Jedro

Tožnici je prvotožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka redne likvidacije. Tožnica v tem sporu primarno uveljavlja reintegracijo k drugotoženi stranki kot delodajalcu prenosniku, oziroma podrejeno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretjetoženi stranki, ki je prevzela dejavnost varovanja objekta za drugotoženo stranko. Tožnica zmotno razume prevzem delavcev tako, da je možno kadarkoli šteti, da je prišlo v preteklosti do prenosa dejavnosti oziroma dela podjetja in da lahko v vsakem primeru delavec preide nazaj k prenosniku, če mu pri prevzemniku preneha pogodba o zaposlitvi. Ker ne obstaja pogodbena zaveza drugotožene stranke niti zaveza na podlagi zakonske določbe, da prevzame tožnico v delovno razmerje potem, ko je prvotožena stranka sprejela sklep o likvidaciji, je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko neutemeljen.

Prvotožena stranka svoje dejavnosti ni prenesla na tretjetoženo stranko. Tožnica je bila v spornem obdobju delavka prvotožene stranke, zato ni mogoče šteti, da bi bila tretjetožena stranka dolžna prevzeti tožnico na delo, tudi če je bila prvotožena stranka pogodbeni podizvajalec pri varovanju za tretjetoženo stranko. Zato tožničin zahtevek zoper tretjetoženo stranko ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2013, ki jo je prvotožena stranka podala tožnici, nezakonita; da se šteje, da je tožnica zaposlena pri drugotoženi stranki od 29. 11. 2013 za nedoločen čas, da je drugotožena stranka dolžna pozvati tožnico na delo v roku 8 dni pod izvršbo, da je drugotožena stranka dolžna prijaviti tožnico za čas od 29. 12. 2013 dalje do poziva na delo v obvezno zavarovanje in ji za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto mesečno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezni mesec od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se šteje, da je tožnica zaposlena pri tretjetoženi stranki od 29. 12. 2013 za nedoločen čas, da je tretjetožena stranka dolžna pozvati tožnico na delo v roku 8 dni ter jo prijaviti za čas od 29. 12. 2013 dalje do poziva na delo v obvezno zavarovanje in ji za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto mesečno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica, prvotožena in tretjetožena stranka same krijejo svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da prvo in tretjetožena stranka same krijejo svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom za spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Navaja, da je zmotno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev v zadevi bistvenega pomena, ali je v času, ko je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, obstajala pogodbena zaveza drugotožene stranke, da prevzame tožnico nazaj v delovno razmerje. Takšna pogodbena zaveza ni pomembna, saj je dejansko prišlo do prenosa dela podjetja. To je tožnica izpostavila na obravnavi dne 8. 5. 2014, pri čemer opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se je v številnih odločbah opredelilo do t.i. delovne kontinuitete (VIII Ips 293/2008). Poleg tožnice sta bili iz podjetja v podjetje prerazporejeni tudi njeni sodelavki, ki sta delali na istem delovnem mestu. To kaže na prenos dela podjetja po 75. členu ZDR-1. Tožnica nima vpogleda v poslovne odnose med drugotoženo stranko in drugimi podjetji, poleg tega pa se lahko te pogodbe spreminjajo za nazaj po potrebah podpisnikov, zato je pomemben dejanski prenos, ki varuje šibkejšo stranko, to je delavca. Sodišče prve stopnje naredi zmoten materialnopravni sklep, da prvotožena stranka ni prenašala dejavnosti, saj je šla v likvidacijo in z dejavnostjo prenehala. Bistveno je, da prvotožena stranka (A. d.o.o.) sploh ni delodajalec prenosnik, ampak je to drugotožena stranka (B. d.d.), delodajalec prevzemnik je bil tedaj C. d.o.o., vse ostale družbe za varovanje, vključno s prvotoženo stranko, pa so bili delodajalci novi prevzemniki, kot jih imenuje osmi odstavek 75. člena ZDR-1. Ker je delovna mesta tožnice in njenih delavk zopet prevzel B. d.d. in sedaj tam zaposluje svoje ljudi, je edino pravilno in v skladu z zakonom, da tožnico prevzame B. d.d..

V odgovoru na pritožbo drugo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pred letom 2003 zaposlena v B. objektu na naslovu …., pri drugotoženi stranki oziroma pri njenem pravnem predniku D. d.d.. Od 16. 8. 2004 je bila zaposlena pri C. d.o.o. po pogodbi o zaposlitvi - prevzem delavke z dnem 16. 8. 2004 (A2), nato od 1. 9. 2007 pri E. d.o.o., na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2008 (A3), od 27. 10. 2010 pri F. d.o.o. po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010 (A4), od 18. 4. 2011 pa je bila zaposlena pri prvotoženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2011 (A5). Tožnici je prvotožena stranka dne 28. 11. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka redne likvidacije, tožnica pa v sodnem postopku primarno uveljavlja reintegracijo k drugotoženi stranki kot delodajalcu prenosniku, oziroma podrejeno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretjetoženi stranki, ki je prevzela dejavnost varovanja objekta za drugotoženo stranko.

Glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku je bistveno, da je do prehoda tožnice od drugotožene stranke k E. d.o.o. prišlo v letu 2007, zato so za presojo o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka relevantne določbe takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), ki je v prvem odstavku 73. člena določal, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Drugotožena stranka kot naročnik in E. d.o.o. kot izvajalec sta sklenili Aneks št. 1 k pogodbi o storitvah s področja varovanja z dne 10. 7. 2007 (IIB2). Aneks je v 5. členu določal, da se 43. člen pogodbe spremeni tako, da se za tretjim odstavkom doda četrti odstavek, ki glasi, da se v primeru, če naročnik odpove pogodbo na podlagi prvega odstavka tega člena pred iztekom njene veljavnosti, dolžan prevzeti tožnico nazaj v delovno razmerje. Prvi odstavek določa odpovedni rok 90 dni. Zaveza tožene stranke o prevzemu delavk nazaj na delo je bila dogovorjena, če bo drugotožena stranka pred iztekom veljavnosti odpovedala pogodbo o storitvah s področja varovanja (IIB1), ki je bila sklenjena za obdobje dveh let, to je od 10. 7. 2007 do 10. 7. 2009. Po tem času pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pogodba o storitvah s področja varovanja skupaj z Aneksom št. 1 ne velja več, drugo tožena stranka pa jo tudi ni odpovedala, zato je prenehala pogodbena zaveza. Tožnica zmotno razume prevzem delavcev tako, da je možno kadarkoli šteti, da je prišlo v preteklosti do prenosa dejavnosti oziroma dela podjetja in da lahko v vsakem primeru delavec preide nazaj k prenosniku, če mu pri prevzemniku preneha pogodba o zaposlitvi. Za takšno zavzemanje ni podlage niti v pogodbenih določilih o prevzemu niti v določbah ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je drugotožena stranka s takratno E. d.o.o. sklenila še eno pogodbo o storitvah s področja varovanja št. 2010/06 z dne 26. 5. 2010 (IIB3), ki nima nobenih določb o prevzemu delavk, sklenjena pa je za določen čas do 31. 12. 2011. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici tudi ta pogodba ni več veljala. Razen tega iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi drugotožena stranka po izteku veljavnosti pogodbe o storitvah s področja varovanja prevzela dejavnost varovanja nazaj, tako da po zaključku pritožbenega sodišča na drugotoženo stranko niso prešle pravice in obveznosti tožnice iz delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 73. člena ZDR (podobno tudi sodba VS RS VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014).

Ker ne obstaja pogodbena zaveza drugotožene stranke, niti zaveza na podlagi zakonske določbe, da prevzame tožnico v delovno razmerje tožnico po tem, ko je prvotožena stranka sprejela sklep o likvidaciji, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je v nadaljnjih pogodbah o zaposlitvi, ki ju je tožnica sklenila z F. in prvotoženo stranko, sicer določba, da je delodajalec z drugotoženo stranko podpisal Aneks št. 1 k pogodbi o storitvah s področja varovanja z dne 10. 7. 2007, na podlagi katerega je drugo tožena stranka dolžna prevzeti delavko nazaj v delovno razmerje v primeru, če drugo tožena stranka odpove pogodbo za lokacijo .... Ker je zgoraj obrazloženo, da je ta obveznost prenehala s potekom pogodbe o fizičnem varovanju v letu 2009, takšna pogodbena določba v pogodbah o zaposlitvi ne zavezuje drugotožene stranke, da tožnico prevzame nazaj na delo.

Tudi sicer tožnica v pritožbi navaja, da ne obstaja pogodbena zaveza drugotožene stranke, temveč zmotno to obvezo utemeljuje z dejanskim prenosom dejavnosti in t. i. delovnopravno kontinuiteto, kar pa ni utemeljeno. Le v primeru pogodbene zaveze drugotožene stranke bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, zato tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča ni utemeljeno. Sodba opr. št. VIII Ips 293/2008 z dne 24. 5. 2007 se nanaša na povsem drugo pravno vprašanje, in sicer na vprašanje kontinuitete zaposlitve pri novem delodajalcu ter s tem v zvezi z višino odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja, ki je vezana na (skupno) delovno dobo oziroma zaposlitev pri delodajalcu oziroma pri njegovih pravnih prednikih (109. člen ZDR). Za presojo je bil v navedeni zadevi odločilen prehod delavca v letu 2002, še v času veljavnosti 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.; ZTPDR), ki je določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom. Obravnavani institut je bil natančneje opredeljen v 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nadalj; SKPgd ). Citirana sodba se torej ne nanaša na spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, saj takrat tega delovnopravnega instituta zakonodaja niti ni poznala, zato povsem zgrešeno očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo primarnega tožbenega zahtevka.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper tretje toženo stranko je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je za presojo utemeljenosti tega zahtevka bistveno, ali bi bil izkazan prenos dejavnosti med prvotoženo in tretjetoženo stranko. Ugotovilo je, da prvotožena stranka svoje dejavnosti ni prenašala na tretjetoženo stranko, zato dejstvo, da se na objektu, v katerem je delala tožnica, še vedno izvajajo naloge varovanja, ni bistveno in ne predstavlja relevantnega prenosa dejavnosti. Tudi če sta drugo in tretjetožena stranka sklenili dne 30. 11. 2011 pogodbo o storitvah s področja varovanja za čas od 1. 12. 2012 do 31. 1. 2014, se to pogodbeno razmerje med drugotoženo in tretjetoženo stranko ne nanaša na tožnico, saj je bila v tem obdobju delavka prvotožene stranke, oziroma iz tega razloga ni mogoče šteti, da bi bila tretje tožena stranka dolžna prevzeti tožnico na delo, tudi če je bila prvotožena stranka pogodbeni podizvajalec pri varovanju za tretjetoženo stranko.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).