremičnine pravna prednica tožene stranke ni pridobila na dražbi v okviru stečajnega postopka družbe L, zato odločba stečajnega senata ne onemogoča priznanja lastninske pravice tožeči stranki v tem postopku na podlagi določbe 3. člena ZLNDL.

13. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po delnem umiku tožbe v celoti ugodilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (23)).

14. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Do naroka 08. 09. 2009 pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj je tožeča stranka z vlogo dne 04. 09. 2009 delno umaknila tožbo za priznanje lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1614 k.o. Sp. Š, ni pa tudi uspela z začasno odredbo (24). Vse nadaljnje stroške, ki so v skladu z Odvetniško tarifo pa je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje stroške (25): za pristop na narok 08. 09. 2009 175 točk, za narok 22. 10. 2009 350 točk, za sestavo pritožbe z dne 03. 12. 2009 875 točk, za dva pripravljalna spisa 700 točk, za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2010 350 točk, za DDV 490 točk in za takso za pritožbo z dne 03. 12. 2009 459,02 EUR, kar skupaj znese 1.808,48 EUR. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) V nadaljevanju nepremičnina.

(2) V nadaljevanju ZLNDL.

(3) Tožeča stranka je vložila tožbo leta 2006, določen pa je 10 letni rok za priposestvovanje – 269. člen Stvarnopravnega zakonika.

(4) V nadaljevanju ZTLR.

(5) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2008. (6) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 30/2001. (7) V nadaljevanju ZLPP.

(8) V nadaljevanju ZZLPPO.

(9) Sodna praksa uporablja izraz „dejanska uporaba nepremičnine“.

(10) Glej Dr. Alojz Finžgar: Družbena lastnina in premoženjsko pravo; Pravnik 37/1982, stran 288. (11) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 22/2004 in sodbi II Ips 664/2001 in II Ips 559/2005. (12) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1381/08. (13) V nadaljevanju ZZD.

(14) ZZD je v 266. členu dopuščal tudi začasno uporabo družbenega sredstva.

(15) Glej dr. Stojan Cigoj:Teorija in praksa 9/1981, stran 1101

(16) Podrobneje o tem glej tretji odstavek str. 6 sodbe in drugi odstavek str. 7 sodbe.

(17) Glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 23. 09. 2010 stran 172 in vlogo tožeče stranke z dne 11. 10. 2010, stran 186 (ki je odgovor na vlogo tožene stranke z dne 23. 09. 2010) in pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 08. 11. 2010 stran 189. (18) Glej drugi odstavek str. 7 sodbe in prvi odstavek str. 8 sodbe.

(19) Četrti odstavek str. 9 sodbe.

(20) V nadaljevanju družba Litostroj

(21) Čeprav so bile s strani prvega in drugega sodišča pozvane.

(22) Priložen je bil kot dokaz zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 11925/2001 z dne 28. 01. 2003 o vpisu lastninske pravice na pravno prednico tožene stranke na podlagi sklepa stečajnega senata z dne 02. 04. 2004. (23) V nadaljevanju ZPP.

(24) Zato ji tudi ni bila priznana polovična taksa za tožbo.

(25) Upoštevani so le priglašeni stroški tožeče stranke.