Jedro

Smisel četrtega odstavka 286.a člena ZPP je v obveznosti pravočasnega vlaganja pripravljalnih vlog, tako da se nasprotna stranka lahko z njimi seznani pravočasno še pred narokom, sicer sledi sankcija prekluzije. Namen te določbe, ki je bila uvedena z novelo ZPP-D, je v tem, da ne bi več pogosto prihajalo do tega, da bi stranka pripravljalno vlogo predložila šele na samem naroku ali pa da bi jo na naroku prebrala, zaradi zagotovitve pravice do kontradiktornega postopka pa bi bila zato v določenih primerih (ne sicer vedno) potrebna preložitev naroka. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je mogoče upoštevati tudi pripravljalno vlogo, vloženo šele tik pred ali na naroku (ki je bila sicer v smislu 286. člena ZPP vložena pravočasno), brez preložitve naroka in ne da bi bila kršena pravica do izjave nasprotne stranke, in sicer v primeru, ko gre za enostavno vlogo, v kateri se ne navajajo nova dejstva ali so ta nova dejstva enostavna in ne odpirajo novih kompleksnejših vprašanj (ko torej ne gre za obsežne nove navedbe in takšne nove navedbe, ki bi bile presenečenje tako za nasprotno stranko kot sodišče ter ki bi spor zasukale v neko povsem drugo smer).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da tožnica darilo, določeno v darilni in služnostni pogodbi z dne 13. 10. 2009, sklenjeni med tožnico kot darovalko in tožencem kot obdarjencem, prekliče; da je toženec dolžan vrniti tožnici darilo, in sicer izročiti v last in posest nepremičnine parc. št. ..., vse k.o. ..., parc. št. ..., vse k.o. ..., ter solastniški delež do ¾ parc. št. ... k.o. ....; ter da je toženec dolžan tožnici za iste nepremičnine izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da tožnica darilo, določeno v darilni in služnostni pogodbi z dne 13. 10. 2009, sklenjeni med tožnico kot darovalko in tožencem kot obdarjencem, prekliče ter da je toženec dolžan plačati tožnici 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2011 dalje do plačila. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v skladu s katerim mora imeti stranka najmanj 8 dni za odgovor na pripravljalno vlogo druge stranke. Tega roka sodišče tožnici kljub njeni izrecni zahtevi ni dalo. Vendar pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni že avtomatično kršena s podajo vloge šele na naroku (oziroma nekaj dni prej). Ugotoviti je potrebno, ali so navedbe v vlogi takšne, da stranka na njih do naroka oziroma na samem naroku ne more oziroma ni mogla odgovoriti. Tako je predvsem v primeru obsežnih in vsebinsko kompleksnih vlog. Sporni pripravljalni vlogi pa sta glede odločilnega – ali je izpolnjen pravni standard hude nehvaležnosti - kratki in nezahtevni. Pritrdilo je tudi sodišču prve stopnje, da v obravnavnem primeru pravni standard hude nehvaležnosti ni izpolnjen. Po sodni praksi slab odnos med obdarjencem in darovalcem, prepiri na verbalni ravni (ki tega niso presegli) in žaljenje ne utemeljujejo preklic darila.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da sodišče prve stopnje tožnici ni dalo primernega roka (v skladu z 286.a členom ZPP najmanj 8 dni) za odgovor na pripravljalni vlogi toženke z dne 2. 10. 2012 in dne 11. 10. 2012, s čimer bi ji bila zagotovljena pravica do izjave. Ne drži stališče sodišča druge stopnje, da sta predmetni vlogi kratki in da bi tožnica lahko nanju odgovorila na naroku. Nasprotuje tudi zaključku nižjih sodišč, da ravnanje toženca ne ustreza pravnemu standardu hude nehvaležnosti. Toženec od avgusta 2010 ne govori več s tožnico, niti ji ni predstavil otroka, jo ne pozdravlja in ji ne vošči za osebne praznike. Ob priliki zadnjega pogovora avgusta 2010 je toženec tožnici – svoji materi rekel, da ga nima pravico klicati ter da naj v roku treh dni z njegove parcele, ki mu jo je podarila tožnica, odstrani drva, sicer jih bo odpeljal toženec. Toženec je na tožnico vpil in ji dejal, da ni nič vredna, da ni njegova mati in da so starši njegove partnerke Urše zanj naredili več. Povedal je tudi, da ve, da meja med parcelama ni poštena, in da je to naredil namenoma zato, da M., »tista prasica«, od zemlje ne bo imela nič ter ji tudi povedal, da se zaveda, da tožnica trpi, vendar mu je vseeno, tudi če bi zaradi tega morala v bolnico. Tožnica ob tem doživlja hudo osebno stisko. Toženec tudi kasneje, ko je imela tožnica zdravstvene težave, ni skrbel zanjo ter jo ni odpeljal k zdravniku, čeprav ga je prosila, ali pa jo je peljal in jo je tam pustil; ko je bila v bolnici, je ni niti enkrat obiskal, niti se ni pozanimal o njem stanju. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da zgolj verbalna obračunavanja nikoli ne morejo pomeniti hude nehvaležnosti. Nehvaležnost se kaže tudi v dejanju, ki je nemoralno, ni pa na primer kaznivo. Tudi grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, pomoči ob bolezni ali težavah in opustitev vseh obiskov so lahko kršitve moralnih obveznosti, če imajo te kršitve osebno za darovalca in tudi glede na družbeno – moralne norme težji značaj (VSS Rev 111/78 z dne 19. 2. 1979). Opustitev potrebnega spoštovanja in podpore v sili ali težavah ter opustitev obiskovanja so razlogi za razdedinjenje (kot tudi razlogi za preklic darila), če imajo osebno in družbeno težji značaj. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da je preklic darila utemeljen. Uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic (pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), enakega varstva pravic (22. člen URS), pravice do sodnega varstva (23. člen URS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen URS)). Pravica do enakega varstva pravic terja, da mora biti odločba sodišča, s katero se odloča o posameznikovih pravicah in obveznostih, obrazložena, kajti le zoper tako odločbo lahko posameznik učinkovito uveljavlja pravico do pravnega sredstva.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki pa nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je ponovitev pritožbenih razlogov, na katere je obrazloženo (očitek neobrazloženosti je torej neutemeljen, pa tudi sicer nekonkretiziran) in pravilno že odgovorilo sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, dodatno pa še pojasnjuje: Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev četrtega odstavka 286.a člena ZPP in pravice do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V obravnavanem primeru ni šlo za podelitev prekratkega roka v okviru pisnega materialnega procesnega vodstva sodišča, temveč je toženec vložil pripravljalni vlogi eno nekaj dni pred narokom in drugo na samem naroku, tako da tožnici ni ostalo najmanj 8 dni za odgovor nanju. Sodišče je sporni pripravljalni vlogi upoštevalo, tožnici pa ni dalo dodatnega roka za odgovor nanju. Smisel četrtega odstavka 286.a člena ZPP je v obveznosti pravočasnega vlaganja pripravljalnih vlog, tako da se nasprotna stranka lahko z njimi seznani pravočasno še pred narokom, sicer sledi sankcija prekluzije. Namen te določbe, ki je bila uvedena z novelo ZPP-D, je v tem, da ne bi več pogosto prihajalo do tega, da bi stranka pripravljalno vlogo predložila šele na samem naroku ali pa da bi jo na naroku prebrala, zaradi zagotovitve pravice do kontradiktornega postopka pa bi bila zato v določenih primerih (ne sicer vedno) potrebna preložitev naroka.(1) Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je mogoče upoštevati tudi pripravljalno vlogo, vloženo šele tik pred ali na naroku (ki je bila sicer v smislu 286. člena ZPP vložena pravočasno), brez preložitve naroka in ne da bi bila kršena pravica do izjave nasprotne stranke, in sicer v primeru, ko gre za enostavno vlogo, v kateri se ne navajajo nova dejstva ali so ta nova dejstva enostavna in ne odpirajo novih kompleksnejših vprašanj (ko torej ne gre za obsežne nove navedbe in takšne nove navedbe, ki bi bile presenečenje tako za nasprotno stranko kot sodišče ter ki bi spor zasukale v neko povsem drugo smer). To velja tudi za sporni pripravljalni vlogi toženca (predvsem glede navedb, povezanih s pravno odločilnim razlogom nižjih sodišč o neizpolnjenem pravnem standardu hude nehvaležnosti), zato bi tožnica nanje lahko odgovorila na naroku in s tem uresničila svojo pravico do izjave.(2)(3)

7. Revizijsko sodišče se tudi pridružuje nižjima sodiščema, da v obravnavanem primeru že iz tožničinih trditev (ki jih tožnica ponavlja tudi v reviziji) ne izhaja, da bi bil napolnjen pravni standard hude nehvaležnosti. Po sodni praksi je kot veliko nehvaležnost mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Ob presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Slabi medsebojni odnosi, žalitve in verbalni konflikti (ki te ravni ne presežejo) pa preklica darila ne utemeljujejo.(4) Pravilno je sodišče druge stopnje tudi obrazložilo, da toženčevih dejanj (tudi če bi se ob izvedbi dokazov tožničine trditve izkazale za resnične) ni mogoče šteti kot moralno hudo zavrženih. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da zgolj okoliščina, da toženec ni storil kaznivega dejanja, še ne zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj nižji sodišči takšnega stališča nista zavzeli. Prav tako ni nepomembno dejstvo, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili odnosi med pravdnima strankama že pred sklenitvijo sporne darilne pogodbe slabi. Kljub takšnim odnosom se je tožnica odločila podariti sporne nepremičnine tožencu, zato ne more sedaj iz teh razlogov preklicati darila. Tožnica pa tudi ni zatrjevala, da je nepremičnine podarila zato, da bi se odnosi izboljšali.

8. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi moralo sodišče izvesti dokaze, na podlagi katerih bi ugotovilo hudo nehvaležnost, saj se z dokazi dokazujejo zgolj zatrjevane navedbe, te pa so bile v obravnavanem primeru nesklepčne, zato tudi, če bi se izkazale za resnične, ne bi zadostile pravnemu standardu hude nehvaležnosti.

9. Očitek v zvezi z uveljavljanimi kršitvami ustavnih pravic pa je nekonkretiziran, zato ga ni mogoče preizkusiti.

10. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije pa obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).

Op. št. (1): Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2010, str. 230-231. Op. št. (2): Primerjaj stališče Galiča v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2010, str. 229: Pripravljalna vloga, ki je predložena šele tik pred narokom ali celo na samem naroku (isto, če stranka na naroku pripravljalno vlogo prebere) v praksi pogosto povzroči preložitev naroka (včasih upravičeno, saj to zahteva spoštovanje načela kontradiktornosti, včasih pa neupravičeno, če v novih navedbah ni nič takšnega, na kar nasprotna stranka ne bi mogla odgovoriti takoj).

Op. št. (3): Isti, prav tam, str. 235: Stranka lahko na prvi narok prinese vlogo, ki jo lahko sodišče in nasprotna stranka preučita hitro, na naroku. Takšna zapoznela vloga namreč ne zavleče postopka (peti odstavek 286.a člena ZPP).

Op. št. (4): Primerjaj II Ips 754/2008, II Ips 4/2006, II Ips 398/2007, II Ips 4912009, II Ips 195/2006.