Jedro

Pogodba o izvajanju storitev, ki je z izvajalcem sklenjena za časovno omejeno obdobje, pomeni sklenitev pravnega posla o začasnem prenosu dejavnosti varovanja.

Pravice in obveznosti v zvezi s prehodom se ne izčrpajo s prvim iztekom (začasnega) pogodbenega prenosa podjetja oziroma dejavnosti, temveč veljajo te zakonske določbe tudi v naslednjih časovno povezanih pogodbenih prenosih dejavnosti na istega ali druge prevzemnike.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala prvo tožena stranka 28. 11. 2013. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugo toženi stranki od 29. 12. 2013, za vrnitev na delo k drugo toženi stranki in za priznanje vseh pravic, vključno s prijavo v zavarovanje in obračunom plač, ki bi jih prejela, če bi delala, z odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek zoper tretje toženo stranko za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 29. 12. 2013 dalje. Ugotovilo je, da je tožnica, ki je bila pri prvo toženi stranki zaposlena od 18. 4. 2011 dne 29. 11. 2013 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala likvidacijska upraviteljica prvo tožene stranke zaradi prenehanja delodajalca. Presodilo je, da je bila pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana na podlagi 107. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnica navedeni pravni podlagi ni ugovarjala, pač pa je vztrajala na nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaradi pogodbene zaveze, na podlagi katere bi jo jo morala po njenem mnenju po likvidaciji prvo tožene stranke prevzeti drugo tožena stranka (oziroma podredno tretje tožena stranka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšna zaveza drugo tožene stranke iz pogodb, na katere se je sklicevala tožnica, ne izhaja. Ugotovilo je, da je bila zaveza drugo tožene stranke ob prevzemu delavk nazaj pogojevana z iztekom veljavnosti pogodb o storitvah s področja varovanja pred obdobjem dveh let, za katero je bila sklenjena. Po preteku dveh let je zaveza drugo tožene stranke prenehala. Tretje tožena stranka pa tožnice ni dolžna prevzeti, ker med prvo toženo in tretje toženo stranko ni bilo prenosa dejavnosti, saj je prvo tožena stranka prenehala z dejavnostjo zaradi likvidacije.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da ne obstaja pogodbena zaveza drugo tožene stranke, niti zaveza na podlagi zakona za prevzem tožnice v delovno razmerje po tem, ko je prvo tožena stranka sprejela sklep o likvidaciji, je pritrdilo odločitvi, da je zahtevek zoper drugo toženo stranko neutemeljen. Pritrdilo je tudi odločitvi glede tretje tožene stranke. Prvo tožena stranka svoje dejavnosti ni prenašala na tretje toženo stranko. Samega dejstva, da se na objektu, na katerem je delala tožnica, še vedno izvajajo naloge varovanja, pa ni štelo za bistveno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi jo morala drugo tožena stranka glede na določbo šestega odstavka 73. člena ZDR oziroma osmega odstavka 75. člena ZDR-1 ob začasnem prenosu podjetja na prevzemnika po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla prevzeti nazaj oziroma jo prevzeti nov prevzemnik. Dejstvo, da se je dejavnost varovanja prenašala začasno, izhaja iz podatka, da je varovanje izvajalo nekaj časa eno varnostno podjetje, nekaj časa drugo. Enako so se po zakonu tudi prenašale pravice tožnice in njenih sodelavk. Meni, da bi na koncu morala tožnica in njene sodelavke preiti na tisto podjetje, ki je prevzelo njihovo delo, to pa je drugo tožena stranka, ki po lastnih navedbah sedaj izvaja varovanje s svojimi delavci.

4. Drugo tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da področja varovanja ni prevzela nazaj, ampak so ga tudi po tem, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki, izvajali pogodbeni izvajalci. Ko je tožnici prenehalo delovno razmerje, je zanjo storitve s področja varovanja opravljala tretje tožena stranka. Zato tožnice po prenehanju delovnega razmerja ni bila dolžna prevzeti nazaj v delovno razmerje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in potrjenih pred sodiščem druge stopnje izhaja, da je tožnico od drugo tožene stranke 16. 8. 2004 prevzela družba A., da je 18. 4. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi z družbo B., kjer naj bi bila zaposlena že od 1. 9. 2007 (?), nato pa 27. 10. 2010 z družbo C. in 18. 4. 2011 s prvo toženo stranko. Nazadnje je do vključno novembra 2013 to dejavnost opravljala prvo tožena stranka, od decembra 2013 dalje pa tretje tožena stranka, s tem, da naj bi prva vsaj od meseca novembra 2012 dalje dejavnost varovanja premoženja za drugo toženko opravljala kot podizvajalka tretje, ki je imela z drugo toženo stranko v tem času sklenjeno okvirno pogodbo o prevzemu del varovanja pri njej. Do tega, kdo je to dejavnost opravljal pri drugo toženi stranki, in na kakšni podlagi po 31. 1. 2014, se sodišče ni izrecno opredelilo, ker je štelo, da to za njegovo odločitev ni bistveno.

9. Tožnica v reviziji uveljavlja izključno le zmotno uporabo določb 75. člena ZDR-1, predvsem njegovega osmega odstavka, na podlagi katerega v primeru začasnega prenosa podjetja ali njegovega dela po prenehanju pravnega posla o prenosu preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika ali na delodajalca - novega prevzemnika.

10. V tem sporu so glede vprašanja, ali je šlo za začasen prenos dejavnosti, ključnega pomena pogodbe o varovanju, sklenjene med drugo toženo stranko in vsakokratnim izvajalcem varovanja oziroma morebitne pogodbe med samimi temi izvajalci, vendar ne glede tega, ali vsebujejo zavezo za prevzem delavcev po njihovem izteku, ampak glede trajanja in dejanskega izvajanja storitev. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, so bile vse pogodbe o varovanju sklenjene za časovno omejeno obdobje. Pogodba o izvajanju storitev, ki je z izvajalcem sklenjena za časovno omejeno obdobje, pomeni sklenitev pravnega posla o začasnem prenosu dejavnosti varovanja (1).

11. Določbe ZDR-1 o spremembi delodajalca, predvsem njegovega 75. člena (oziroma v bistvu identične določbe predhodnega šestega odstavka 73. člena ZDR, ki je veljal za prenose do leta 2013), je treba razlagati v smislu določb Direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva). Bistveno je, da v primeru začasnega prenosa podjetja oziroma dejavnosti po prenehanju le-tega preidejo pogodbene pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika ali pa na delodajalca - novega prevzemnika, če gre za več časovno zaporednih začasnih prenosov. Obveznost delodajalca prenosnika ali delodajalca novega prevzemnika za prevzem delavca izhaja torej že iz zakona samega. Zato ni pomembno, ali je posebej dogovorjena še s pogodbo o izvajanju varovanja. Ni tudi pomembno, ali je drugo tožena stranka kot naročnik sklenila pogodbo o izvajanju varovanja neposredno s prvo toženo stranko, saj je bila ta podizvajalec tretje tožene stranke, ta pa je bila v pogodbenem odnosu (tudi začasnem) z drugo toženo stranko. Prav tako ni bistvena ugotovitev, da v tem primeru ni prišlo do prenosa dejavnosti v smislu Direktive med prvo in tretje toženo stranko. Prvo tožena stranka je dejavnost opravljala za drugo toženo stranko kot prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja (ali morebiti kot podizvajalec pogodbenega prevzemnika) in niti ni mogla nastopati kot prenosnik, tako da ugotovitev, da med njo in tretje toženo stranko ni prišlo do prenosa dejavnosti, ni mogla biti razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka zoper prvo in tretje toženo stranko. Nepomembne so tudi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki pri spremembi delodajalca sploh niso potrebne; pomemben je dejanski prenos dejavnosti in trajanje tega prenosa, saj je od tega (in ne od morebitne pogodbe o zaposlitvi) odvisno trajanje delovnega razmerja prevzetega delavca pri posameznem prevzemniku.

12. Določbo osmega odstavka 75. člena ZDR-1 pa je treba razlagati tudi tako, da se pravice in obveznosti v zvezi s prehodom ne izčrpajo s prvim iztekom (začasnega) pogodbenega prenosa podjetja oziroma dejavnosti, temveč veljajo te zakonske določbe tudi v naslednjih časovno povezanih pogodbenih prenosih dejavnosti na istega ali druge prevzemnike. Pri tem je treba šteti, da gre tudi pri naslednjih pogodbenih prenosih dejavnosti za prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive, če se vsebina pogodbenega prenosa v primerjavi s prvim prenosom z vidika dela delavcev ni bistveno spremenila (2). Le tako so lahko zagotovljeni cilji, ki jih zasleduje Direktiva in 75. člen ZDR-1 glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetja oziroma obrata ali njegovih delov (za tak prenos se šteje tudi prenos posamezne zaključene, lahko tudi zgolj interne, dejavnosti).

13. Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da je pomembna pogodbena zaveza za prevzem delavcev oziroma neposredna pogodba med naročnikom varovanja in izvajalcem varovanja oziroma morebitne neposredne pogodbe med samimi izvajalci, nižji sodišči nista ugotovili vseh pravno relevantnih dejstev. V dosedanjem postopku je ostalo nerazčiščeno, kdo je od konca novembra 2013 oziroma od konca januarja 2014 dalje dejansko nastopal kot prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja pri drugi toženki oziroma v njenem obratu, kjer je pred tem delala tožnica. Ta ugotovitev je pomembna za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku zoper drugo in tretje toženo stranko. Pomembno je tudi, na kateri podlagi je bila tožnica prevzeta k prvo toženi stranki 18. 4. 2011, torej pred sklenitvijo pogodbe med drugo in tretje toženo stranko, za katero je prvo tožena stranka nazadnje nastopala kot podizvajalec. Sodišče doslej ni razčistilo pomena okvirne pogodbe o opravljanju dejavnosti varovanja premoženja, ki jo je imela tretje tožena stranka od leta 2012 dalje sklenjeno z drugo toženo stranko, zlasti kako razlagati določbe te pogodbe v razmerju do zakonskih določb o spremembi delodajalca (po navedbah tretje toženke na obravnavi naj bi ta tudi še po januarju 2014 v določenih dnevih opravljala dela varovanja pri drugi toženki). Vsekakor določb navedene pogodbe sodišče ne bi smelo razlagati tako, da bi se s podizvajalskimi razmerji lahko tretje tožena stranka izognila prisilnim zakonskim določbam o spremembi delodajalca.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj v skladu z zgornjimi izhodišči sodišče prve stopnje dopolni dejansko stanje in o tožničinem zahtevku ponovno odloči. Ob ugotovitvi zaposlitve tožnice na podlagi spremembe delodajalca po prenehanju opravljanja dejavnosti varovanja s strani prve tožene stranke se bo sodišče ponovno opredelilo tudi do sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, upoštevaje, da v primeru spremembe delodajalca na podlagi 75. člena ZDR-1 preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij že po zakonu samem na novega delodajalca prevzemnika.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče že v zadevah VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014 in VIII Ips 185/2014 z dne 13. 1. 2015. Op. št. (2): Direktiva v 1. členu določa, da se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.