Jedro

Zadetek v sistemu Eurodac ne potrjuje le izražene želje osebe po mednarodni zaščiti (ki že s tem postane prosilec po določbah Procesne direktive), ampak tudi, da je bila prošnja vložena na način, določen v členu 20(2) Uredbe Dublin III. Za namen uporabe Uredbe Dublin III tako ni treba, da je prosilec sam vložil prošnjo kot vlogo v smislu člena 6(2) Procesne direktive, ki v ta namen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5281/2023/7 (1221-12) z dne 23. 11. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je ne bo obravnaval, saj bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 Tožnik je sodišču predlagal še izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve zadrži izvedba izpodbijanega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom ter zavrnilo tako tožbo (I. točka izreka) kot zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). V obrazložitvi je pritrdilo toženki, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, v kateri je imel tožnik kot vlagatelj namere status prosilca za mednarodno zaščito. To potrjujejo tako podatki sistema Eurodac (da so bili tožniku 30. 8. 2023 prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito), kot njegova navedba v prošnji za mednarodno zaščito, ki je bila na obrazcu v arabskem jeziku, da je avgusta na Hrvaškem že zaprosil za azil. Sodišče je zavrnilo njegove trditve o prisilnem odvzemu prstnih odtisov na Hrvaškem in da postopka na Hrvaškem ni razumel, saj je na osebnem razgovoru povedal, da se je s policisti pogovarjal v angleščini. Presodilo je še, da ni verjetno, da bi tožnik dokument, ki naj bi ga prejel od hrvaških policistov, izročil slovenskim. Iz njihove depeše namreč izhaja, da so vsi tujci, med njimi tožnik, dokumente zavrgli že pred prečkanjem državne meje. Podvomilo je tudi v tožnikovo splošno verodostojnost. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo in sklep vložil (ločeni) pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jima ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter izda začasno odredbo, zadevo, o kateri je bilo odločeno v I. točki izreka, pa vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo stališče toženke, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za pritožnikov ponovni sprejem na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III.2 Ta se po razlagi SEU uporablja za prosilca, ki vloži prošnjo za mednarodno zaščito v eni od držav članic po tem, ko je med postopkom določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, umaknil svojo prvo prošnjo v drugi državi članici. Umik prošnje je lahko izrecen, lahko pa tudi impliciten, to je, če prosilec zapusti državo članico še pred koncem postopka določanja države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje, in te države članice ne obvesti o umiku, zaradi česar navedeni postopek v tej državi še vedno poteka. V takem primeru se prosilca izroči prvi državi članici, da dokonča postopek določanja države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje.3

7. To pomeni, da se obravnavana določba Uredbe Dublin III nanaša tudi na primere prosilcev, ki so prvo državo članico zapustili (in s tem tam vloženo prošnjo implicitno umaknili) med postopkom določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje. V tem primeru je država članica odgovorna za njihov ponovni sprejem zaradi "dokončanja postopka določanja odgovorne države članice".4

8. Pritožnik v pritožbi navaja, da odgovornost Republike Hrvaške ne more temeljiti na določbi člena 20(5) Uredbe Dublin III. Sklicuje se na določbo prvega odstavka navedenega člena, ki za začetek postopka določanja odgovorne države članice zahteva vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Izpostavlja, da prošnje na Hrvaškem nesporno ni vložil, samo izražena namera pa ne zadostuje.

9. Navedeni očitek ni utemeljen. Pritožnik namreč prezre, da se na podlagi člena 20(2) Uredbe Dublin III prošnja šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa zadevne države članice. V istem odstavku je še določeno, da če prošnja ni pisna, mora biti čas med izjavo o nameri in pripravo poročila čim krajši. 10. Iz te določbe izhaja, da se prošnja šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za mednarodno zaščito, o tem sestavi poročilo, pri čemer mora biti čas med prosilčevo izjavo in pripravo poročila čim krajši. Poleg tega mora ta pisni dokument, ki ga je sestavil javni organ in ki potrjuje, da je oseba zaprosila za mednarodno zaščito, prispeti do organa, pristojnega za izvajanje obveznosti iz Uredbe Dublin III, pri čemer že posredovanje bistvenih podatkov iz tega dokumenta šteje za posredovanje originala ali kopije tega dokumenta drugo navedenemu organu in je torej to posredovanje zadosten dokaz, da se prošnja šteje za vloženo.5

11. Z navedenim skladno tudi Uredba Eurodac6 v členu 9(1), prvi pododstavek, določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe (EU) št. 604/2013, posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena 11(b) do (g) te uredbe. To pomeni, da zadetek v sistemu Eurodac ne potrjuje le izražene želje osebe po mednarodni zaščiti (ki že s tem postane prosilec po določbah Procesne direktive7), ampak tudi, da je bila prošnja vložena na način, določen v členu 20(2) Uredbe Dublin III. Za namen uporabe Uredbe Dublin III tako ni treba, da je prosilec sam vložil prošnjo kot vlogo v smislu člena 6(2) Procesne direktive, ki v ta namen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času.

12. Glede na navedeno pritožnik le s pavšalno navedbo, da na Hrvaškem ni vložil prošnje, ne more izpodbiti pravilnosti uporabe člena 20(5) Uredbe Dublin III.

13. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje za uporabo člena 20(5) Uredbe Dublin III ugotoviti, katero pritožnikovo dejanje naj bi pomenilo umik prošnje na Hrvaškem. Tega ugovora nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik v tožbi ni podal, ampak je ponovnemu sprejemu na Hrvaško nasprotoval samo z navedbo, da tam ni izrazil namere za azil. V tem s tožbo postavljenem okviru je sodišče presodilo zakonitost izpodbijanega sklepa toženke in trditev po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo.

14. Pritožba z navedbami, ki jih je mogoče razumeti, da pritožnik namere na Hrvaškem ni izrazil, ker je navedena država po svoji volji odločala o oznaki "1" v sistemu Eurodac, na kar pritožnik ni imel vpliva, ker jezika sporazumevanja ni razumel, očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja.8 Vendar iz vsebine teh navedb (ki jih je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje) izhaja le splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, pri čemer pritožnik ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali.9 Tudi sicer iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je imela ugotovitev sodišča, da je pritožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, podlago ne samo v podatkih, ki jih je v sistem Eurodac vnesla Republika Hrvaška, ampak tudi v pritožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji, v kateri je navedel, da je za azil zaprosil avgusta na Hrvaškem. Ob tem je sodišče prve stopnje kot neprepričljiva zavrnilo pritožnikova pojasnila na glavni obravnavi, da je v obrazcu prošnje navedeno možnost označil zato, ker je mislil, da gre za prstne odtise in ne za azilni postopek. Navedeni obrazec prošnje je bil namreč v arabskem jeziku, zato je po presoji sodišča prve stopnje pritožnik kot visoko izobražena oseba (zase je trdil, da je diplomirani psiholog) njegovo vsebino dobro razumel in ga temu ustrezno tudi izpolnil. 15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pritožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, v nasprotju z ugotovitvami v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da pritožnik na Hrvaškem ni razumel jezika sporazumevanja, tolmača pa ni imel. Sodišče tega v sodbi ni ugotovilo, pač pa, da je s hrvaškimi policisti komuniciral v angleščini.

16. Pritožnik neutemeljeno še navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev dokumenta, ki naj bi ga pritožnik predal slovenskim policistom. Pritožnik, ki takega izrecnega dokaznega predloga v upravnem sporu ni podal, je v tožbi zatrjeval le, da naj bi slovenskim policistom izročil dokument, ki ga je prejel od hrvaških policistov, in da bi ga toženka zato morala pridobiti. Te navedbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, za kar je v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa tudi navedlo razloge, ki jim pritožnik ne oporeka.

17. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) .

**K II. točki izreka**

18. Začasno odredbo je v upravnem sporu mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S pravnomočnostjo odločitve o tožbi namreč preneha potreba po začasni odredbi kot institutu, katerega namen je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva.

19. Prav tak položaj je podan tudi v pritožnikovi zadevi. S tem ko je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo zoper sodbo, je ta (posledično pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna, kar pomeni, da izdaja začasne odredbe ni več dopustna. Pritožnik zato ne izkazuje več niti pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 V skladu s to določbo prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. 3 Glej združeni zadevi H. In R., (C-582/17 in C-583/17), sodba z dne 2. 4. 2019, 47. do 50. točka obrazložitve. 4 Prav tam, 63. točka obrazložitve. V isti sodbi je SEU razložilo tudi odgovornost države članice za ponovni sprejem na podlagi določb 18(1), od (b) do (d) Uredbe Dublin III. Razvidno je, da se te določbe nanašajo na osebo, ki je najprej vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ki se še obravnava, ali pa je tako prošnjo med obravnavanjem umaknila ali ji je bila prošnja zavrnjena, nato pa je v drugi državi članici bodisi vložila prošnjo bodisi se v njej nahaja brez dovoljenja za prebivanje. Določbe se uporabijo, če je država članica, v kateri je bila prošnja prej vložena, dokončala postopek določanja odgovorne države članice, priznala, da je sama odgovorna za obravnavanje te prošnje, in začela z obravnavanjem prošnje v skladu z Direktivo 2013/32 (51. in 52. točka obrazložitve). 5 Prim. zadevo Mengesteab (C-670/16), sodba z dne 26. 7. 2017, 98. in 103. točka obrazložitve. 6 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe(EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 8 V tej zvezi sicer (pavšalno) navaja tudi, da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, vendar pa iz nadaljnje obrazložitve tega očitka izhaja zgolj nasprotovanje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pritožnik izrazil namen podati prošnjo. 9 Presoja pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je v pritožbenem postopku tudi sicer omejena (glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017 in I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.